Zadnjič sem poslušal Rewild yourself podcast in užival sem, ko sta se Daniel Vitalis in Arthur Haines delala norca iz civiliziranega človeka, ki ves čas živi v umetnem okolju in potem poskuša izničiti vse te negativne vplive umetnega okolja v drugem umetnem okolju, namreč v fitnesu.
Ko sem hodil še na fakulteto za šport so vsi hodili v fitnes. Zato sem plačal mesečno karto in sem fitnes začel obiskovati tudi sam. Zdržal sem točno en mesec. V bistvu sem imel kar malce slabo vest, ker se v to sfero nikakor nisem mogel vživeti (kot v mnoge druge tudi ne), a danes vem, da takrat nisem zaupal svojemu čutenju, svoji intuiciji in da je šlo v mojem primeru v bistvu za čisto zrelo in smiselno odločitev.
Cele dneve ždimo v pisarnah, domovih, šolah in še kje pod neonsko lučjo, seveda v sedečem položaju, v okolju, kjer klima skrbi za konstantno temperaturo in kjer nas razni ekrani pogosto nenehno zasipavajo z brezveznimi informacijami.
Če smo iskreni, si moramo priznati, da v sodobnih fitnesih ni nič drugače. Tudi tam so neonske luči, na fitnes napravah prav tako pogosto sedimo, prostore ohranja na isti temperaturi tudi klima in nad tekaškimi stezami in sobnimi kolesi so namontirani ekrani, ki kratkočasijo obiskovalca fitnesa.
Vse to zveni zelo naperjeno proti fitnesom, vem. V resnici mi je vseeno, kaj kdo počne, ampak v tem kontekstu in za moje potrebe je fitnes šele druga, tretja, četrta ali peta izbira. Moja prva izbira je narava!
Ni ga fitnesa, ki bi mi lahko dal vse to, kar dobivam v naravi. Seveda, vpet sem v matrico, kot vsi ostali in gotovo nisem pametnejši od ostalih, sicer bi se že zdavnaj odklopil od te matrice. Čutim pa, da mi narava omogoča, da lažje prenašam vse te nesmisle te matrice, kjer vsakodnevno počnemo stvari, ob katerih bi še Sizif izpadel kot nadpovprečno inteligenten človek.
Trenutno berem APOKRIFNI TRANSURFING od V. Zelanda. Zanimiva knjiga! Zeland trdi, da matrica, v kateri živimo, poskrbi, da nimamo preveč proste energije. Zato je v interesu matrice, da nismo povsem zdravi in da imamo na razpolago ravno toliko energije, da vzorno opravljamo svoje naloge za ohranjanje in razvoj matrice in nič več.
Če pogledamo, s čim se prehranjujemo, vidimo, da to drži. Če vidimo, kako deluje zdravstvo, ki ne deluje preventivno, vidimo, da to drži. Če pogledamo športno sfero, vidimo, da to drži. Če imaš po delu še slučajno kaj energije, s katero bi lahko naredil kakšno p@#&arijo, jo pač potrošiš za vrhunske rezultate na športnem področju ali pa se s športom ukvarjaš zato, da bi kot kura nesnica nesel za kapitalistični sistem še večja zlata jajca.
Zato je pomembno, da se vračamo nazaj k naravi, da si povrnemo svojo osebno moč. Nazaj k naravi ne pomeni korak nazaj, ampak korak naprej! Zato meni osebno pomeni sprehod po gozdu več kot še tako dobro odvodena aerobika v neki telovadnici, kjer ni temperaturnih nihanj, kjer je okoli mene samo mrtva materia, ne pa živ gozd. V telovadnicah ni ptičjega petja, ni sonca, ni pomirjujoče zelene barve, ni vetra, ni živali, ni rastlin…
Ravno včeraj sem s hčerko šel v gozd. Nabrala sva nekaj materine dušice, smrekove vršičke in celo nekaj kopriv.
Za sabo sem imel 12 ur dela, ampak že ta kratek izlet v naravo mi je povrnil precejšen del energije, kajti za vsako delo, ne glede, kako radi ga opravljamo, pač pokurimo nekaj energije.
Verjamem, da nam narava koristi, saj smo del nje in bolj, ko se družimo z njo, bolj se družimo sami s sabo in tudi z drugimi. Te preproste stvari nam v resnici vračajo energijo in osebno moč, ne pa facebook, posedanje in poležavanje pred TVjem, pretirano sladka in industrijsko pridelana hrana in konec koncev tudi fitnesi.
Zato sem se odločil, da bom svoje znanje borilnih veščin in gibanja, če bo le možno, podajal v naravi. Tako smo trenirali kot mulci in imeli smo se carsko. Ljudje me pogosto debelo pogledajo, ko jim povem, če želijo biti deležni privat ur, da le-te potekajo pač v naravi. Vem, ne ravnam ravno tržno in zaradi tega je odziv takšen, kot je. Trenutno sem v fazi, ko mi je vseeno. Čutim, da je to prava smer, v katero se želim pomikati, če se mi bo kdo pridružil, prav, če ne, pa je tudi prav.
Zakaj bi izbirali “zdravljenje” od podsledic življenja v umetnem okolju v umetnem okolju? Zakaj bi bili zadovoljni s slabšo rešitev, če je boljša pa tako očitna in na dlani?
Življenje v mestu ni izgovor, da je narava predaleč, sploh pa ne v Sloveniji. Iz centra vsakega slovenskega mesta pridemo po petnajstih minutah hoje v naravo. Živimo v čudovitem okolju, obdaja nas narava, postanimo spet del ekosistema, kolikor pač lahko.
Odpiram vrata vsem tistim, ki bi se radi učili novih gibalnih veščin (borilne veščine, naravna gibanja, osnove gimnastike, dihalne vaje, kopanje v ledeni vodi, meditacija v gibanju…). Interesenti, ki bi bili radi lepi samo poleti, me ne zanimajo. Na individualnih urah poučujem namreč samo ljudi, ki jih zanima širjenje gibalnih horizontov in razvijanje gibalnih sposobnosti preko osvajanja novih gibalnih znanj. Moje delo poteka na dolgi rok, ker ne verjamem v instant rešitve in ker s poučevanjem spreminjam življenjski slog posameznika. Več informacij dobite, če mi pišete semkaj: roartdoo@gmail.com
Lep pozdrav,
Robert Lisac