Pred kratkim sem z družino obiskal živalski vrt. Sicer se živalskih vrtov izogibam, saj slabo prebavljam dejstvo, da je divja žival, ki sicer sodi v divjino, razstavni eksponat za ljudi. Otrok si je za rojstni dan želel, da gremo v živalski vrt in smo pač šli. Ponovno sem se spomnil besed Daniela Vitalisa, ki trdi, da smo ljudje v bistvu udomačene živali, ki živimo v umetnem okolju, ki ima precej podobnih lastnosti kot živalski vrt. Živali, ki se rodijo v ujetništvu nekako čutijo, da jim nekaj manjka, podobno čutimo tudi mi, le, da se ne zavedamo, kaj nam manjka. Vemo, da je nekaj narobe, vendar ne vemo kaj je narobe, ker nimamo osebne izkušnje o tem, kako je, ko je zares vse ok!
S tem želim povedati, da globoko v sebi slutimo, da bi morali imeti več energije, da bi morali biti bolj sproščeni in radostni, pa tudi ekstatični in pomirjeni. V resnici pa je pogosto zelo drugače. Smo brez energije, socialnih stikov se nam ne da več vzdrževati, želja po seksu usiha in ko se vrnemo z dela, so otroci motnja, ne pa blagoslov.
Bi imeli več energije, če naša hrana ne bi bila polna škodljivih kemikalij? Bi se drugače počutili, če bi pili zares čisto izvirsko vodo? Bi bili bolj opaženi in tudi sprejeti ter koristni, če ne bi bili del virtualne, temveč prave skupnosti, kjer niso pomembni všečki, temveč pravi pogovori iz oči v oči, dotiki, skupne pustolovščine in tudi skupno prestajanje vzponov in padcev, ki jih prinaša življenje? Bi bili bolj zdravi in trdoživi, če bi hodili bosi in bi bili izpostavljeni soncu, dežju, vetru, mrazu, ne pa samo neonski svetlobi?
Ker pristajamo na to, da živimo v živalskem vrtu in smo zaprti večino časa v lepo dekoriranih kletkah (stanovanje, pisarna, avto) pač ne moremo vedeti, kako bi se počutili, če bi živeli življenje kot del narave. Živimo na robu bolezni in mislimo, da smo zdravi. Prepričani smo, da smo krona stvarstva, a v resnici smo postali telesno, psihično in socialno degenerirana vrsta homo sapiensa.
Vedno bolj se mi dozdeva, da je korak v smeri zdravljenja ponovna povezava z naravo. Ne govorim o joggingu po gozdu v totalni zamaknjenosti s slušalkami v ušesu, temveč o resničnem stiku z naravo. Govorim o sprehodih po gozdovih, o nabiranju sadežev in rastlin, ki nam jih narava ponuja, o bosonogi hoji, o spoznavanju rastlin in živali, o vzpostavljanju tiste vezi z materjo zemljo, ki jo imamo s svojo mamo.
Vedno bolj se mi dozdeva, da nam lahko tesnejši stik z naravo lahko da mnogo več kot si mislimo. Bolj, kot sodelujemo z njo, bolj, kot smo del nje, bolj smo nagrajeni.
Ko sem brez energije, ko si želim regeneracije, ko želim preživeti prosti čas na kakovosten način, grem sam, z družino ali s prijatelji v naravo. Čeprav poznam okolico vasi dokaj dobro, vsakič , ko grem v naravo, odkrijem nekaj novega. Ko sem se preselil na Orle, sem prvo leto vedel samo, kje rastejo robide. Drugo leto sem odkril lokacije, kjer raste materina dušica in seveda mesta, kjer raste kostanj. Vsako leto se je moj svet v naravi širil in odnos poglabljal. Zdaj, po osmih letih vem, kje in kdaj lahko nabiram gozdne jagode, bezgove cvetove, pljučnik, kostanj, češnje, divja jabolka, kislico, lešnike, smrekove vršičke, orehe, meto, regrat, trpotec, borovnice, rman…
Da se razumemo, večino hrane žal še vedno kupujem po raznih trgovinah, a občutek, ko sam naberem hrano, jo prinesem domov in delim z družino je neprecenljiv. Želim si, da bi procent tako nabrane in tudi ulovljene hrane v bodoče še bolj povečal, ker je to gotovo spet korak ven iz živalskega vrta, ki smo si ga sami ustvarili.
Problem človeškega živalskega vrta so tudi konstantne razmere za večino živali in če smo iskreni, človek stremi v isto smer. Nihanja so za človeka nadležna, zato mora biti po hišah in v avtih konstantna temperatura. Dan mora biti enak dnevu in zato izgubljamo povezavo do naravnih ciklov, vseeno, ali gre za letne čase, menstrualni cikel ali cikel življenja nasploh.
Če bi živeli v stiku z naravo, bi se nam ves čas dogajalo in ne bi pristajali na to, da bi potrebovali oddih od vsakdanjega življenja, kjer iz enega živalskega vrta, kjer preživimo 50 tednov svojega časa v letu, za dva tedna preklopimo v drug živalski vrt. Govorim o tem, da hodimo na dopust, kjer za kratek čas zamenjamo lastno stanovanje in pisarno le s hotelsko sobo in v bistvu zamenjamo samo en umetni habitat z drugim. Smešno pa je dejstvo, da za to storitev še mastno plačamo in garamo celo leto. Se bomo res spočili, ko zamenjamo en živalski vrt z drugim?
Koliko ljudi poznam, ki mi na skrivaj zaupajo, da se na dopustu sploh niso odpočili in pravijo, da potrebujejo dopust od dopusta. Od tega, da hodite na dopust, ima največ turistična industrija, še najmanj pa potrošnik. Zakaj ne bi bil vsakdanjik že tako perfekten, da dopustov sploh ne bi potrebovali? Ne mislim moralizirati, samo na glas razmišljam, saj gremo konec meseca tudi mi na dopust, čeprav sam bolj z mešanimi občutki in bolj zaradi otrok, kot zase. Ko opazujem svoje otroke, ko gradimo v gozdu bivake, ko se podimo naokoli s kolesi, ko smo nekje v naravi in smo zares SKUPAJ, se sprašujem, če dopusti niso le navada, ki nam jo je vcepila družba in turistična industrija. Konec koncev, ga otroci res potrebujejo, če se z njimi aktivno ukvarjamo, če smo z njimi pogosto v naravi in konec koncev, če smo srečni vsakič, ko to počnemo in ne samo na dopustu? Kot vidite, nekega dokončnega stališča še nisem izoblikoval, na katerega bi se lahko oprl v praksi.
Da se razumemo, ne pozivam vas, da se gremo neko utopijo in da, ni se treba vrniti med lovce in nabiralce, ampak kljub temu lahko iz tega obdobja ponovno prevzamemo tiste mehanizme, ki so tisočletja zagotavljala brezhibno sožitje med človekom in naravo.O čem govorim? O tem, da bistveno več časa preživljamo spet v naravi, da izpostavljamo svojo kožo dnevni svetlobi, da hodimo naokoli bosi, ko je to možno, da začnemo loviti in nabirati spet več svoje hrane v naravi, da se lotevamo družinskih projektov v naravi skupaj z družino ali prijatelji, vseeno, ali gre za gradnjo igluja ali bivaka.
Dejstvo je, da ima na nas narava cel kup pozitivnih učinkov, ki jih sodobni človek ločeno išče pri psihologu, v solariju, v trgovini, v fitnesu in v raznih društvih. Z enim obiskom narave lahko dobimo vse naštete učinke, po katerih sicer stremimo, naenkrat.
Podobni članki:
- KAKO SE USPEŠNO NAVELIČATE SVOJE NAJLJUBŠE ŠPORTNE PANOGE?
- KO SI DEL MATRICE IN TO VEŠ…
- KAJ ZARES POTREBUJEM? KAJ MI SPOROČA MOJE TELO? KAJ ČUTIM?
Youtube filmčki s sorodno tematiko: