Si predstavljate, kako je to, ko se z nekim športom ukvarjate več kot trideset let? Verjetno si lahko predstavljate, da prej ali slej pridete do točke, ko se vsega naveličate, ne glede na to, kako radi imate v bistvu to športno panogo. To se je zgodilo meni in morda najdete v tem članku kakšen namig, da se to po nepotrebnem ne bo zgodilo tudi vam.
Z borilnimi veščinami in športi se ukvarjam že od leta 1983. Skoraj deset let sem tekmoval v judu, kasneje pa sem preklopil na trenerstvo na področju juda, kung fuja in MMAja. Ves ta čas sem vedno treniral s svojimi varovanci.
(Vir slike: www.dnobm.com)
Vsak, ki me pozna, ve, da sem se borilnih veščin in športov vedno loteval zelo poglobljeno, strastno, pa v določenih obdobjih tudi na zelo skrajen način. Ponoči sem pogosto sanjal o različnih tehnikah in zgodilo se je tudi, da sem izvedel udarec s komolcem na stran in to v spanju. Ko sem se zavedal kaj delam, sem se seveda prestrašil, da nisem v spanju po nesreči udaril svoje takratne punce. Še dobro, da je takrat spala na moji levi in ne na moji desni. Hvala bogu!
Z vsem tem želim povedati, da sem se vsega tega lotil malce preveč intenzivno, saj sem treniral res veliko in to brez nekih prekinitev, kjer bi počel še nekaj drugega.
Takšen pristop je odličen, če se hočeš nasititi dejavnosti, ki jo sicer ljubiš. Ravno pred dnevi sem poslušal podcast o tem, kako je vrhunski mojster streljanja s pištolo pred leti prestajal podobna obdobja. Streljanje ga je nehalo veseliti. Ni več videl smisla v streljanju. Učenje novih spretnosti na tem področju ga ni več zanimalo. Znašel se je v situaciji, ko ni več vedel kako naprej, saj je njegova celotna osebnost in tudi njegovo življenjsko delo slonelo na streljanju. Padel je v globoko depresijo in lotila se ga je skrajno neprijetna osebnostna kriza.
Tudi on je dal streljanje, podobno kot jaz borilne veščine, za nekaj časa, čisto na stranski tir. Čez čas ga je streljanje spet zamikalo, le, da se je tokrat zadeve lotil bolj pametno. Zavestno je za vsako leto načrtoval obdobje dveh do treh mesecev, ko se pištole ni niti dotaknil.
Tako je ohranjal vsa naslednja leta zagon za naprej. Pri meni je ta premor trajal približno tri leta in če sem iskren, si nisem mislil, da se bom sploh še kdaj vrnil v svet borilnih veščin. Vso svojo opremo sem podaril prijateljem, vse fokuserje, kimone, rokavice in na tone knjig o borilnih veščinah, vse je šlo od doma.
Ne vem, če verjamete v znake usode, ki smo jih deležni vsakodnevno. Vem, da zveni zelo ezoterično, ampak stvarstvo nam nenehno sporoča, česa naj bi se lotili. Tako so se vrstili znaki, da se je treba vrniti v borilno sceno kot trener in tako sem si kupil novo črno kimono. Oblekel sem jo za prvo delavnico samoobrambe za ženske, ki sem jo organiziral v lastni režiji. Izsek iz tečajev samoobrambe za ženske si lahko ogledate tukaj:
V svet borilnih veščin sem se vrnil, ker sem si dovolil, da pogledam nanj bistveno širše. Zaradi vzgoje mojih otrok me je začelo seveda zanimati, kaj jim lahko dam kot oče na tem področju, da bodo varni? Tako sem začel dodatno raziskovati segment samoobrambe, kjer gre za prevencijo pred nasiljem in zraven še vso psihologijo, ki je s tem segmentom povezana. V tem kontekstu prevencije pred nasiljem za otroke je nastal spodnji filmček:
Iz vsega tega sem se naučil več stvari.
1. Ne glede na to, kako predani smo kakšni športni panogi, si je treba dobesedno odrediti dneve, včasih celo mesece, ko se s svojim najljubšim športom ne ukvarjamo.
2. Znotraj panoge, kjer smo dejavni, je treba spreminjati samo dejavnost. Konkretno to pomeni, če se ukvarjate z borilnim športom, za nekaj časa izberite kakšno drugo variacijo borilnega športa. Na ta način sem treniral in poučeval judo, kung fu in mma. Sicer pa je vredno v svoje redne treninge vklapljati redno tudi druge športne panoge. V tem duhu sem se lotil učenja filipinskih borilnih veščin pri Aljoši v Kopru. Tako obogateni treningi nikoli niso dolgočasni, tudi takrat ne, ko treniram sam. Dokaz je spodnji filmček.
3. Če vas mine veselje do vaše športne dejavnosti, se vprašajte, zakaj ste se je sploh lotili? Borilnih veščin in športov sem se kot otrok lotil, ker so mi bile všeč in ker sem želel storiti nekaj za svojo varnost, saj sem spadal v osnovni šoli bolj med “palčke” in sem bil zaradi tega pogosto dežura tarča za večje sošolce.
Ta vidik osebne varnosti me je prepričal, da sem zase spet začel trenirati borilne veščine. Tako sem odkril, da borilne veščine in športi predstavljajo le majhen segment tega, kar dejansko zajema osebno varnost. Sem bi lahko uvrstili tudi preživetje v naravi, psihologijo bojevanja, rokovanje s strelnim orožjem, prva pomoč, zavedanja okolja in tudi lastnega telesa ter na tisoče drugih stvari. Mnogi povezujejo osebno varnost s samoobrambo. Seveda, s samoobrambo lahko storimi že nekaj pametnega v tej smeri, vendar zame osebno zajema preveč ozek segment delovanja, zato pri vadbi in učenju veščin, ki povečujejo našo osebno varnost raje govorim o samozaščiti.
V vseh letih vadbe nekako pogosto pozabimo, zakaj smo sploh začeli nekaj trenirati? Odgovorite si na tovprašanje in morda se vam bodo odprla nova, morda tudi stara obzorja. Meni so se, zelo.
Dojel sem, da sem si v preteklih letih nadel preozek kalup, ki mi ni dal več dihati. Zdaj sem ta kalup zelo razširil. Študiram, raziskujem, treniram vse mogoče stvari, ki povečujejo mojo osebno varnost in varnost moje družine in hkrati omogočajo, da ostanem zdrav in fit.
***
Odpiram vrata vsem tistim, ki bi se radi učili novih gibalnih veščin (borilne veščine, naravna gibanja, osnove gimnastike, dihalne vaje, kopanje v ledeni vodi, meditacija v gibanju…). Interesenti, ki bi bili radi lepi samo poleti, me ne zanimajo. Na individualnih urah poučujem namreč samo ljudi, ki jih zanima širjenje gibalnih horizontov in razvijanje gibalnih sposobnosti preko osvajanja novih gibalnih znanj. Moje delo poteka na dolgi rok, ker ne verjamem v instant rešitve in ker s poučevanjem spreminjam življenjski slog posameznika. Več informacij dobite, če mi pišete semkaj: roartdoo@gmail.com
Podobni članki: