Že več let raziskujem koncept mikrotreningov in bolj, ko raziskujem ta način treniranj, večji zagovornik mikrotreningov postajam. Zakaj?
1. Vsak, ki je razpet med službo, družino in obveznostmi, ki se kronično kopičijo, bo težko našel 3 x na teden čas, da bo treniral uro in pol, morda dve. Vedno pa se najde čas za mikrotreninge, ker je ta lahko dolg eno minuto, pet minut, deset minut, tudi pol ure. Ko čakamo na avtobus lahko delamo dihalne vaje. Ko redno uporabljamo stopnice namesto dvigala, imamo mini cardio treninge. Ko kuhamo, lahko sicer poslušamo radio, lahko pa tudi naredimo kakšno skleco…
2. Druga velika prednost minitreningov je ta, da se učinki lepo seštevajo. Več minitreningov tekom dneva opravimo, lepše se učinki seštevajo.
3. Mikrotreninge se da cepiti na druge aktivnosti. To je ogromna prednost, kajti pogosto razmišljamo tako, da menimo, da ena aktivnost izključuje drugo. Menimo, ko počnem eno stvar, ni mogoče opravljati še druge, recimo trenirati, pa ni res. Zato je dobro če na določene aktivnosti cepimo vaje, drile, v smislu, ko delam A, delam tudi B. Konkretno, vedno, ko uporabljam dvigalo, delam korekcijske vaje za držo, vedno, ko sem v temnem hodniku, naredim 10 sklec, vedno, ko je možno, uporabim kolo, ko grem v službo, itn..
4. Mikrotreningi so zabavni in nikoli dolgočasni! Mikrotreningov se lotevam zelo situacijsko, kar pomeni, da poskušam kar največ iztisniti iz situacije, v kateri se nahajam. Za december smo se zmenili, da ne delam prevozov gotovine in da bom v tem času varoval center Ljubljane, torej vso praznično infrastrukturo ob Ljubljanici. En obhod je dolg 1,8 km. Preden se začne direndaj, tam okoli desete ure, naredim že vsaj dva obhoda, pogosto tudi tri. Vsak takšen obhod je zame mikrotrening. Zgodaj zjutraj, ko je mesto še skoraj prazno, obhode opravljam s pospešenim korakom in me ti obhodi prav poživijo. Tako se tekom dneva nabere med 12 in včasih tudi 20 kilometrov hoje. Z vsem tem želim samo povedati, da se moji mikrotreningi glede na razmere lahko v določenem obdobju zelo razlikujejo, kar zame ni problem, kajti…
5. Cilj MOJIH mikrotreningov je, da vnesem v svoje življenje čim več vsakodnevnega in raznolikega gibanja. Ne obremenjujem se s tem, če kdaj ne naredim svojo dozo sklec, recimo zdaj v decembru jih delam bistveno manj, zato pa več pešačim in je zame to čisto sprejemljivo. V duhu mikrotreningov je nastal tudi spodnji video.
Če vam je všeč kombinacija gibanja, osebne varnosti in vsesplošne pripravljenosti, se lahko na moj Youtube kanal tudi naročite. Lep pozdrav iz zares bele Ljubljane,
Kakšno neverjetno moč imajo socialni mediji je postalo jasno v preteklih mesecih, ko se je veselo cenzuriralo in z algoritmi izkoreninilo drugače misleče na področju politike in zdravstva v povezavi z določenimi dosežki farmacije. Tako je nastalo še večje enoumje kot je vladalo že pred tem. O tem, kaj je za množico pravilno in kaj ne, je zdaj očitno v rokah enega človeka, morda dveh ali treh. Vsa moč je centralizirana in kakšna so pravila vedenja v čebelnjaku socialnih medijev o tem odloča izključno matica, ker je to njen panj.
Takšna opažanja in razmišljanja so me privedle do točke, da sem začel razmišljati, kako je s centralizacijo moči na področju gibanja, športa in zdravja? Kaj je agenda novodobnih matic, odločevalcev v zgoraj naštetih segmentih? Zakaj čebele še naprej nosijo med v panj, v katerem biva matica, ki gleda vse izključno skozi prizmo kapitala, ki ga kopiči predvsem zase? Kako to, da so pridne čebele podhranjene, bolne, brez energije, matica pa se bo vsak čas razpočila od nakopičene maščobe in pohlepa?
Takšna vprašanja me zadnje čase prevevajo in na koncu vedno nekako zaključim s sklepom, da smo za nastalo situacijo krivi sami. Zakaj? Zato, ker odgovornost za svoje gibanje, za svoj šport, za svoje zdravje predajamo drugim, ki domnevno že vedo, kako moramo mi postopati. Pa je res tako?
Ali bom uporabil stopnice namesto dvigala, ali bom šel na sprehod v gozd ali se bom basal s hitro hrano, ali se bom gibal in igral s svojimi potomci ali bom raje visel na zoom srečanju, o vsem tem ne odloča ministrstvo za šport, olimpijski komite, vaš osebni trener, profesor športne vzgoje vašega otroka, o tem odločate samo vi.
Res pa je, da je zelo priročno delegirati to odgovornost drugim osebam in predvsem inštitucijam, ki zaradi tega rastejo v megakorporacije in še večje centre moči. Navadili smo se, da moramo slediti avtoritetam in upoštevati avtoritete in da sami nismo dovolj, da bi bili tudi sami avtoriteta za svoje gibanje, avtoriteta za svoj šport, avtoriteta za svoje zdravje.
Živo se spominjam trenutkov v našem “laboratoriju”, ko smo borci različnih veščin začeli trenirati po svoje. Prvič v življenju smo trenirali tako, kot se nam je zdelo prav. Na začetku je bil, vsaj pri meni, prisoten občutek, da delam nekaj prepovedanega, ker nismo sledili učni snovi, trenažnemu načrtu točno določenega kluba, stila ali mojstra.
Takrat smo si upali odreči nadzoru centraliziranih borilnih zvez in s tem učiteljev kung fuja, karateja in ninjutsa, torej avtoritetam na področju borilnih veščin. Vsak od nas je predstavljal decentralizirano enoto znanja, izkušenj in naši gibalni eksperimenti, “prisilno” lastno razmišljanje in prevzemanje lastne odgovornosti je bilo neverjetno osvobajajoče.
Če so prej imeli veljavo samo tuji in eksotični mojstri iz tujine, smo takrat ugotovili, da imamo v Sloveniji cel kup vrhunskih mojstrov borilnih veščin, s katerimi lahko sodelujemo in širimo svoja obzorja, eden izmed njih je bil (in še vedno je) Aljoša Gorup (www.dnobm.com), h kateremu smo radi hodili na obalo se učiti in poučevati, ker je bil že takrat zelo odprte glave.
V tistem obdobju sem se počutil kot kura, ki je ušla iz kletke kurje farme v divjino, v dobesedno prosto rejo, zase, ne za za morebitnega gospodarja, ki bi me na koncu “zaklal” za profit.
Verjetno sta Robert Simonič in Franjo Pintar, s katerima sem takrat tako rad treniral, občutila nekaj podobnega.
V to obdobje segajo tudi zametki slovenskih mešanih borilnih veščin, o katerih sem napisal tudi svojo diplomsko nalogo in ravno mešane borilne veščine so pokazale, da ni nujno, da mora obstajati ena športna zveza, ena organizacija, ena pravila, en stil, en predsednik! Torej ni nujno, da obstaja center moči ali izrazita centralizacija, da se lahko odvijajo treningi, preizkušajo nove ideje in ljudje sledijo svoji viziji.
Takrat je nastalo cel kup zvez, cel kup organizacij, cel kup različnih stilov, cel kup različnih šampionov in iz tega navideznega kaosa se je rodil MMA (mixed martial arts, mešane borilne veščine), kjer o tem, kdo ima prav ni odločal vrhovni sensei, guru sli sifu, temveč rezultat borca v ringu, na blazini ali v oktagonu.
Ne vem, če se lahko še katera decentralizilrana športna panoga pohvali s tako strmo rastjo dviga nivoja znanja v dveh desetletjih kot prav MMA? Z vsem tem želim povedati, da se da decentralizirano ukvarjati s športom.
Je takšen način miganja primeren za vsakogar? Verjetno ne, ker je treba razmišljati z lastno glavo. Treba je eksperimentirati, kdaj prebrati kakšno knjigo in biti odprte narave, radoveden, večni iskalec lastne resnice. Treba je namreč prevzeti odgovornost za svoj odmerek gibanja, ne pa čakati, kaj bo odredil trener, osebni trener, profesor športne vzgoje, to ali ono ministrstvo, svetovna zdravstvena organizacija ali Billy in Melinda.
Trenutno kaže, da smo na mnogih področjih dopustili, da je šla ta centralizacija predaleč (gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo, šport…) ali povedano drugače, sami smo dovolili in prispevali s svojim vedenjem, da je prišlo tako daleč kot je prišlo do tega trenutka.
Ljudje se prebujajo in tako kot v gospodarstvu ljudje množično bežijo iz bank in svoje premoženje rajši vlagajo v kripto valute in plemenite kovine in tako manjšajo moč banksterjem, tako so opaziti podobne trende tudi na področju gibanja, športa, zdravstva in tudi šolstva, premik iz pretirane centralizacije v bolj samostojno ter okolju in času prilagojeno decentralizacijo.
Centralizirano vodeni (šolski, gospodarski, vojaški, zdravstveni…) sistemi delujejo po principu od zgoraj navzdol, ve se, kdo je na vrhu piramide in kdo je nekje vmes. Vloge so jasne, od zgoraj navzdol vlada avtokratski sistem, v posameznih slojih piramide pa zelo jasen program, ki je med vrhom in dnom pogosto sam sebi namen. Komunikacija je pogosto enosmerna. Večji kot je tovrsten sistem, bolj je okoren in pogosto zamuja s prilagajanjem na trenutne razmere.
Decentralizirani sistemi so bolj horizontalne in eligalitarne narave in komunikacija poteka bolj na isti višini, smer delovanje in povezovanja je pogosto stvar dogovora. Ker so tovrstni sistemi pogosto manjši, imajo tendenco, da se lahko hitreje prilagodijo trenutnim razmeram. Sodelovanje je prostovoljno in se lahko konča, ko se nek cilj doseže ali pa se interesi spremenijo.
Vsak sistem ima seveda svoje prednosti in slabosti in verjetno je treba v življenju obvladati oba pristopa, ampak, ko zajadramo bistveno predaleč v en ekstrem, v tem obdobju v pretirano centralizacijo in delegiranje osebne moči drugim, je zame očitno, da je treba krepiti tudi drugi pol, da se lahko nato najdemo nekje v sredini.
***
Vabim Vas, da si ogledate tudi moj Youtube kanal O TELESU in se nanj po želji tudi naročite. Ogledate si ga lahko TUKAJ!
Nova normalnost, o tej tematiki se veliko govori in piše. Zdi se, kot da je nova normalnost očitno neko stanje, ki ga moramo vsi sprejeti, pa je temu res tako? Trenutno razmerje med vladajočo elito in državljani Slovenije me spominja na tisti nezdravi in škodljiv odnos, kjer si na “on” in “off” z ljubeznijo. Nekaj časa si z ljubeznijo in v naslednjem trenutku brez nje, pa spet drobtinica ljubezni, ravno toliko, da se odnos odvija naprej in potem si spet brez nje, podobno kot pri stiskanju in raztegovanju harmonike, ni kisika v mehu, pa je spet kisik v mehu, pa ga spet ni… Neskončni cikel, ki se ponavlja, dokler se pač lahko. To izrazito valovanje odnosa gor-dol izčrpava energijo človeka. Šole so odprte, šole niso odprte. Trgovine so odprte, trgovine niso odprte. Služba je, službe ni. Lahko grem v drugo občino, ne smem v drugo občino. Moram nositi masko na prostem, ni mi treba nositi masko na prostem. Je ta odnos nova normalnost?
Če pogledamo dogajanje iz ptičje perspektive, gre velik del energije človeka za gibanje gor dol, za “on” in “off” in iz te perspektive se vidi, da kot posamezniki in kot nacija stopicamo na mestu in ko bo zmanjkalo energije za nenehno potapljanje in plavanje proti površini, lahko gremo samo še proti dnu. Veliko posameznikov je to dno že doseglo in na dnu se nabira vedno več trupel alkoholikov, žrtev nasilja, vseh tistih, ki so jim propadli načrti za prihodnost, ker so morali zapreti svoje podjetje, v katerega so investirali VSE. Je to nova normalnost, v kateri želimo živeti?
Preden nadaljujem s pisanjem, bi rad omenil še nekaj stvari, prvič, ne želim, da izpade vse kot pljuvanje po vladi, ker ne glede na politično obarvanost vlade, vsaka vlada naredi nekaj tudi prav. Res pa je, da je lahko odstotek, koliko je naredila prav in koliko ne, zelo različen. Kaj je naredila prav in kaj ne, se pogosto pokaže šele čez čas.
Pri izbiri naših politikov se poslužujemo sistema, ki omogoča, da na površje priplavajo tisti, ki so najbolj glasni, najbolj egocentrični in pogosto pozabljajo, da so v službi ljudstva. Torej gre za sistemsko napako pri sami izbiri političnih veljakov, vseeno, ali jih izbiramo med različnimi strankami ali znotraj stranke, princip je isti. Za to sistemsko napako smo odgovorni vsi, ker jo toleriramo in ne spreminjamo.
Vrnimo se k novi normalnosti, tokrat iz gibalnega vidika, ker je gibanje tisto, ki direktno vpliva na naše telo, na našo psiho in na naše zdravje. Kot nekateri že veste, po izobrazbi sem profesor športne vzgoje, kot trener borilnih veščin sem aktiven že zelo veliko let in kar opažam skozi prizmo teh dveh vlog, mi sploh ni všeč.
Seveda, sam pridigam, da se vedno in povsod da migati (povzetek moje gibalne filozofije si lahko ogledate TUKAJ) , to je dejstvo, ampak, če se naš gibalni svet nenehno krči in manjša, potem je to trend, ki si ga ne želim in ki ga tudi ne bom sprejel. Konkretno, če sem prej lahko hodil v hribe kamorkoli in sem zdaj omejen samo na svojo občino in si nekateri želijo, da se bomo lahko premikali samo še nekaj metrov okoli naslova stalnega prebivališča, potem mi za nabiranje višinskih metrov ostaja samo še stopnišče bloka, kjer živim. Je to res nova normalnost, v kateri želim živeti? Je to nova normalnost, ki jo bodo podedovali naši otroci, ker smo mi, starši, to normalnost s sklonjeno glavo sprejeli.
Je športna vzgoja in šport po ZOOMu nova realnost? Priznam, tukaj me prevevajo zelo mešani občutki. Razumem vse trenerje, športne pedagoge, ki jim je to kruh in ne vidijo drugega izhoda. Seveda bodo ponudili ure športne vzgoje in treninge po ZOOMu, da bodo lahko finančno preživeli. To mi je jasno. Ampak ali bodo sklece in počepi pred računalnikom nova realnost? Ali bodo sesuta društva, ki so jih trenerji gradili leta, celo desetletja, nova realnost? Kako težko mora biti trenerjem in pedagogom, ki že težko spraskajo denar na kup za položnice, ki na takšno novo realnost ne pristajajo! Lahko stopnišče v bloku res zamenja vzpon na sosednji hrib? Je to nova realnost, rekreacija po stopniščih?
Vseeno, kakšen sev bo naslednji sev, vedno bo kakšen nov sev na voljo, vseeno, ali je angleški, afriški ali iz Dupleka. Bo to naša nova realnost, da bomo svoj gibalni svet še naprej krčili? Iz občine ne smemo, okej. Lahko se gibamo samo 150 m vstran od našega stalnega prebivališča, okej. Lahko smo samo še v svojem stanovanju. Lahko sem samo še v svoji sobi, okej. Ne, ni okej! Bomo takšen trend sprejeli kot novo normalnost?
Obvezno testiranje za vse, bo to nova normalnost? Kaj pa pravica odločanja o lastnem telesu? Ali bo pritiskanje z vrha navzdol naša nova normalnost? Pritisk vlade na javni sektor, na gospodarski sektor, ta pa, ker ne gre drugače (baje), pa na delavce in zaposlene. Če se ne testiraš ali cepiš, ne smeš delati. Bo to naša nova realnost?
Stopimo korak nazaj, kajti, če smo iskreni, potem že stara realnost, ki si jo mnogi tako želijo nazaj, ni bila bog ve kaj. Da je treba otroku sedeti vsak dan v šoli po šest, sedem ali osem ur pri miru in mora absorbirati frontalno podano znanje, no, ja, meni je ta način podajanja znanja brezupno zastarel.
Mora otrok res vedeti, da je jezero velika stoječa voda, ki ga obdaja kopno? (Nekaj v tem stilu…) Ali ni smiselno otroka peljati do jezera, mu ga pokazati, se tam učiti plavati, srfati, vesljati, reševati iz vode, potapljati na dah? Kjer je jezero, je tudi narava. Ko pridejo otroci iz vode, jih lahko naučimo nekaj praktičnega o naravi!. Glej, tukaj raste materina dušica, evo, zanetili bomo ogenj in iz nje skuhali čaj. Nalovili si bomo ribe in se naučili imena rib, naučili se bomo ribe očistiti in speči nad ognjem. To je po mojem mnenju pravo učenje, ne pa, da je drevo sestavljeno iz korenin, debla in krošnje, ker je to vsakemu otroku, ki se bo na ta način učil o naravi, jasno. To je nova normalnost, ki si jo jaz želim za svojega otroka in otroke mojega otroka.
Že slišim glasove, da se vse to ne da. Da se. Ko sem živel v Švici, smo odšli na tabor, kjer smo en teden živeli kot v kameni dobi. Grem stavit, da sem se v enem tednu naučil več kot moji vrstniki v Sloveniji, ki so se piflali nepomembne letnice in jim je bila kamena doba samo še ena snov, ki so jo morali predelati, se naučiti na pamet za oceno, da so jo lahko po testu pozabili.
Jaz sem iz tega tabora odšel domov s sam izdelanim nakitom iz usnja in živalskih zob, v nahrbtniku je bila tudi kamnita sekira, v glavi pa je ostal večen spomin, v srcu pa občutek, da si želim še tovrstnega učenja.
Vem, da si bom nakopal gnev mojih nekdanjih sošolcev, ampak tudi športna vzgoja je stara normalnost h kateri si želimo vrniti, pa je ta stara normalnost res tako dobra? Da se razumemo, super, da imamo telovadnice, vsaj to, ampak je res treba viseti ves čas noter, v tem “laboratorijskem okolju”?
Da se da drugače, je dokazala moja sošolka Meta, ki je gnala otroke ven ne glede na vreme. Sneg, dež, vročina, megla, veter, vse to je bilo dobrodošlo zanjo in njene varovance. Kdor zna, prilagodi program glede na okolje in razmere, v katerih je.
Danes je vse nevarno. Plezanje po drevesih je prepovedano, namesto, da se otrokom pokaže, kako pravilno IN varno plezati. Plezanje po žrdi je glede stare normalnosti mejilo že na kaskaderstvo. Da otrok v petem razredu ne more splezati na vrh 5 m “štange”, prvič, ker ne more in drugič, ker je zato prenevarno, potem to ni stara realnost, ki si jo nujno želim nazaj.
Nenehno padanje nivoja gibalnih sposobnosti otrok in seveda tudi odraslih ni nekaj, kar bi si želel nazaj. Ponovni ogled iz ptičje perspektive razkriva, da že stara realnost ni bila ravno rožnata, ampak, razkriva pa tudi, da nas stiska nova realnost tako močno v kot, da se nam zdi vrnitev k stari realnosti kot blagoslov, kot sama nebeška mana. Dejstvo pa je, da sta stara normalnost in nova normalnost obe za en drek!
Kot sem že nakazoval v zgornjih vrsticah, vedno bolj se zdi, da si je treba ustvarjati svojo čisto novo normalnost, ki sploh ni tako nova. Novo je samo to, da še nikoli v zgodovini človeštva nismo bili tako odrezani od narave in sami od sebe. Novo je tudi to, da osnovna znanja, ki dajejo človeku večjo svobodo, izginjajo. Moji stari starši so imeli vrt, kure in zajce. Kaj pa imamo mi? Moji stari starši so bili trpežni, vztrajni, iznajdljivi, bojeviti in trdoživi, kakšni smo pa mi? Ko so bili moji stari starši mladi, so preživeli svetovno vojno kot kurirji, partizani, deportiranci. Za nas pa je konec sveta, ko kdaj internetna povezava ni dovolj hitra in ko v trgovinah ni WC papirja.
Vsa kritika, ki jo izrekam tukaj, leti seveda tudi name, nisem nikakršna izjema. Če se primerjam s svojimi starimi starši in tudi s svojimi starši, sem totalna “pusica”, a si to želim spremeniti in kjer lahko, to tudi spreminjam. Koraki so sicer majhni, a če vsak dan naredim enega v pravo smer in sproti popravljam smer, potem je to to, kar lahko postorim kot posameznik. Posamezni koraki se seštevajo in namesto gibanja gor-dol na mestu, imam občutek, da se končno pomikam naprej in to ne sam!
Naštel bom nekaj svojih korakov, ki sem jih storil v preteklosti. Odstranil sem ogrodje svoje postelje, zdaj spim na jogiju na tleh. Že od nekdaj sem čutil, da je ta japonski stil spanja boljši zame.
V stanovanju ni televizije in zato veliko več beremo, pa tudi človek ne jezi se je igra, ki se jo gremo zelo pogosto ob večerih, včasih že kar med večerjo.
Kar se da, delam na tleh (trenje orehov, branje, telovadba…). S hčerko sva v tri lončke z zemljo vtaknila limonine koščice in zdaj rastejo tri limone. Opazujemo rast, jih zalivamo in hčerka komaj čaka, da bodo limone tako velike, da bo dejansko na kašni tudi dozorel kakšen sadež.
V dneve poskušam stlačiti prostovoljno čim več raznolikega gibanja in ko je le možno, zagrabiva s hčerko kolesa ali greva na igrišče igrati košarko.
Vsi naši predniki so imeli špajzo, prostor, kjer so skladiščili hrano in te hrane, če je šlo vse tako kot je moralo iti, ni bilo malo. Lažje je živeti, če imamo doma hrane vsaj za en mesec. Lansko leto sem napravil tudi svojo prvo marmelado in letos jih bo še veliko več, da jih bom lahko menjal za druge marmelade iz drugega sadja. Se že zdaj veselim jerebikine marmelade od prijateljice! Letos bo zato gotovo na programu učenje konzerviranja hrane in pridelkov. V to smer sem že malce zavil, ko sem iz svojih orehov naredil orehovo maslo. Mmmmm! (Recept dobite TUKAJ!) Ja, ja, saj vem, je treba narediti tudi orehovec.
Letos si želim pridelati, nabrati in uloviti čim več svoje hrane. Če bo ta delež znašal samo 5% za začetek, bom že zelo vesel. Važen je prvi korak in namen, potem pa se lahko zgledujem po Lao Cejevi modrosti, ki pravi: Pot dolga tisoč milj začne se s prvim korakom. Tako sem pred dnevi posejal nekaj sončničnih semen in na okenski polici že poganjajo prvi kalčki sončničnih semen, ki so odličen dodatek testeninam ali solatam.
S kalčki iz sončičnih semen sem eksperimentiral že pred tremi leti in kako si jih lahko pridelate tudi sami, si lahko ogledate TUKAJ.
Česar sam ne bom mogel pridelati, bom kupoval lokalno, po možnosti pri kmetih. V tem kontekstu imam v mislih predvsem Tomaža, ki se ukvarja z eko kmetijstvom – Od vil do vilic brez kemije – Eko kmetija Škorjanc – Prebold in kmetijo Pr Čižman v ljubljanski regiji. Isto lahko storite tudi vi.
Skoraj vsak dan si ogledam kakšen video o permakulturi in se tako učim in pridobivam znanja, ki jih bom porabil na svojem kosu zemlje ob Dravi, kamor tako rad zahajam. Sanjam o “food forestu” in vem, da bom te sanje uresničil, ker sem sanjal tudi o tem, da bom enkrat poučeval borilne veščine. S tem, kar sem se že naučil, videl in spoznal, mi je smešno, ko videvam cel kup javnih površin, kjer raste brez veze samo trava, ne zasadimo raje sadna drevesa in rastline, ki bi nahranile tiste, ki bi pač šli mimo. Tragično pa mi je, ko videvam neobrane češnje in breskve na “nikogaršnji zemlji” blizu študentskih domov. Potenciala je tukaj zelo veliko.
Vse kaže, da megalomanski centralizirani sistemi povzročajo več škode kot koristi, ker si lastijo še več kapitala, še več zemlje, še več našega življenjskega časa in naše energije tako, da se sami vedno bolj in bolj odrekamo svoji kmečki pameti, svoji pridelani hrani, svoji odgovornosti za zdravje in gibanje.
Zato uporabljam duckduckgo.com za brskanje po internetu in ne googlov brskalnik. Zato sem ukinil Instagram in preklopil na MeWe, LBRY in zato sem “zakurblal” pisanje člankov za mojo spletko www.otelesu.com. Ja, še sem na facebooku, ampak veliko manj in uporabljam ga, tako kot Youtube, zato, da usmerjam ljudi vstran, k ljudem, ki so mi pomembni in k sebi.
Dajem pa priložnost manjšim socialnim medijem z drugačno politiko in manj cenzure, ki sem je bil deležen tudi sam. Vse, kar navajam, sicer ni popolna rešitev, je pa bistveno boljša smer delovanja, kajti, ko algoritmi pri brskanju po netu odločajo o tem, kaj lahko naredim pri prehladu, ali mi bodo raje servirali neke tablete z izvlečki pljučnika in žajblja ali članek, kako si lahko pomagam sam, potem je jasno, kaj bo veliki brskalnik raje pokazal, namreč tisto, kar podpira in kar prinaša še več denarja.
Nova normalnost, ki si jo jaz želim in ustvarjam zase, je bistveno bolj decentralizirana, lokalna, neodvisna in svobodna. Moja normalnost vključuje direkten in poglobljen stik z ljudmi, z najbližjimi, z zemljo in s samim sabo. Menim, da se je treba na staro normalnost, kot jo poznamo in na novo normalnost, v katero nas rinejo, požvižgati in se lotiti kreacije lastne nove normalnosti.
Ko se je začel drugi val in so ponovno poostrili ukrepe, sem se nehal briti. Sklenil sem, da bodo brki in brada vizualno prikazovali trajanje ukrepov. Upam, da ne bom končal kot kralj Matjaž.
ps: Za ta članek me je navdihnil Jack Spirko, ki se je zelo kritično poglobil v to tematiko in s katerim se globoko strinjam. Toplo priporočam čisto vse njegove vsebine, najdete ga na www.thesurvivalpodcast.com
Robert: Kako pa lahko to – zelo globalno vprašano – dosežemo, oziroma kaj lahko naredi povprečen človek, da ima neko dobro telesno držo?
Nataša Sinovec: Ja, iz mojega zornega kota je mogoče treba najprej pogledat kje smo zdaj, kaj se zdaj z našo telesno držo dogaja.
Robert: Okej …
Nataša Sinovec: V bistvu lahko sami doma naredimo kar nekaj stvari. Recimo, en način je, da se sezujemo, da smo čisto bosi. Naredimo par korakov na mestu, da malo zmedemo svoje možgane in nismo preveč osredotočeni na svoja stopala in potem se ustavimo. Nato poskusimo opazovat, kako je naša telesna teža razporejena po naših stopalih.
Robert: Okej …
Nataša Sinovec: Ničesar ne poskušamo spremenit, ničesar ne poskušamo popravit, samo opazujemo. In potem lahko recimo opazimo, da je na enem stopalu mogoče malo več teže kot na drugem. To nam že govori o nekem neravnovesju levo-desno. Ali pa čutimo več teže na petah kot na prstih, to nam mogoče govori o neravnovesju spredaj-zadaj. Lahko tudi čutimo, da imamo na enem stopalu več teže na prstih, na drugem pa več teže na petah. Ne glede na to, kaj začutimo, če ni enakomerne razporeditve po celih stopalih, pomeni, da gre za neko neravnovesje.
Robert: Mhm …
Nataša Sinovec: To je recimo en tak test, ki ga lahko zelo hitro naredimo. Je tudi zelo praktičen, če potem naredimo kakšno vajo in ga ponovimo, da lahko vidimo ali je ta vaja kaj spremenila v našem telesu.
Robert: A tako hitro?
Nataša Sinovec: Takoj. Saj telo se takoj odzove!
Robert: Okej …
Nataša Sinovec: Druga stvar je, kako dolgo potem to ostane v telesu.
Robert: Okej …
Nataša Sinovec: Če hočemo neko spremembo doseči, moramo ponavljat stvari (vaje), da se postavi (telo) v nek drug položaj. Če je neka mišica preveč zakrčena, jo je treba sprostit, če je neka mišica pozabila, kaj je njeno delo in neka druga kompenzira namesto nje, je treba obe na novo naučit – tisto kompenzirajočo, naj bo pri miru, to, ki spi pa, da naj končno začne nekaj delat oziroma delat tisto, za kar je tu. Ampak to ne gre takoj. Na novo je treba vzpostavit mišično živčne povezave in to nekaj časa traja. Odvisno je tudi od tega, kako dolgo je to že prisotno v našem telesu – iz mladosti, morda po neki poškodbi, morda zaradi neaktivnosti – razlogi so različni.
Drug test, ki je tudi zelo enostaven in hitro lahko ugotovimo v kakšnem položaju je naša glava oziroma ali ima prsni del naše hrbtenice povečano ukrivljenost ali ne, pa je, da se postavimo ob steno ali vrata, skratka ob neko ravno površino za sabo. Postavimo pete do stene, zadnjico naslonimo na steno in tudi zgornji del hrbta. In potem opazujemo. Nekaterim se bodo meča dotikala stene, drugim ne. Če se dotikajo, opazujemo ali se dotikajo na enak način. In, če se ne, že vidimo, da je prisotno neko neravnovesje. V tem primeru gre zelo pogosto za rotacijo medenice. Enako opazujemo, ko smo z zadnjico naslonjeni na steno, ali je ta občutek na levi in desni strani enak ali ni enak. Če ni enak, smo zopet pri neravnovesju. Enako opazujemo ali je občutek levo-desno pri zgornjem delu hrbta enak ali ni enak. No, nazadnje pa opazujemo glavo. Se glava samodejno dotakne stene, ali se moramo malo potrudit, da jo naslonimo k steni? Če se samodejno dotakne stene, potem je glava lepo poravnana nad ramenskim obročem. Če pa se ne dotika stene in se moramo potrudit, da jo naslonimo na steno, nam to govori o tem, da je naša glava premaknjena naprej. Torej je zamaknjena iz nevtralnega anatomskega položaja, ukrivljenost naše prsne hrbtenice pa večja kot bi bilo dobro, da je.
Robert: Okej …
Nataša Sinovec: Recimo, to sta dva taka testa, ki ju lahko sami doma naredimo.
Robert: Super… Nataša, dobro veš, da bi zdaj midva lahko o tem razpravljala še cel dan …
Nataša Sinovec: Bi se dalo še kakšno povedat …
Robert: … Ampak to pomeni, da bomo še ponavljali tovrstne dogodke in še kakšen intervju sigurno naredili. Zanima me pa, kje lahko ljudje izvedo več o tebi, o tem kar počneš? Kje to počneš oziroma, kaj ponujaš ne tem področju, o katerem sva se sedaj pogovarjala?
Nataša Sinovec: Trenutno bolj malo zaradi razmer, kakršne so, sicer pa sem stacionirana v Mariboru. Posvetovalnica Viva la Vida je prostor, kjer sem najbolj dejavna. Tam izvajam vadbo za vzravnano držo, za kaj pa drugega! (smeh). To so v bistvu skoraj individualne vadbe v majhnih skupinah. Izvajam tudi individualne obravnave, v kolikor si tega kdo zaželi.
Robert: Ampak, ti imaš tudi Youtube kanal …
Nataša Sinovec: … jooj …
Robert: Pa imaš tudi Facebook …
Nataša Sinovec: Ja, no, to pač nekako mora bit v današnjih časih. (smeh)
Robert: Torej, tam te tudi najdejo.
Nataša Sinovec: Na Youtube kanalu največ najdete vse to, kar nismo mogli počet v živo. Oziroma večina je tega, kar nismo mogli počet v živo pri naši vadbi za vzravnano držo, ki se imenuje pokončen ponedeljek, ker pač to izvajamo ob ponedeljkih in smo vsi zelo pokončni potem.
Robert: Za razliko od petka! (smeh)
Nataša Sinovec: (smeh) Ja, se trudimo, da bi to čim dlje držalo. V glavnem, gre za sklop vaj, ki celo telo postavijo v malo boljše ravnovesje. Včasih je malo bolj poudarek na zgornjem delu, včasih malo bolj na medenici in kolkih, vedno pa na telesu kot celoti. Torej, če si kdo želi enourne vadbe, dobrodošli!
Na Facebooku pa ima posvetovalnica Viva la Vida tudi svoj kotiček. Tam se najdejo raznorazne stvari o gibanju in še o čem, kar je koristno za naše zdravje in dobro počutje.
Robert: Ampak, spletno stran pa tudi imaš.
Nataša Sinovec: Aja, ja to tudi imam. (smeh)
Robert: (smeh) Baje!
Nataša Sinovec: Ja, spletna stran je www.posvetovalnica-vivalavida.si in je sedaj v prenovi ter ni ravno taka kot bi si jaz želela, ampak enkrat pa bo. Je pa tem seveda malo več informacij o tem kar počnem in kako to zgleda.
Robert: Nataša, najlepša hvala.
Nataša Sinovec: Prosim.
***
Je nevtralen položaj hrbtenice bullshit? Nataša Sinovec na to vprašanje odgovarja v tem videu. Klikni TUKAJ!
Kdor je rad deležen gibalnih vsebin, bo vesel youtube kanala O TELESU, kjer večinoma objavljam intervjuje z zanimivimi sogovorniki in strokovnjaki na tem področju. Youtube kanal O TELESU si lahko ogledate TUKAJ in če želite, se lahko nanj tudi naročite.
V tem intervjuju nam bo Nataša Sinovec, strokovnjakinjo za telesno držo, razložila, ali je tako opevan nevtralen položaj hrbtenice bullshit ali ne. Tisti, ki raje gledate, kot berete, si lahko intervju ogledate tukaj, ostali nadaljujete z branjem malce nižje.
Robert: Prej si omenila nevtralno pozicijo.
Nataša Sinovec: Ja.
Robert: Pa zdaj, ne vem, to ti veš, ampak eni pravijo, da je to bullshit, da nevtralne pozicije ni. Bi se ti s tem strinjala ali se ne bi strinjala?
Nataša Sinovec: Meni se zdi ta nevtralna pozicija oziroma ta nevtralen anatomski položaj neko izhodišče. Ti moraš vedet kam bi se rad približal, če hočeš nekaj spremenit. Recimo, marsikdo misli, da ima eno nogo krajšo od druge ali pa mu je to celo povedano, ne da bi bile opravljene meritve. Vendar v večini primerov ne gre za to, da je ena noga krajša od druge, temveč za to, da je zamaknjen položaj medenice. Se pravi, da je medenica, gledano levo-desno, v asimetriji. Zaradi tega imamo občutek, da imamo na eni strani krajšo nogo. Lahko imamo občutek, kot da hodimo z eno nogo po pločniku, z drugo pa po cesti. Mogoče malo pretiravam, a gre za to, da dobimo filing o čem govorim. Ko se popravi položaj medenice, tudi občutek ene noge krajše od druge izzveni oziroma se odpravi. Da pa to popravimo (položaj medenice) … gre za to, o čemer sem prej govorila (glej prejšnji video). O mišičnem ravnovesju – vse mišice spredaj-zadaj, levo-desno, ko se uravnovesijo, nas vodijo k temu nevtralnemu položaju, iz katerega izhajamo.
Seveda … ne vem ali je kdo čisto v piko v nevtralnem položaju. Tudi naše kosti niso take kot so narisane v anatomskih učbenikih. Tisti, ki se ukvarjajo malo bolj z anatomijo in so mogoče kdaj tudi kaj secirali vedo, da na primer niso vsa rebra enaka tako kot so narisana v učbenikih, ampak je to tu nekje, približno – zelo smo razgibani. Torej ne govorimo o neki inženirski natančnosti, saj naše telo ni stroj! Naše telo je živa stvar!
Robert: Seveda.
Nataša Sinovec: Tako da … No, to bi bilo moje mnenje. Gre za model h kateremu se želimo približat predvsem skozi perspektivo razporeditve sile težnosti skozi naše telo.
Robert: S tem odgovorom lahko živim.
Nataša Sinovec: Okej. Me veseli!
Robert: E! Zdaj imam pa še eno vprašanje. Ne, več jih imam, ampak …
Nataša Sinovec: Okej…
Robert: Prej si omenila, da neka optimalna telesna drža omogoča tudi lahkotnejše gibanje. A lahko poveš, kako to misliš, oziroma daš celo primer?
Nataša Sinovec: Ja … glej, recimo, če se vrnemo k prejšnjemu primeru, ko je medenica asimetrična in imamo občutek, da je ena noga krajša od druge. V tem primeru, če si poskusimo predstavljat, naša telesna teža ne bo enakomerno razporejena po naših stopalih, ampak bo ena stran bolj obremenjena, zato ker v medenici malo »visimo«. Zdaj se ne bom spuščala v to, kaj se dogaja v zgornjem delu telesa.
Robert: Ampak nekje pa je prednost! Oprosti, ker te prekinjam …
Nataša Sinovec: Ja, izvoli …
Robert: Takrat, ko moraš it i v ovinek … (smeh) če te nese … (smeh)
Nataša Sinovec: (smeh) Ja, mogoče! (smeh) Če bi bilo življenje tako, da bi ves čas vozili v ovinek (smeh) …
Robert: … v desno (smeh) …
Nataša Sinovec: (smeh) … potem bi bilo tudi naše telo temu prilagojeno (smeh). Ampak, ker mi lahko z našim telesom počnemo marsikaj …
Robert: Pa, ker obstajajo tudi ravne ceste, ne …
Nataša Sinovec: Ja, recimo … (se zresni in nadaljuje) No, ko imamo več telesne teže na eni strani, je tisti del telesa bolj obremenjen. In, če si ti recimo nek športnik, si tega seveda ne želiš. Želiš imet čim bolj enakomerno razporeditev in sile in moči, saj sicer s tem delom telesa (bolj obremenjenim) sigurno drugače izvajaš neke gibe kot pa s tistim delom telesa, ki je manj obremenjen. Torej že imava tukaj razliko. Mogoče se tebi zdi, da isto počneš (z obema deloma telesa), ampak dejansko je utrujenost na eni in drugi strani drugačna. Bolj ko se približamo temu nevtralnemu položaju, torej bolj je naša telesna drža vzravnana – ne da se mi držimo vzravnano, ampak da je mišično ravnovesje tako, da nam vzravnano telesno držo vzdržuje – bolj je naše telo funkcionalno …
Robert: Okej …
Nataša Sinovec: … Ni povečanih obremenitev na določenih delih in lažje ga (telo) uporabljamo za vse vrste gibov.
Te je to zanimalo? Sem odgovorila?
Robert: Ja, ja! Torej, če bi to mogoče prenesli v tehnični svet …
Nataša Sinovec: Ja?
Robert: … Pa če primerjamo telo z avtom? …
Nataša Sinovec: Ja, recimo, zdaj bomo morali menjat gume, ne?
Robert: Ja …
Nataša Sinovec: In potem? Gremo na optiko, ali ne gremo? Nam nacentrirajo gume ali ne? Ali kar pustimo, da gre vsaka malo po svoje?
Robert: No, saj!
Nataša Sinovec: Ja! Ista stvar je! Za avto poskrbimo, da je vsake guma scentrirana in fajn je, da še za naše sklepe poskrbimo, da so čim bolj poravnani. Ker je potem enostavno … pri avtu, ne vem, kaj se zgodi … z motorjem se začne nekaj dogajat, pa osi … ne vem … povečane obrabe so, ker to ne gre lepo …
Robert: … Ja, ja … To mene sprašuješ, ko nimam pojma o avtih …
Nataša Sinovec: Ja, no, predstavljam si … mislim si … ker to ne gre lepo po neki lepi krožnici, ampak oscilira …
Robert: … ja, ja … plajtra …
Nataša Sinovec: … seveda so potem obrabe drugačne. Pride do … ne vem, verjetno za kake gredi ni ravno najboljše. Podobno, no, če je ta primerjava, če si lahko to kdo prenese v telo, se seveda zelo podobne stvari dogajajo tudi tam.
Kar je pa meni zanimivo …
Robert: … Okej …
Nataša Sinovec: … je pa to, da naša telesna drža ne vpliva samo na naš mišično-skeletni sistem, ampak gre za celo telo in to je ena taka velika celota. Vpliva na naš dihalni sistem, prebavni sistem, srčno-žilni sistem, hormonski sitem, živčni sistem in zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da je telesna drža čim bolj vzravnana.
***
Kaj je pravilna telesna drža? Nataša Sinovec na to vprašanje odgovarja v tem članku in videu. Klikni TUKAJ!
Kaj lahko naredimo za pravilno telesno držo? Nataša Sinovec na to vprašanje odgovarja v tem videu. Klikni TUKAJ!
Kdor je rad deležen gibalnih vsebin, bo vesel youtube kanala O TELESU, kjer večinoma objavljam intervjuje z zanimivimi sogovorniki in strokovnjaki na tem področju. Youtube kanal O TELESU si lahko ogledate TUKAJ in če želite, se lahko nanj tudi naročite.
V tem intervjuju nam bo Nataša Sinovec, strokovnjakinjo za telesno držo, razložila, kaj je pravilna telesna drža. Intervju sem za vse, ki raje berete, kot gledate Youtube filmčke pretvoril v pisno obliko. Vsi, ki pa kljub temu raje gledate kot berete, si pa lahko video ogledate tukaj:
Robert: Lepo pozdravljeni! Zraven mene sedi Nataša Sinovec, ki je totalna strokovnjakinja za telesno držo. Povedala nam bo kaj več o telesni drži, oziroma, povedala nam bo, kaj je sploh idealna telesna drža?
Nataša Sinovec: Ja, zdravo! Sicer ne vem, če sem res totalna strokovnjakinja za telesno držo, ampak, ja, dobro, recimo, da nekaj vem o tem.
Robert: V primerjavi z mano pa že!
Nataša Sinovec: Kako je bilo že vprašanje?
Robert: Kaj je idealna, pravilna telesna drža?
Nataša Sinovec: Idealna telesna drža? Ja, v bistvu, kar mene najbolj zmoti, ali pa mi malce požene neke doživljaje po telesu, posebej, ko ljudje, ki se ukvarjajo z gibanjem, ki so recimo doma v nekem gibalnem področju, o telesni drži govorijo kot o nečem, kar zadeva samo hrbtenico. To pa seveda ne drži. Hrbtenica je samo del telesne drže.
Robert: Okej…
Nataša Sinovec: Ko govorimo o telesni drži, gledamo v bistvu celo telo, od gležnjev, pa do vrha glave. Oziroma, če gledamo glavne nosilne sklepe, so to gležnji, kolena, kolki in ramenski obroč. Če pogledamo na naše telo s strani, potem bi bila neka nevtralna anatomska drža, ko je sredina glave postavljena točno nad ramenom, rame nad kolkom, kolk nad kolenom, koleno nad gležnjem. To je tako, ko gledamo s strani, se pravi, da obstaja ravnovesje spredaj-zadaj. Vse mišice na sprednjem delu telesa in na zadnjem delu telesa delujejo funkcionalno, so usklajene in vzdržujejo to ravnotežje spredaj-zadaj, da je lahko naša drža tako vzravnana. Hkrati je ta navidezna črta, ki jo potegnemo skozi omenjene nosilne sklepe, tudi naša težiščnica.
Robert: In to je idealna, oziroma pravilna telesna drža?
Nataša Sinovec: To je v bistvu nevtralen anatomski položaj. Če pogledamo na primer s sprednje strani, potem iščemo tudi ravnovesje levo-desno, torej, da so sklepi levo-desno na navidezni vzporednici s tlemi, oziroma na neki vodoravni črti. Če gledamo ti dve pravili, vidimo, da se v vsakem sklepu pojavi pravi kot in to je ta nevtralen anatomski položaj h kateremu se želimo približati. Zato ker, kadar je naša telesna drža čim bolj podobna tej, potem sila gravitacije vse naše sklepe enakomerno obremeni. Če pa katerikoli od sklepov pobegne ven iz tega nevtralnega položaja, potem se pač začne sila gravitacije drugače razporejati in na določenih mestih pride do povečane obremenitve. Zaradi povečane obremenitve seveda lahko pride do trenja med tkivi. Lahko je to povečano trenje v samem sklepu, v kitah, med fascijami, kakorkoli… To povečano trenje lahko pripelje do vnetja, bolečine, ne nazadnje tudi do obrabe. Vse to, kar zdaj govoriva (vzravnana drža), je položaj h kateremu težimo, da bi dosegli ravno to – čim bolj enakomerno razporeditev gravitacijske sile.
V resnici pa je naša telesna drža pač položaj, ki ga naše telo zavzame. Jaz tukaj tudi ločim med položajem, ki ga recimo mi izvedemo. Nekateri mislijo, da je vzravnana telesna drža – prsi ven, glava gor –, da je to nek sila naporen položaj. In ja, če se na ta način držimo, potem vzdržujemo neko tenzijo, da bi dosegli tako držo …
Robert: (Sarkatstično) To zgleda zelo naravno…
Nataša Sinovec: No, ravno to! Ampak tudi naporno je! Torej, pri vzravnani drži gre za mišično ravnovesje spredaj-zadaj, levo-desno. Vse mišice, vse mišične skupine, bolj ko delajo v skladu s svojo funkcionalno zasnovo, bolj se približujemo temu ravnovesju, bolj lahkotni se v telesu počutimo in bolj ta telesna drža sploh ni naporna!
Marsikomu, ki ima glavo pomaknjeno naprej, ki ima povečano ukrivljenost prsne hrbtenice, ga boli vrat, ga boli glava, ravno zaradi tega, ker sila gravitacije neprestano deluje na glavo. Sila gravitacije je neusmiljena. Kar mora iti dol, mora priti dol. Ko smo cel dan, ne glede na to, ali sedimo, stojimo, hodimo, kolesarimo, ali karkoli že počnemo, izpostavljeni gravitaciji in je naša glava ves čas postavljena naprej, je ves čas pod to silo gravitacije. Vse naše mišice, tudi vratna vretenca, prsna vretenca, … so pod večjimi obremenitvami, kot bi bila, če bi bila glava na sredini ramenskega obroča. To bi bil recimo en primer …
Robert: The best!
***
Je nevtralen položaj hrbtenice bullshit? Nataša Sinovec na to vprašanje odgovarja v tem videu. Klikni TUKAJ!
Kaj lahko naredimo za pravilno telesno držo? Nataša Sinovec na to vprašanje odgovarja v tem videu. Klikni TUKAJ!
Kdor je rad deležen gibalnih vsebin, bo vesel youtube kanala O TELESU, kjer večinoma objavljam intervjuje z zanimivimi sogovorniki in strokovnjaki na tem področju. Youtube kanal O TELESU si lahko ogledate TUKAJ in če želite, se lahko nanj tudi naročite.
Pred nekaj dnevi mi je prijateljica zaupala, da jo je klicala njena prijateljica alkoholičarka, ki je zaradi okužbe z novim koronavirusom preživljala težke čase v samoizolaciji in je bila na tem, da si vzame življenje. Po telefonu ji je povedala, da je že pojedla celo pest uspavalnih tablet in da se je samo še želela od nje posloviti…
Ta dogodek je v meni sprožil nujo, da napišem nekaj o posledicah koronavirusa, o katerih se bolj malo govori. Zato cilj teh vrstic ne bo razpravljati o zdravstvenih posledicah (v smislu glavobolov, motnje spomina…), ki jih preživljali ljudje, ki so imeli novi koronavirus, temveč o posledicah, ki jih ima celotna pandemija na športno in gibalno sfero in s tem tudi direktno na naša telesa in naše počutje.
Zgornji primer me je precej pretresel, saj njeno prijateljico poznam tudi jaz. Celotna kriza je v preteklih mesecih s prstom zelo jasno pokazala na vse slabosti in šibkosti političnega sistema, zdravstvenega sistema in seveda tudi na moč tehnokratskih elit, ki s pomočjo socialnih medijev razdvajajo ljudi, družine in pare. Izkazalo se je, da v socialnih medijih ni prav nič socialnega, kaj šele žlahtnega.
Zato bi z lahkoto lahko trdili, da gre za nesocialne medije, saj s pomočjo algoritmov vsakemu posamezniku servirajo še več podobnega iz istega tabora in tako pozivajo h konfliktu in prav nič k nujno potrebnem dialogu in skupnem iskanju resnice in rešitev. Kam to vodi, smo videli tako pri nas v Sloveniji, kot tudi v tujini. Nesocialni mediji so bili tudi tisti, ki so spretno usmerili pogled večine v fiktivne svetove na svetovnem spletu, torej vstran od stiske ljudi, ki nas obdajajo, vstran od tistih, ki bi zares potrebovali našo pozornost, naklonjenost, pa tudi pogovor, naše razumevanje in naš dotik.
Na ravni posameznika pa so posledice koronavirusa, torej celotne situacije v povezavi s to tematiko, jasno pokazale, da se v kriznih časih poruši lahko prav vse, kar ni zgrajeno na trdnih tleh, s trdimi temelji, s kakovostnimi gradniki. Logično, saj se pod vsakim večjim pritiskom z lahkoto zrušijo šibke in labilne strukture.
Podjetja, ki tovrstnih trdnih temeljev niso imela, so propadla. Cele gospodarske panoge, ki teh trdnih temeljev niso imele, so propadle ali pa samo še čakajo na milostljivi sunek meča v srce.
Lahko je govoriti o raznih sistemih, podjetjih in gospodarskih panogah, vendar ne smemo pozabiti, da je najmanjši in hkrati najpomembnejši skupni imenovalec vseh naštetih sistemov ČLOVEK.
Problem nastane, ko se začnejo rušiti labilne in šibke strukture pri človeku, kot se je zgodilo zgoraj omenjeni odvisnici od alkohola. Lahko je trditi, da je to pač bolj darwinističen pristop in da bodo krizo preživeli samo najmočnejši. Lahko je tako modrovati, ko gre za druge. Bi lahko isto trdili, ko bi šlo za naše najbližje? Za naše otroke? Za naše partnerje? Za naše starše? Za naše prijatelje?
Moja prijateljica je seveda takoj poklicala ustrezne institucije in vse bližnje njene prijateljice, da prepreči najhujše. Od najbližjih je požela kritiko, češ, cela intervencija bo spet stala precej denarja… Zelo jasno so ji dali vedeti, da se ta scenarij ni zgodil prvič in da je brez veze paničarila. Pa je to res tako?
Menim, da je ravnala pravilno. Če se celoten dogodek ne bi dobro končal in ona ne bi posredovala tako kot je, kaj bi bilo potem? Nauk te zgodbe je, da je bolje poklicati dežurne službe za tovrstne primere raje enkrat preveč kot enkrat premalo, pa četudi na koncu izpademo bedaki.
Celotna situacija v družbi pa je tudi pokazala, da so se obstoječi trendi samo še bolj okrepili. V družinah, kjer je bilo že prej veliko nasilja, ga je zdaj še veliko več. V družinah, kjer je bilo kreganje že prej normalno, ga je zdaj še več in verjetno v še bolj intenzivnih oblikah. Posamezniki, ki so že prej komaj finančno shajali, so zdaj porinjeni v osebni stečaj in/ali še večjo revščino. Posamezniki, ki so že prej živeli samo v svoji glavi, kjer so premlevali samo negativne scenarije, so zdaj preklopili na še bolj črne in še bolj mračne misli. Kdor je imel prej slabe prehrambene in gibalne navade, ima zdaj v mnogih primerih še slabše. Alkoholiki, ki so že prej veliko pili, pijejo zdaj še več, tako kot zgoraj omenjena alkoholičarka…
V vseh zgoraj omenjenih scenarijih je zadnji ter usodni korak pogosto samo še logično nadaljevanje trenda, v katerem so posamezniki raznih lablinih in ranljivih skupin ujeti.
Da se razumemo, nisem psihiater, nisem psiholog, nisem terapevt, a opazovati pa znam in da sem pretekle mesece preživel dokaj dobro, pa pomeni, da sem nekatere stvari tudi delal prav. Zato si bom drznil predlagati nekaj rešitev, s katerimi bi bilo možno vsaj delno pozitivno vplivati na trenutne negativne trende.
Ker pišem te vrstice na blogu O TELESU, je jasno, da del rešitve vidim v športu in v gibanju in zato bi se na tem mestu osredotočil predvsem na ta segment. Mislim, da prav vsak, ki bere te vrstice, razume, kako ključnega pomena je gibanje za vsakega človeka. Vsi tudi vemo, da je z rednim gibanjem mogoče preprečiti cel kup bolezni.
Zato bi bilo prav, da se dovoli športnim društvom, ki se ukvarjajo s športnimi panogami, kjer ni tesnega stika in kjer je možno ohranjati ustrezne razdalje, normalno in trenutnim razmeram prilagojeno delovanje.
Takšnih športov je precej, recimo tenis, badminton, tek, plavanje, kolesarjenje, rolanje, tek na smučeh, dvigovanje uteži in še bi lahko našteval. Ogromno športov se da trenirati tudi zunaj, če obstaja bojazen, da je določeno športno panogo v dvoranah nevarno trenirati. Zelenice, igrišča in gozdovi ponujajo več kot preveč prostora za varno vadbo in vzdrževanje predpisanih razdalj.
Veliko “kritičnih” športnih panog se da prilagoditi tudi tako, da se vadi pač tisto, kar se lahko na legalen način. Boksarji se pač ne bi dvobojevali, bi pač nabijali v vreče. Seveda to ni isto, kot odličen sparing, vendar je to veliko več kot nič, ki ga boksarji doživljajo v času, ko so njihovi klubi zaprti. Judoisti se pač ne bi ruvali in bi izvajali solo drile in se koncentrirali na telesno pripravo z utežmi in drugimi rekviziti. Seveda, ali je to še potem judo, je drugo vprašanje, spet pa je res dejstvo, da je to veliko več kot, če vsega tega ni.
Vedno se da, če se hoče in cena, da se a priori reče, ne da se, je precej visoka.
Prepričan sem, da se da kreativno in konstruktivno razmišljati v istem stilu tudi v gospodarstvu, zdravstvu, celo v politiki in še kje.
Ne delam si utvar, da bi se lahko odvisnica od alkohola lahko izognila celotnim zapletom z zgoraj nakazanim rešitvam, ker so, kot sem že napisal, le del možne rešitve. Sprašujem se pa, če bi bila njena stiska v času samoizolacije morda manjša, če se njene strukture vsakdanjika pred tem ne bi tako radikalno zrušile, sploh tiste, ki so ji dajale oporo?
Nikoli ne bom vedel, kako je biti alkoholik in kakšne stiske doživlja takšen človek. Stiske doživljamo vsi. Zelo jasno se spominjam sedmega razreda, ki sem ga takrat obiskoval v Švici in mi v šoli ni šlo dobro. V resnici mi je šlo zelo slabo, ker sem preklopil in sekundarne šole v progimnazijo, torej bolj zahtevno in napredno obliko šolanja. Bilo je ogromno učenja za nazaj in še več za sproti. Vsega je bilo preveč, ker so bili rezultati v šoli porazni, vloženega truda pa ogromno in če bi mi takrat kdo onemogočil treninge juda, ki so mi predstavljali svetlo točko v tistem času, ne vem, kam bi me odneslo.
S tem samo želim povedati, da lahko vsaka oblika športa daje človeku neko trdno in stabilno strukturo, ki mu omogoča, da ne klone, ko mu je najtežje. Če človeku to trdno strukturo v obliki rednih treningov, redne rekreacije, rednega gibanja za zdravje in sprostitev vzamemo in je poleg splošne krize deležen še osebne krize, potem se mi to ne zdi prav.
Redno ukvarjanje s športom je torej nujno, da se lahko soočamo s takšnimi in drugačnimi krizami. Na višjem nivoju (zdravstvenem, športnem, finančnem, socialnem, “energijskem”…) se nahajamo, ko nas doleti kriza, boljše je to za nas. Tako udarec usode boljše prenesemo, ker je do samega dna veliko dlje, kot če smo že skoraj na tleh, ko nas nekaj takšnega doleti.
Kar je airbag v prometni nesreči, je lahko komu redno ukvarjanje s športom v teh časih. Razlika je, če se zaletiš v zid z airbagom ali brez njega. Mogoče bi bila odvisnica od alkohola bistveno na boljšem, če bi pred samoizolacijo hodila dva ali trikrat na teden na jogo, na tenis ali na badminton. Mogoče bi bilo njeno “izhodišče” zaradi tega na bistveno višjem nivoju, preden se je podala v samoizlolacijo?
Zavedam se, da so to samo špekulacije, ampak gre se mi samo zato, da začnemo razmišljati o tem, da šport ni samo šport, da je lahko veliko več in da ukinjanje redne športne vadbe ni tako nedolžna stvar, kot se morda mnogim zdi na prvi pogled.
Redno gibanje ti pomaga, da končno preklopiš iz glave v telo, ker bi se ti sicer “spipalo”. Gibanje je tisto, ki ti omogoči dopust od samega sebe! Gibanje ti omogoči, da se v času športne vadbe spočiješ od vseh poročil, od vsega negativizma in politike. Zato se mi zdi pomembno, da se vsi potrudimo in najdemo poti, da se gibalno-športna sfera na okoliščine primeren način čim prej oživi.
***
Če ste radi deležni vsebin, ki se nanašajo na gibanje, zdravje in dobro počutje, vas vabim, da obiščete moj Youtube kanalu O TELESU, kjer večinoma objavljam intervjuje z zanimivimi sogovorniki in strokovnjaki na tem področju. Youtube kanal O TELESU si lahko ogledate TUKAJ in če želite, se lahko nanj tudi naročite.
Dolgo je trajalo, da sem dojel, da se da rituale krasno in zelo uspešno uporabljati za povečevanje količine raznolikega gibanja v vsakdanjem življenju. Več pestrega gibanja v teh časih, kjer prevladuje gibalna monokultura v obliki sedenja, je potrebna skorajda pri vseh. V tem članku bom natančno razložil celoten postopek, kako sem se zadeve lotil sam s ciljem, da ta gibalni recept kopirate, modificirate in uporabite seveda tudi sami. Preden se lotimo gibalnih ritualov pa opravimo skupaj hiter izlet v mojo preteklost, da bi lažje razumeli, zakaj sem tako dolgo kategorično odklanjal rituale.
Priznam, nekako so mi šli rituali na živce, ker sem jih povezoval z obdobjem, ko sem še treniral kung fu. Ritualov je bilo cel kup in vsi so služili temu, da se je položaj vrhovnega trenerja nenehno krepil, nam, vadečim pa so jasno velevali, kje nam je mesto, seveda daleč pod glavnim trenerjem. Potrebno se je bilo klanjati mojstru (ritual) vsakič, ko je kaj povedal ali pokazal in seveda uporabljati ustrezno terminologijo, ko smo ga nagovarjali. Naslavljali smo ga “sifu” (ritual).
Z vsem tem v bistvu ni nič narobe, je kot vedno, zelo odvisno od situacije, predvsem pa od udeležencev v tej situaciji. V moji situaciji se je izkazalo, da nekritično prenašanje ritualov po hierarhični lestvici navzdol v kombinaciji z nekritičnim ter naivnim sprejemanjem tovrstnih ritualov (z moje strani) lahko vodi samo v zelo nekonstruktivno smer.
Zato se je takratna skupna zgodba končala, saj smo z najožjimi prijatelji preklopili iz klasičnega kung fuja na mešane borilne veščine, kjer smo zadihali bistveno bolj svobodno in brez manipulativnih ritualov, vsaj tako smo to takrat občutili.
Avtoriteta trenerja v mešanih borilnih veščinah že po naravi športa ne mora biti ovita v kvazi misticizem in “fancy” rituale, temveč je prislužena z dejanskim praktičnim znanjem in mesto športnika določa uspešnost v ringu, oktagonu ali na blazini.
Težava je bila takrat ta, ker sem takrat nasedel zgodbi kung fu subkulture, v katero sem se podajal, da pač je vedno bilo tako glede ritualov. Prisoten je bil čuden občutek, a občutku nisem sledil. Vsakič, ko sem ta občutek veselo ignoriral, sem se na koncu tudi veselo opekel, konkretno in ne samo enkrat.
Izkustvene opekline se spremenijo v izkustvene brazgotine in te brazgotine te nenehno spominjajo, kje si ga pošteno biksal. Zato sem po tem obdobju seveda kategorično zavračal vse možne rituale (vseeno ali je šlo za rituale na področju duhovnosti, religije, …), ker so zame bili povezani s slabo izkušnjo.
Na višku virusne histerije sem v nakupovalnem centru naletel na knjigo POT – NOV NAČIN RAZMIŠLJANJA O VSEM. Kupil sem jo in z zanimanjem prebral. Že v tretjem poglavju mi je avtor pričaral povsem drugačno sliko o Konfuciju, ki je zame do takrat veljal za velekrivca na področju vsiljevanja ritualov nedolžnim in naivnim ljudem (kot sem jaz). Očitno se je ta profesor s Harvarda res dobro naučil argumentirati, ker me je prepričal, da se da z rituali kultivirati tudi veliko dobrega.
Jasno, vsak kovanec ima dve strani in slaba izkušnja me je naučila gledati samo eno stran kovanca. Ta knjiga pa je kovanec pred mojimi očmi obrnila in povzročila, da sem si po dolgem času spet pogledal tudi drugo stran.
Hitro sem ugotovil, da je tudi moje življenje prepredeno z rituali, sploh na področju gibanja. Zame je ritual nek obred, ki je dokaj jasno določen in vodi k nekemu cilju z nekim namenom. Gre za osebno definicijo rituala, avtor profesor s Harvarda je ritual verjetno definiral bistveno boljše, vprašanje pa je, če se ritualov poslužuje na področju gibanja.
Pri ritualu gre za nek postopek, ki si ga nekdo izmisli. Vsak postopek je sestavljen iz določenega zaporedja korakov in ima jasen začetek in konec. Torej je lahko na nek način vsak trening zelo jasen ritual, ki je sestavljen iz ogrevalnega dela, iz glavnega dela in iz zaključka. Tako sem razmišljal in prišel tudi do zaključka, da so neke vrste rituali tudi mikro treningi, vsaj zame. Zakaj?
Vsakič, ko v mestu vidim kovinske konstrukcije za naslanjanje in priklenjevanje koles, jih uporabim kot improvizirano bradljo. Naredim nekaj dipsov, L-sit in če sem zelo kaskadersko razpoložen še kakšen egg-drag. To je zame en takšen mikro ritualček in takšnih mikro ritualčkov je tekom mojega dneva zelo veliko.
Zakaj? Zato, ker si jih sproti kreiram kjer le morem. Torej je postal moj ritual ta, da sam sebi ustvarjam gibalne rituale, ki mi dobro služijo, ko gre za ohranjanje in izgradnje forme. Isto lahko storite tudi vi.
Ugotovil sem, da je krasno, če ima človek sprožilce, ki sprožijo gibalni ritual. V zgornjem primeru je sprožilec rituala kovinska konstrukcija za naslanjanje koles.
Sami si določamo sprožilce in sami si določamo gibalne rituale. Naštel bom še nekaj svojih primerov in hitro boste ugotovili, da svoje sprožilce za gibalne rituale vežem predvsem na okolico.
Ko sem v kakšnem temnem hodniku, kjer ni prisotnih ljudi, naredim skoraj vedno 10, 15 ali 20 sklec in ko mi je, tudi 30 in več. Sprožilec je temen hodnik in tekom svojega dneva se srečujem z veliko tovrstnimi hodniki.
Ko berem, pogosto med odmori z judo pasom izvajam raztezne vaje za ramenski obroč. Sprožilec je branje.
Ko sem ujet v kakšnem zastoju, kjer se avti ne premikajo niti za centimeter naprej, izvedem zasuk trupa v obe smeri, da mi popoka hrbtenica. Sprožilec je zastoj.
Meni osebno je najlažje gibalne rituale cepiti na neko aktivnost ali okoliščine, ki se vedno znova in znova pojavljajo. To je storila tudi prijateljica, ki dela v vrtcu. Kako? Izkorišča čas, ko mulci spijo, za telovadbo v prazni telovadnici. Sprožilec je spanje mulcev.
Lahko smo še bolj zavestno gibalno ritualno usmerjeni. Vsakič, ko se igramo z mladino domine ali mikado, lahko to počnemo na tleh in takšen ritual se lahko hitro prime. Vsako igro se da gibalno ritualno modificirati. Mi smo človek ne jezi se (švicarska verzija) modificirali s polji, na katerih so podane gibalne naloge, ki so si jih izmislili otroci. Ko zdaj postavijo figurico na polje, na katerem piše otrokova gibalna vaja, jo bo otrok seveda naredil, saj je to njegova vaja!
Ritual je torej kot denar, z njim lahko delamo sebi sli drugim dobro ali slabo, odločitev je naša. Gibalni rituali so zakon, ker se vsaj pri meni s spreminjanjem okolja in zahtevami življenja samega, spreminjajo tudi rituali. Ko sem še živel na Orlah, je bil prvi jutranji gibalni ritual sprehajanje psa. V Ljubljani, kjer živim zdaj, predstavlja prvi jutranji gibalni ritual pešačenje ali kolesarjenje do kavomata na firmi.
Kot vidite, vsak si lahko kreira svoje gibalne rituale, ki popestrijo vsakdanjik ne samo posameznika, lahko tudi družine ali celo sodelavcev, kaditi (dihalne vaje z dimom) in kofetkati je namreč možno tudi v nizkem počepu ;-)!
***
Vesel bom, če se boste prijavili na moj Youtube kanal in kliknili še na zvonček in sicer TUKAJ. Ta youtube kanal je namenjen sodobnemu samurajstvu. Sodoben samuraj mora biti sposoben poskrbeti za svojo varnost, svojo telesno pripravljenost in seveda za vse izzive življenja, s katerimi se srečuje.
Pred približno pol leta sem izvedel, da z mojim ožiljem ni vse tako, kot bi moralo biti. Veliko sem razmišljal o tem, zakaj je tako, če pa je gibanje vedno bilo, vedno je in vedno bo del mojega življenja? Bil sem v šoku. Dobil sem navodila, naj se več ukvarjam s športom in naj jem bolj zdravo. Kdor me pozna, ve, da mi je oboje zelo pomembno. Seveda, nisem brez greha, smokiji so res dobri in vseeno je, kako velika je čokolada, če je kje doma v kakšni omari, lahko zelo hitro izgine tudi največja čokolada. Zato sladkarij in slanarij načeloma ne kupujem in se tako nekako zaščitim pred prepogostimi grehi.
Navodila na listu papirja, ki sem jih dobil pri zdravniku, so bila precej splošna in niti zdravnik se ni nič kaj veliko posvečal mojemu življenjskemu slogu. Zato sem se v svojo preteklost poglobil sam in prišel do določenih zaključkov. Morda ti niso pravilni, so pa najboljši možni približki moji resnici, ki jih trenutno premorem.
Zadnjih enajst, dvanajst let je bilo precej divjih. Še najbolj sta me v tem času zdelala nočno delo in takratni partnerski odnos, ki se kljub prizadevanju obeh ni in ni hotel razvijati v neko bolj konstruktivno smer. Jasno, za partnerski odnos sta odgovorna vsaj dva, zato naj zgornje vrstice ne izzvenijo kot iskanje dežurnega krivca, temveč kot posnetek stanja. Poleg tega pa lahko žvrkljaš kis in olje sto let, vendar se po stotih letih se še vedno ne bosta zmešala. Kis se meša z drugimi kisi, olje pa z drugimi olji. Podobno je s partnerji, ki so si ali pa si niso kompatibilni. Nenehno žvrkljanje, čeprav z najboljšimi nameni, je prav tako prispevalo svoje, da so imeli moji hormoni in tudi holesterol nenehen žur, ki je trajal leta.
Ker sem se zavedal, da nočno delo pač ni optimalno za zdravje in za človeka nasploh, sem se začel poglabljati v zakonitosti najboljšega možnega spanja (NASVETI ZA BOLJŠE SPANJE), ker je le tako bilo možno vsaj približno omiliti škodljive vplive nočnega dela. Seveda, najlažje bi bilo preklopiti na delo podnevi, vendar to takrat nikakor ni bilo možno, vsaj tako sem to doživljal, saj sem imel vsega vrh glave.
Danes, aleluja, delam podnevi in sem za to zelo hvaležen, ker to v današnjih časih preprosto ni samoumevno. Šefi v Valini, iskrena hvala! Obstajajo lepe in grde smrti. Kap ali srčni infarkt pač ne vodita v lepo smrt, tudi, če se imam za modernega samuraja, tako ne mislim končati, sploh pa ne predčasno! Preden se razpišem o tem, kaj konkretno trenutno delam, da bom fit IN zdrav in ne samo fit bolnik z mišicami, pa bi rad obelodanil nekaj mojih spoznanj, ki so se se oblikovala zaradi vsega doživetega in nedoživetega v zadnjih letih in ki so oblikovala tudi konkretne akcije, vendar o tem, kot že rečeno, na proti koncu tega zapisa.
(1) Če lahko na Okinawi igrajo stoletniki odbojko, zakaj to ne bi bilo možno zame in za druge v Sloveniji? Torej zgledujmo se po najboljših in ne po najslabših, po principu, saj gre drugim še slabše…
(2) Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev. Kako se vzpenjamo in kako padamo, zelo vpliva na naše telo in s tem na naše zdravje. Ko sem se ločil, sem lahko občutil, kako zelo pomembna je socialna mreža, ki te pri tako globokih padcih ujame, ker ta mreža, ki je spletena iz družinskih članov in resničnih prijateljev padec blazno ublaži. Ta mreža lahko predstavlja razliko med življenjem in smrtjo, med pogumnim korakanjem novim doživetjem nasproti ali letargiji in depresiji ter trdnim padcem čisto do dna. Srečo imam, da imam prekrasne starše, da imam čudovito sestro in seveda hčerko, ki je moje sonce. Srečo imam, da me obdajajo prijatelji, ki so ob meni tudi takrat, ko je vse črno. Srečo imam, da delam v kolektivu prisrčnih mačotov, ki so me vsi do zadnjega podprli, ko mi je bilo najhuje. Res pa je tudi, da je za to srečo treba tudi nekaj narediti. Kolikor truda vložiš vanjo, toliko ti lahko vrača. Zato lahko mirno trdim, kdor ne skrbi za svojo socialno mrežo (sem ne spada facebook in podobne neumnosti), ne skrbi za svoje zdravje in zdravje drugih.
(3) Za kompozicijo hormonov, ki jih vsakodnevno izločamo, smo v mnogih primerih na nek način odgovorni tudi sami. Če smo že v osnovi črnogledi, bo naš koktejl hormonov, ki ga izločamo, verjetno drugačen, kot če smo v osnovi veseljaki. Kakšen koktejl hormonov izločamo dnevno, mesečno in več let, vpliva verjetno predvsem na to, kako je z našim zdravjem in počutjem.
(4) Zgornja spoznanja so tesno povezana tudi z naslednjim spoznanjem, da smo vsi, ki živimo skupaj v nekem gospodinjstvu odgovorni za kakovost vzdušja v tem gospodinjstvu. Še najbolj smo za to vzdušje odgovorni odrasli.
(5) Kot sem že dejal, spoznanje, da biti fit še ne ne pomeni biti tudi zdrav, me je kar pretreslo. Lahko smo fit, kolikor hočemo, še vedno je možno, da s svojimi gibalnimi aktivnostmi morda sploh ne podpiramo svojega telesa, kot smo si to predstavljali. Borilne veščine pač niso vedno in povsod zdrave, ker je cilj bojevanja obvladovanje, poškodovanje in uničenje nasprotnika, odvisno od situacije… Včasih bi bilo morda bolj pametno svoj čas namesto v rast mišic vložiti vsaj delno tudi v kardio trening…
Iz teh spoznanj sem razvil korake, ki mi bodo, vsaj tako upam, pomagali biti fit IN zdrav.
(1) Po Dr. Ulrichu Strunzu naj bi dolgotrajna in nizko intenzivna aerobna vadba pripomogla k temu, da se vrednosti holesterola lahko uredijo že samo z redno tovrstno vadbo. V tem kontekstu naj bi trajala dolgotrajna aerobna vadba vsaj 30 minut. Če je moji mami uspelo s tovrstno vadbo precej znižati holesterol, ga bom znižal tudi jaz. Prijatelj je prodajal sobno kolo in sem ga rezerviral. Takoj, ko bomo lahko normalno prehajali med občinami, grem po to kolo. Večji poudarek pri oblikovanju svojega vsakdanjiku dajem zdaj nizko intenzivnim aerobnim aktivnostim , zato pogosto hitro pešačim ali počasi tečem v službo ali pa se tja peljem vsaj s kolesom. Zato sem se tudi lotil “TRIGAVINGA” (TRIGLAVING – ODLIČEN GIBALNI IZZIV), ki je posrečena oblika zbiranja višinskih metrov.
(2) Delam skoraj izključno podnevi (prevoz gotovine in obhodna služba), kar mi omogoča normalen bioritem. Sočnih kletvic, ko se srečujem z ne tako posrečenimi udeleženci cestnega prometa, poskušam zamenjati z globokim in predvsem mirnim dihanjem. Res pa je, da kdaj pa kdaj paše tudi sočna kletvica, ko v večernem času, ko je že temno, kakšen dostavljalec hrane na kolesu brez luči in očitno tudi brez pameti skorajda prileti iz grmovja in prečka cesto, ne da bi slučajno pogledal levo ali desno. Paše, ker negativni naboj usmeri ven iz mene in se na ta način izognem čirom na želodcu na dolgi rok.
(3) Zelo se trudim vračati dobro v svojo socialno mrežo, v moje pleme (družina in prijatelji), kolikor pač lahko. Ne gre za kalkulacijo, gre za dober občutek, kajti odnose je treba negovati v dobrem in v slabem. Pomembno se mi zdi, da smo tu za najbližje, ko praznujejo zmage in da smo z njimi, ko so v stiski. Tako se te vezi krepijo in s tem se krepi cela naša socialna mreža po principu daj-dam.
(4) Ko sem z družinskimi člani in prijatelji in tudi sodelavci, se trudim biti prisoten in jim zares posvetiti svoj čas in vso svojo pozornost. Na koncu življenja mi verjetno ne bo žal, da sem bil premalo na facebooku, instagramu ali youtubu, ampak to, da bi bil premalo s tistimi, ki jih imam zares rad, tega si pa v zadnjih trenutkih res ne želim očitati. Zato mi druženje zelo veliko pomeni. Zato so mi pomembna družinska srečanja. Zato so mi dnevi s hčerko sveti. Zato mi je čaj, sok, kava ali pivo s prijatelji prav tako pomembno. Če so ti odnosi v harmoniji, sem v harmoniji tudi jaz. Če sem v harmoniji tudi sam, s tem verjetno še najbolj vplivam na svoje zdravje.
(5) Vzdušje v svojem domu in v svojem krogu ljudi poskušam dvigniti na kar najvišji možni nivo z različnimi pristopi. Zadostno spanje spada gotovo v to rubriko. Vzpodbujati sebe in druge, da lahko izrazimo sebe, se mi zdi zelo pomembno. Hčerka rada izdeluje stvari in uživa v rokodelskih uricah prav tako kot jaz. Zato izkoristiva vsako priložnost, da skupaj nekaj ustvarjava.
(6) Na področju prehrane sem precej zmanjšal količino mesa, ki sem ga prej pojedel res veliko, oziroma preveč. Zjutraj posrkam majhno žličko ribjega olja, potem pade še mešanica kurkume in cimta v kozarcu vode. Navadne testenine sem zamenjal s polnozrnatimi variantami, prav tako sem večinoma opustil beli riž in raje sežem po čim manj predelanim sortam riža. Na tem področju me čaka še veliko učenja in popravkov. Prav tako sem si zadal, da bom v prihodnje več hrane nabavljal direktno pri kmetih. Z odlično robo me zalaga Tomaž Škorjanc.
(7) Pred kratkim sem prebral knjigo o esencializmu, ki jo je napisal Greg McKeown. Ključni deli te knjige so res odlični (ostali malo manj), kajti avtor fantastično argumentira, zakaj in kako si je treba organizirati življenje okoli tega, kar nam je zares pomembno. V bistvu gre za to, da živimo to, kar nam je res pomembno, da večino časa investiramo v za nas pomembne ljudi, dogodke in stvari in da neusmiljeno črtamo vse, kar se črtati da, kar ne spada v ta kontekst. Zakaj? Da nam ostane več časa, energije in denarja za manj a najbolj pomembne stvari. Gre za zelo bruceleevski pristop, kjer vzamemo samo to, kar nam služi, zavržemo to, kar nam ne služi in dodamo še ščepec svojega, le da je Greg pri redukciji tistega, kar nam ne služi še toliko bolj radikalen, natančen in energičen. V bistvu nam ta pristop omogoča, da smo še bistveno bolj to, kar dejansko smo in s tem prihajamo bistveno bolj v sozvočje sami s seboj, kar pa je gotovo ključni pogoj da duševno in telesno zdravje. Iz tega naslova prihaja tudi želja, da bi se ponovno preselil nekam na podeželje, da bi na svoji vikend parceli postavil uto in na dolgi rok tudi food forest.
Kot vidite, načrtov je precej. Veselim se jih in vse bom uresničil, virusi gor ali dol, s takšnim plemenom, ki diha z mano, ki me bodri in mi stoji ob strani je vse mogoče!
***
Če želite, si lahko ogledate moja Youtube kanala in če vam bo všeč to, kar boste videli, se lahko na enega ali drugega tudi naročite.
Za zagotavljanje najboljše možne izkušnje na tej spletni strani uporabljamo piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te spletne strani se s piškotki strinjate.PotrdiPreberi več
