Kakšno neverjetno moč imajo socialni mediji je postalo jasno v preteklih mesecih, ko je bil pravilen samo odgovor A, B (pa tudi C, Č, D…) pa je bilo treba cenzurirati in z algoritmi izkoreniniti. Tako je nastalo še večje enoumje kot je vladalo že pred tem. O tem, kaj je za množico pravilno in kaj ne, je zdaj v rokah enega človeka, morda dveh ali treh.
Vsa moč je centralizirana in kakšna so pravila vedenja v čebelnjaku socialnih medijev o tem odloča izključno matica, ker je to njen panj. Takšna opažanja in razmišljanja so me privedle do točke, da sem začel razmišljati, kako je s centralizacijo moči na področju gibanja, športa in zdravja? Kaj je agenda novodobnih matic, odločevalcev v zgoraj naštetih segmentih? Zakaj čebele še naprej nosijo med v panj, v katerem biva matica, ki gleda vse izključno skozi prizmo kapitala, ki ga kopiči zase in nič drugega? Kako to, da so pridne čebele podhranjene, bolne, brez energije, matica pa se bo vsak čas razpočila od nakopičene maščobe in pohlepa?
Takšna vprašanja me zadnje čase prevevajo in na koncu vedno nekako zaključim s sklepom, da smo za nastalo situacijo krivi sami. Zakaj? Zato, ker odgovornost za svoje gibanje, za svoj šport, za svoje zdravje predajamo drugim, ki domnevno že vedo, kako moramo mi postopati. Pa je res tako? Ali bom uporabil stopnice namesto dvigala, ali bom šel na sprehod v gozd ali se bom basal s hitro hrano, ali se bom gibal in igral s svojimi potomci ali bom raje visel na zoom srečanju, o vsem tem ne odloča ministrstvo za šport, olimpijski komite, vaš osebni trener, profesor športne vzgoje vašega otroka, o tem odločate samo vi. Res pa je, da je zelo priročno oddelegirati to odgovornost drugim osebam in predvsem inštitucijam, ki zaradi tega rastejo v megakorporacije in centre moči. Navadili smo se, da moramo slediti avtoritetam in upoštevati avtoritete in da sami nismo dovolj, da bi bili tudi sami avtoriteta za svoje gibanje, avtoriteta za svoj šport, avtoriteta za svoje zdravje. Živo se spominjam trenutkov v našem “laboratoriju”, ko smo borci različnih veščin začeli trenirati po svoje. Prvič v življenju smo trenirali tako, kot se je nam zdelo prav. Na začetku je bil, vsaj pri meni, prisoten občutek, da delam nekaj prepovedanega, ker nismo sledili učni snovi točno določenega kluba, stila ali mojstra. Kot sem v preteklih mesecih začel spoznavati alternative facebooka in googlovih derivatov, da bi začel raziskovati alternative in s tem postopno pripomogel k decentralizaciji moči in hkrati začel delovati tudi bolj lokalno, torej na nivoju resničnih in ne virtualnih prijateljev, tako se nam je isto dogajalo že takrat na področju gibanja, športa in zdravja. Upali smo se odreči centraliziranih borilnih zvez in učiteljev kung fuja, karateja in ninjutsa. Vsak od nas je predstavljal decentralizirano enoto znanja, izkušenj in naši gibalni eksperimenti, “prisilno” lastno razmišljanje in prevzemanje lastne odgovornosti je bilo neverjetno osvobajajoče. Če so prej imeli veljavo samo tuji in eksotični mojstri iz tujine, smo takrat ugotovili, da imamo v Sloveniji cel kup vrhunskih mojstrov borilnih veščin, eden izmed njih je bil in še vedno je Aljoša Gorup, h kateremu smo radi hodili na obalo se učiti in poučevati, ker je bil že takrat zelo odprte glave. V tistem obdobju sem se počutil kot kura, ki je ušla iz kletke kurje farme v divjino, v dobesedno prosto rejo. Verjetno sta Robert Simonič in Franjo Pintar, s katerima sem takrat tako rad treniral, občutila nekaj podobnega. V to obdobje segajo tudi zametki slovenskih mešanih borilnih veščin, o katerih sem napisal tudi svojo diplomsko nalogo in ravno mešane borilne veščine so pokazale, da ni nujno, da mora obstajati ena športna zveza, ena organizacija, ena pravila, en stil, en predsednik! Takrat je nastalo cel kup zvez, cel kup organizacij, cel kup različnih stilov, cel kup različnih šampionov in iz tega navideznega kaosa se je rodil MMA (mixed martial arts, mešane borilne veščine), kjer o tem, kdo ima prav ni odločal vrhovni sensei, guru sli sifu, temveč rezultat borca v ringu, na blazini ali v oktagonu. Ne vem, če se lahko še katera decentralizilrana športna panoga pohvali s tako strmo rastjo dviga nivoja znanja v dveh desetletjih kot prav MMA? Z vsem tem želim povedati, da se da decentralizirano ukvarjati s športom. Je takšen način miganja primeren za vsakogar? Verjetno ne, ker je treba razmišljati z lastno glavo. Treba je eksperimentirati, kdaj prebrati kakšno knjigo in biti odprt. Treba je prevzeti odgovornost za svoj odmerek gibanja, ne pa čakati, kaj bo odredil trener, osebni trener, profesor športne vzgoje, to ali ono ministrstvo, svetovna zdravstvena organizacija ali Billy in Melinda. Trenutno kaže, da smo na mnogih področjih dopustili, da je šla ta centralizacija predaleč (gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo, šport…) ali povedano drugače, sami smo dovolili in prispevali s svojim vedenjem, da je prišlo tako daleč kot je prišlo do tega trenutka. Ljudje se prebujajo in tako kot v gospodarstvu ljudje množično bežijo iz bank in svoje premoženje rajši vlagajo v kripto valute in plemenute kovine in tako manjšajo moč banksterjen, tako so opaziti podobne trende tudi na področju gibanja, športa, zdravstva in tudi šolstva, premik iz pretirane centralizacije v bolj samostojno ter okolju in času prilagojeno decentralizacijo. Centralizirano vodeni (šolski, gospodarski, vojaški, zdravstveni…) sistemi delujejo po principu od zgoraj navzdol, ve se, kdo je na vrhu piramide in kdo je nekje vmes. Vloge so jasne, od zgoraj navzdol vlada avtokratski sistem, v posameznih slojih piramide pa zelo jasen program, ki je med vrhom in dnom pogosto sam sebi namen. Komunikacija je pogosto enosmerna. Večji kot je tovrsten sistem, bolj je okoren in pogosto zamuja s prilagajanjem na trenutne razmere. Decentralizirani sistemi so bolj horizontalne in eligalitarne narave in komunikacija poteka bolj na isti višini, smer delovanje in povezovanja je pogosto stvar dogovora. Ker so tovrstni sistemi pogosto manjši, imajo tendenco, da se lahko hitreje prilagodijo trenutnim razmeram. Vsak sistem ima seveda svoje prednosti in slabosti in verjetno je treba v življenju obvladati oba pristopa, ampak, ko zajadramo bistveno predaleč v en ekstrem, v tem obdobju v pretirano centralizacijo in delegiranje osebne moči drugim, je zame očitno, da je treba krepiti tudi drugi pol, da se lahko nato najdemo nekje v sredini.
Pred leti so naredili znanstveno raziskavo, kjer so želeli raziskati, zakaj pri istem vnosu kalorij in podobni postavi nekateri ljudje ohranjajo ves čas isto telesno težo, drugi pa se kljub navidezno istem režimu prehranjevanja nenehno redijo.
Vse udeležence te raziskave so ves čas snemali in ugotovili so, da so posamezniki, ki so se redili, bolj pri miru kot tisti, ki s telesno težo niso imeli težav. Povedano drugače, tisti, ki so ohranjali isto telesno težo, so bili na mikro ravni bistveno bolj telesno dejavni, kot tisti, ki so pridobivali telesno težo. Človek bi si mislil, da gre za zanemarljiv faktor, vendar temu ni tako. Vsi mikrogibi se tekom dneva seštevajo in računica je preprosta, kdor se več premika, pokuri tudi več kalorij.
Pri mikrogibih gre za majhne gibe, ki smo jih že vsi kdaj opazili. Če človek sedi na stolu s prekrižanimi nogami in z zgornjo nogo niha gor in dol, potem so to točno tovrstni mikrogibi, o katerih govorimo. Ko se pogovarjamo, lahko imamo roke v žepu ali pa z njimi živahno krilimo naokoli, da bi z neverbalno komunikacijo podkrepili povedano. Tudi to kriljenje z rokami spada v rubriko mikrogibov. Dodaten primer je lahko tudi, ko čakamo v čakalnici na to, da pridemo na vrsto. Lahko sedimo pri miru na stolu ali pa v prostoru hodimo v krogu. In kaj ima vse to opraviti z minitreningi?
Zelo veliko, ker ta raziskava dokazuje, da se lahko tudi majhne in najmanjše enote gibanja, ki jih sicer uradno ne bi smatrali kot neke vadbene enote, lepo seštevajo in na dolgi rok odločajo o tem, kaj se bo dogajalo z našo telesno težo, z našim zdravjem in našim počutjem.
Zato v klinikah, kjer zdravijo paciente s prehrambenimi motnjami, torej tistimi, ki premorejo premalo telesne teže, ni dovoljeno nihati z nogami, hoditi po stopnicah gor in dol, kar je videti na prvi pogled zelo diktatorsko, a očitno nujno in razumljivo, sploh v kontekstu, ki sem ga zgoraj razložil. Za omenjene paciente so mikrogibi lahko dodaten vzrok za poslabšanje njihovega stanja, za vse, ki pa se borijo z odvečno telesno težo pa je lahko to zdravilo in tudi rešitev njihovega problema.
Če to spoznanje, da lahko seštevek majhnih gibov povzroča na dolgi rok tako pozitivne učinke glede ohranjanja neke optimalne telesne teže, prenesemo na zavesten način v naš vsakdanjik, se lahko lotimo minitreningov, torej najmanjših enot kratkih treningov in ta trend še podkrepimo.
Minitreningi lahko trajajo pet, deset ali petnajst minut. Lahko so različno intenzivne narave in seveda lahko iz vsebinskega vidika stlačimo v takšno vadbeno enoto kar si pač želimo in kar ima smisel, glede na to, kaj si želimo s takšnim minitreningom doseči.
Iz lastnih izkušenj vem, kako težko si je vzeti eno ali dve uri na dan zase, sploh, če nimamo ustaljenega urnika dela in moramo pri tem voziti otroke v vrtce, šole in na njihove krožke in treninge. Seveda je poleg vsega naštetega potrebno še kdaj v trgovino, kuhati in da bi nam bilo še lepše, nam v času digitalizacije država nalaga še vedno precej papirologije, da slučajno ne bi porabili prostega časa za bolj pametne dejavnosti.
Ko sem postal oče in ko sem gradil svoje podjetje, sem imel slabo vest, ker nisem več treniral 3 x na teden, dokler nisem zasledil koncept minitreningov. Mnogi si res težko vzamejo uro ali dve časa samo za to, da bi šli v gozd, v fitnes ali nekam na trening, pa lahko motivacijski trenerji govorijo kar hočejo. Vsi pa imamo vedno znova nekaj minut časa, ko čakamo na avtobus, med kuhanjem, celo med delovnim časom, da naredimo vajo, dve ali tri.
Posredujem vam nekaj predlogov, ki jih lahko zavestno in postopno prenesete v svoj vsakdanjik:
– Ko vidite kje kakšno vejo ali drog, se obesite (nadprijem ali podprijem). Res je, da VISENJE NI SEXY, JE PA ZDRAVO IN BITI ZDRAV JE SEXY! Svoje početje lahko zagovarjate z namišljenim dejstvom, da vas boli hrbtenica in da si jo morate raztegniti, to ljudje razumejo in sprejemajo in potem svojega početja ni treba več opravičevati. Dejansko lahko potem malce bingljate, če vam je, pa lahko naredite še nekaj zgibov. Z ZGIBI razvijate cel kup mišic rok, ramen in hrbta. Za tovrstno obešanje sem izkoriščal tudi že okvirje vrat, železne konstrukcije na gradbiščih, zadnjo stran stopnic, okenske police in celo zidove.
– Če opravljate nočno delo in ste res sami na delovnem mestu ter imate na voljo dolge hodnike, lahko opravite nekaj živalskih gibanj po vseh štirih (kuščarja, medveda, žabo, opico…). Preden začnete migati, raje preverite, če so v vaši bližini nameščene kakšne kamere, saj je možno, da niso vsi delodajalci ravno navdušeni nad konceptom minitreningov tako kot vi ;-)!
Primere “živalskih” gibanj si lahko ogledate tukaj:
Seveda, zamazali si boste roke, pa kaj potem! Gotovo imate na delovnem mestu tudi WC, kjer si lahko umijete roke.
– Na vsakem delovnem mestu vam pripada pol ure časa za malico, ki jo lahko izkoristite za sprehod do bližnjega parka. Če park premore drevesa, vam nihče ne brani, da na kakšno drevo tudi splezate. Če je drevo bolj tanko, se lahko poslužujete dveh tehnik plezanja, ki si jih lahko ogledate tukaj:
Tehnika št.1
Tehnika št.2
– Če živite v bloku, lahko nesete smeti iz nadstropja, kjer živite do kontejnerja peš. V stanovanje se seveda prav tako vračate peš po stopnišču.
– Ko pošiljate sms-e, lahko to počnete čepe in tako vadite nizek počep in na začetku sms-anja naredite poleg tega počep navzdol, na koncu pa še počep nazaj gor. Pri desetih smsih na dan je to deset minut vadbe nizkega počepa na dan in deset počepov na dan. Se vam zdi to malo? Da, to ni veliko, vendar, če temu dodate vse to, kar sem že opisal, je to že kar nekaj.
– Ko imate na dosegu rok ograje, klopi in tekoče stopnice lahko delate dipse, L-sit-e, sklece.
– Če imate na voljo steno, lahko delate celo paleto vaj, vseeno ali v kuhinji, dnevni sobi, na WCju ali v službi. Ob steni lahko sedite, saj veste, gre za vajo, kjer ob steni sedite brez stola. Lahko delate stoje, lažje inačice sklec tako, da se naslanjate na steno, ali težje, da imate stopala na steni in dlani na tleh.
Na mojem facebook fanpageu redno objavljam razne filmčke najrazličnejših vaj če želite biti na tekočem z vajami, ki jih objavljam, vas vabim, da všečkate moj facebook fanpage: https://www.facebook.com/otelesu/
Še bolj poglobljene informacije pa ponujam v moji zaprti facebook skupini in sicer tukaj: www.facebook.com/groups/otelesu
– Kaj pa v času dopustov? Enko na plaži lahko igrate tudi čepe, v raznožki ali pa tako, da nenehno spreminjate način sedenja (po turško, pollotus, lotus, kleče, itn.). Ne bo vas konec, če greste na plažo peš! Prav tako si lahko pred pivom ali capirinhjo privoščite malo daljše plavanje ali čofotanje z vašimi dediči. Med palme ali drevesa lahko napnete slackline in uživate v vrvohodstvu.
– Na avtobusni postaji lahko delate dihalne vaje, keglove vaje, vaje za oči, ob robu pločnika lahko skoraj neopazno raztegnete meča.
Vse to sem že počel (in še vedno počenjam) in se je zelo obneslo, da sem ostal dokaj v dobri formi, kljub norim urnikom. Na začetku ljudje reagirajo na minitreninge bolj čudno, ampak bolje biti čuden in zdrav, kot neopazen in v bolniškem staležu. Zato bo pameten delodajalec toleriral minitreninge na delovnem mestu, ker bodo tako njegovi delavci ostali zdravi in je to gotovo bistveno bolj koristno početje, kot visenje na facebooku med delovnim časom.
Ljudje me sprašujejo, kako mi uspeva ostati fit pri vseh obveznostih, ki jih imam? Zgornje vrstice predstavljajo odgovor na to vprašanje. Upam, da sem vam podal dovolj koristnih namigov in idej, da se lotite zgoraj opisanih vaj tudi sami.
***
Odpiram vrata vsem tistim, ki bi se radi učili novih gibalnih veščin (borilne veščine, naravna gibanja, osnove gimnastike, dihalne vaje, kopanje v ledeni vodi, meditacija v gibanju…). Interesenti, ki bi bili radi lepi samo poleti, me ne zanimajo. Na individualnih urah poučujem namreč samo ljudi, ki jih zanima širjenje gibalnih horizontov in razvijanje gibalnih sposobnosti preko osvajanja novih gibalnih znanj. Moje delo poteka na dolgi rok, ker ne verjamem v instant rešitve in ker s poučevanjem spreminjam življenjski slog posameznika. Več informacij dobite, če mi pišete semkaj: roartdoo@gmail.com
Za zagotavljanje najboljše možne izkušnje na tej spletni strani uporabljamo piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te spletne strani se s piškotki strinjate.PotrdiPreberi več
