Vedno bolj je opazen trend, da ljudje hodijo naokoli bosi, ne samo na morju, tudi v kavarnah, v mestu, pa tudi v gozdu. Kako si razlagaš ta trend?
Marko Roblek: Zanimivo vprašanje. Na tem mestu bi z veseljem zatrdil, da vsi tisti, ki bosonoštvo prakticiramo in ga populariziramo, očitno delamo dobro, a to bi bilo čisto preveč pretenciozno. Za bosonogi trend je prav gotovo več razlogov, v prvi vrsti bi lahko mirno izpostavil koncept osvoboditve in upora; proti konfuznemu in prezasičenemu vsakdanjiku, ki marsikoga duši in ga vklepa v redundanco materialnih stvari in prisiljene družbene sprejemljivosti. Ne nujno new-agovski revival, lahko pa tudi, navsezadnje je recikliranje idej prejšnjih generacij preprosto enako učinkovito.
Po drugi strani dandanes veljavo dobiva vse kar je naravnega, narava sama in stik z njo sta praktično referenci, ki se pojavljata v vseh diskusijah, od gibanja do prehrane in holističnega pristopa k življenju naprej. Ne glede na to, kako obračamo našo sapiens »superiornost«, smo še vedno otroci narave in stik z njo terjajo že naši geni. Vsak, ki je kdaj zares poskusil popolnoma »ozemljit« svoje gibanje, bo skoraj brez izjeme potrdil, da je stik bose noge s tlemi nekaj najbolj razburljivega, čisto nova dimenzija občutenja.
In nenazadnje: o bosonoštvu se zadnja leta tudi v znanstvenih krogih in v medijih veliko govori in piše, kar marsikoga prepriča, da vsaj poskusi. Zgledi pa vlečejo.
Znan si po tem, da tečeš bos tudi na kar precejšnje razdalje. Če bi moral našteti tri koristi, zaradi katerih vztrajaš pri takšnemu načinu teka, katere bi to bile?
Marko Roblek: Če kaj, mi noge bistveno manj zaudarjajo in se potijo, ko sem bos, torej je higienski razlog eden najpomembnejših. Malo za šalo, a po drugi strani čisto zares: samo pomislite, v kakšnem okolju morajo funkcionirati naše noge, če jih za več ur zaprete v skoraj neprodušne, vlažne, po vrhu vsega pa še preozke in preobložene komore. Idealni pogoji z gojišče bakterij in glivic.
Ko tečem bos, sem tudi bolj aktivno vključen v sam gibalni proces: okolico pred sabo motrim in temu primerno prilagajam korak in smer teka, ves čas nezavedno aktiviram celotni gibalni aparat glede na podlago, ki jo z bosimi stopali najbolje čutim. Še najbolj pa je pomembno, da se z bosim tekom uspešno izogibam tekaškim poškodbam, ki so me, leta in leta kot obutega tekača pestila. Ko bosonogec pristajam tehnično bolj pravilno, bistveno bolj nežno kot poprej in s tem telo od stopal navzgor krepim, ne pa slabim. Bolečine v kolenih, redni spremljevalec večine tekačev, so bile prvi simptom, ki je izginil že po nekaj mojih začetnih bosonogih tekih.
Mnogi po več desetletjih hoje v čevljih sklene, da bodo preklopili na bosonogo hojo ali celo tek in si potem poškodujejo kite in mišice, ker njihova stopala takšnih obremenitev preprosto niso vajena. Kaj ljudem svetuješ v tem primeru? kako se naj lotijo bosonoge hoje in teka, da do poškodb ne bi prišlo?
Marko Roblek: Drži, tudi sam sem v zadnjem desetletju, ko se tako ali drugače ukvarjam z bosnoštvom, videl že cel kup podobnih primerov. Ljudje so recimo prebrali uspešnico Rojeni za tek in praktično takoj želeli odteč 10 kilometrov brez obutve. Ne samo sodobna stopala, ki imajo zaradi konstantnega nošenja obutve tanko, suho in zelo občutljivo kožo, tudi kite in koščice, ki niso vajene bremena, pa zakrčene mečne mišice in ahilove tetive in za povrh še slabo gibljivi gležnji niso kos zahtevnim naporom instant bosonoštva. Učiti se bosonoštva, posebej za tekača, je tako kot se učiti gibati in teči. Vsak se spomni, kako je začel z gibanjem, hojo ali tekom: najprej krajše razdalje, počasi, z veliko premori. Sčasoma, vedno na preži, kaj ti telo sporoča, pa vedno dlje, lahko tudi hitreje. Žal ni bližnjic; gibalni aparat se novim obremenitvam prilagaja počasi.
Bosonoga hoja je osnova za vsakega, ki se podaja v te vode. Najprej na nezahtevnih, predvidljivih podlagah, kot je enostavno parket doma, asfalt okoli hiše in podobno. Potem dodajamo raznolikost podlag, ko osvojimo uro ali dve bosnoge hoje brez hujših posledic naslednji dan (npr. muskelfibra v mečih, bolečin v nartu, žuljev…) pa lahko tudi stečemo. Najprej par minut, naslednjič morda malo dlje. Posebej izkušene tekače, ki so vajeni napora in bolečin, je včasih težko prepričati, da pri uvajanju v bosi tek bolečina ni sestavni del napredka. Bolečina je vedno pokazatelj pretiravanja: prehude obremenitve, predolge razdalje, pretrdega pristajanja na tla. Postopnost in potrpežljivost je edina kombinacija, ki nekaj mesecih, lahko pa tudi šele v letu dni naredi veščega boso-hodca ali tekača.
Lahko razložiš osnove bosonogega teka? Ali najprej pride v stik z zemljo pri teku peta ali prsti, oziroma sprednji del stopala?
Marko Roblek: Večina obutih tekačev pristaja na peto; tako je za njih udobneje, saj jim čevlji blažijo udarec ob tla (žal samo deloma, kar se slej kot prej pokaže z bolečino v kolenih ali hrbtenici). Ko tak tekač začne prakticirat bosonogi tek (ali tek v minimalni obutvi), velikokrat meni, da je pravilni prvi stik s tlemi s prednjim delom stopala. Enostavno se prisili, da sedaj pristaja na prste, pete skorajda ne uporablja – pri tem pa mu pomagajo tudi trenerji in površni članki, ki trdijo da je pristajanje na prste tista prava stvar. Žal pa noben od omenjenih slogov ni optimalen, da ne rečem pravilen.
Če pogledate, kako tečejo habitualni bosonogci, torej tisti, ki so celo življenje bosi, boste videli, da svoje stopalo maksimalno izkoristijo; najprej pristanejo s sredino stopala, morda celo malo z zunanjim stopalnim lokom, potem staknejo s tlemi sprednji del, kjer je največ naravnega blaženja, potem uporabijo peto za stabilizacijo, v gležnju amortizirajo korak z nekaj pronacije in se preko palca odrinejo v nov korak. Ta tehnika je optimalna, da se jo enostavno priučiti že s tem, da se sezujete in aktivirate stopala. A pri stopalih se ne neha. Pravi, funkcionalni tekač ima tudi poravnano in pokončno telo, z vzravnano glavo in pogledom usmerjenim naprej. Ima aktivirane boke, se pravi, da se na neka način premočrtno premika s centrom telesa. Ima krajši korak z višjo frekvenco, točka pristanka pa je blizu težišča telesa ob rahlo pokrčenem kolenskem sklepu, ki služi kot dodatni amortizer.
Ljudje marsikdaj ne verjamejo, da je dovolj, da se na koncu svojega treninga za kakih 5 minut sezujejo in fokusirano odtečejo tistih nekaj metrov brez obutve, sproščeno in ritmično. Tak tekač izjemno napreduje in že po eni sezoni lahko funkcionira kot polnokrvni bosonogec, ki je tehnično dovršen, tudi ko je obut.
V Sloveniji obstaja celo organiziran bosonogi tek. Lahko poveš o tem dogodku kaj več? Komu je namenjen ta tek?
Marko Roblek: Leta 2011, na vrhuncu popularnosti bosega teka, smo na pobudo prijateljev iz Amerike tudi v Sloveniji prvo majsko nedeljo priredili Slovenski bosi tek. Novo definiran praznik je dobil imel Mednarodni dan bosih tekačev in dogodki so se zvrstili ve več kot 50 krajih po svetu. Na veliko presenečenje tako mednarodne skupnosti kot tudi nas v Sloveniji (v Kranju pravzaprav) smo ravno pri nas imeli najštevilčnejšo zasedbo bosonogcev, saj se nas je zbralo kar 60! Svetovni primat smo potem zadržali tudi naslednja leta; lani je tako prišlo na SBT kar 250 tekačev iz Slovenije in celo nekaj iz tujine, Hrvaške in Madžarske.
Tek je popolnoma netekmovalnega značaja, na voljo je več razdalj glede na pripravljenost tekačev, vsakič organiziramo tudi delavnico bosega teka za začetnike ali delavnico pravilnega gibanja (letos je briljirala Urška Osterman, MovNat trenerka), ne izostane pa tudi otroški tek. Glavni namen je druženje bosonogcev, izmenjava izkušenj, uvajanje novincev v ta zanimivi svet bosega teka in zabava. Bosi tekači so vsi po vrsti sproščeni, nekomplicirani ljudje, vseh sort minimalisti in pozitivisti. Tudi to je razlog, da bomo tek v podobni obliki bržkone organizirali tudi v prihodnje – v osnovi ne potrebujemo več »blagoslova« naših prijateljev čez lužo, ker smo bosonogo skupnost v Sloveniji izjemno razvili.
V zimskem času mnogi, ki so radi bosi, sicer vztrajajo kakor dolgo pač gre, a le redki to počnejo še celo pozimi. So v tem primeru minimalistični čevlji – five fingers čevlji alternativa?
Marko Roblek: Slovenija je radodarna z vremenskimi raznolikostmi, ki so za bosonogce vsakič znova izziv. Vseeno je prvo pravilo zdrava pamet: človeku, ki ni vajen bos teči jeseni ali spomladi, prav gotovo odsvetujem boso tekanje pozimi. Medtem, ko »suhi« mraz velikokrat ni problem, saj telo učinkovito ogreva mrzle okončine, pa sta vlaga in mraz lahko kombinacija, ki vodi tudi do podhladitev. Previdnost ne bo odveč. Danes se na trgu dobi že cel kup različnih minimalističnih čevljev, od omenjenih Fivefingersov, do Vivobarefoot obuval. Slednja so zaradi klasične oblike (FF so recimo na prste), a precej širša, tudi za vsakodnevno uporabo morda še bolj prikladna.
Nobena obutev, to je že treba priznati, v polnosti ne more simulirati občutkov bose noge, a če izberemo zdrav kompromis, so tanki, zračni in široki čevlji odlična alternativa.
Na kaj mora človek gledati, ko kupuje minimalistične čevlje čevlje?
Marko Roblek: Nakup minimalističnega čevlja terja pozornost na zgolj nekaj segmentih: čevelj naj bo zračen (razen, če gre za kako ultra zimsko različico, ki terja zadrževanje toplote), dovolj širok v sprednjem delu kjer so prsti, da jim dopušča gibanje (večina obutve mizerno pogrne na tem segmentu, ergo epidemijo deformiranih prstov) in dovolj tanek podplat, da vsaj v enem delu še dopušča občutenje podlage. Pri tekaški obutvi je izjemno pomembno tudi, da je »zero drop«, da torej peta ni podložena (ekstremen primer so recimo visoke pete). Na vsak način mora biti hodcu v takem čevlju udobno. Čevlji v nobeni meri ne smejo omejevat hodca, saj se noga ob pristanku razširi, stopalni lok se rahlo posede. Fivefingersi so lahko za tiste z ravnimi prsti super izbira, saj se prilegajo kot nogavice in so večino dovolj tanki, da človek sploh pozabi, da je obut.
Kje lahko ljudje izvedo več o tebi in bosonogem teku?
Marko Roblek: Kot večina sodobnikov sem tudi sam (preveč) intenzivno vpet v dinamična družbena omrežja J Zainteresirani me najdejo na Facebooku (marko.roblek) ali na Twitterju (rolbek), urejam tudi spletno stran www.bositek.si, kjer so vse informacije za začetnike bosega teka in svoj blog www.minimalist.si, kjer sem veliko pisal tudi o bosem teku in pristopih (zadnje čase ga nekoliko zanemarjam). Vedno mi lahko pišejo tudi na email, srečajo pa me tudi na večjih tekaških dogodkih po Sloveniji, kot je Nočna 10ka na Bledu (ki jo soorganiziram) in Ljubljanski maraton (kjer pa tečem bos).
***
PS: Vesel bom, če všečkate: facebook O TELESU
…
Podobni članki: