Mene je trenersko delo vedno zelo osrečevalo, vendar obstajajo tudi negativne plati tudi pri tej dejavnosti. Osebno vidim več pozitivnih kot negativnih plati v trenerstvu in o pozitivnih plateh bom kmalu prav tako napisal članek.
Kot trener borilnih veščin in športov sem vedno znova doživljal, da so me novinci preizkušali, kar je seveda njihova pravica, ampak zoprno mi je to kljub temu bilo. Zato sem se na začetku svoje trenerske poti veliko ukvarjal s vprašanjem, kaj, če me kdo izziva in premaga? Danes vem, da to ni pravo vprašanje, kajti, če je kdo boljši od mene in če ima občutek, da od mene ne more dobiti dovolj znanja, bo šel pač drugam. Ni moja naloga biti najboljši od vseh. Moja naloga kot trener je podajati znanje na ta način, da moji varovanci napredujejo in rastejo.
Moja naloga je tudi, da se ves čas učim in nadgrajujem svoje znanje. Trener od Tysona tudi ni bil boljši od njega, vedel pa je, kako lahko iz njega v boksarskem smislu naredi kar največ. Zato mi gre blazno na živce ta pravljična sfera borilnih veščin, kjer ljudje nasedajo kung fu filmom in verjamejo, da lahko kot suhljat 80 letni mojster borilnih veščin premagaš “mladega junca”. Naloga trenerja ni premagovati svoje učence, temveč jih trenirati.
Nekoč sem imel na treningu na obisku legendarne šaolinske borce. Oni so se učili MMAja, mi pa od njih kung fu. Nepozabno. Bogdan Kladnik, hvala za sliko! Več o Bogdyju, ki je tesno povezan s svetom borilnih veščin, boste izvedli na njegovem FB profilu: Bogdy Kladnik
Res pa je, da tega nekateri novinci na treningu niso dojeli in je bilo včasih potrebno bolj ostro verbalno ali celo fizično reagirati. Zanimivo mi je dejstvo, da se na področju borilnih veščin to superiornost nad učenci pričakuje, v drugih športnih panogah pa je že od vsega začetka jasno, da se trenerji ne morejo kosati s svojimi varovanci, sicer bi bile recimo na kolesarskih dirkah zmagovali trenerji vrhunskih kolesarjev, kar se pa ne dogaja.
Največja pomanjkljivost današnjega časa se mi zdi ta, da lahko trenira borilne veščine in vse ostale športe vsak, tudi, če za to sploh ni primeren. Plačaš nekaj denarja in že lahko treniraš. Seveda, vsi moramo od nečesa živeti in težko je pri današnji konkurenci voditi uspešen klub tako, da se pokrijejo plačila trenerjem in da ostane seveda še nekaj denarja za plačevanje vseh telovadnic in seveda nove opreme. Zelo spoštujem trenerje, ki jim uspeva ubrati neko pametno srednjo pot glede tega. Poznam pa tudi bolj radikalne trenerje, ki potencialne interesente, ki kličejo po telefonu, odkrito raje pošljejo na plavanje, če ugotovijo, da se s tem osebkom ne bodo najbolje razumeli. Na področju borilnih veščin pač zna biti kočljivo, če ima do teh znanj dostop prav vsak, ki je zanje pripravljen plačati, ker ni vseeno, če se nauči daviti človek, ki ima v glavi vse urejeno, ali kriminalec.
Ena mojih največjih osebnih dilem kot trener je nekoč bila, ali je vredno pošiljati svoje varovance na tekmovanja, kjer je možnost, da se tekmovalec poškoduje, zelo visoka. Moji varovanci so tekmovali na slovenski MMA ligi in na njej dosegli takrat, ko smo se tega lotili bolj resno, kar lepe rezultate. Že na sami ligi, ki je bila bolj amaterskega značaja, so nekateri tekmovalci staknili kar hude poškodbe. Res je, MMA ni aerobika, ali golf, ampak si je vredno zlomiti roko za takšno tekmo? Res je, da so vsi tekmovalci bili seznanjeni s tem, da so poškodbe del tega športa, ampak so se res zavedali, kaj vse se lahko zgodi že na amaterski ravni? Vem, da mnogi trenerji gledajo na to kot na nekaj normalnega in to sprejmejo kot del igre. Osebno imam s tem področjem velike težave, saj se mi zdi tveganje glede na “dobiček” tekmovalca, ki ga lahko od takšnega tekmovanja pričakuje za športnika, borca, bistveno previsoko.
Vem, da se mnogi trenerji z mojim mnenjem ne bi ravno strinjali, ampak vsak mora sam vedeti, katero smer želi zastopati, jaz sem svojo izbral. Zato sem se zadnje čase usmeril bolj v samoobrambne in ostale gibalne vode, kjer te dileme ni več. Spoštujem pa kljub temu vse trenerje in tudi tekmovalce, ki so drugačnega mnenja in ubirajo drugo pot.
Velika težava, ki ne pesti samo mene, ampak prav tako veliko drugih trenerjev, je, da so športniki, varovanci, borci pogosto zelo neresni. To se kaže tako, da se vpišejo recimo v društvo in trenirajo morda pol leta, eno leto in po poletnih počitnicah jih ni več. Ostane le še peščica takšnih, ki si želijo hoditi naprej po zastavljeni poti. Konkretno, ko sem hodil na karate, nas je začelo trenirati preko osemdeset, na koncu sezone nas je bilo samo še sedem ali osem. Morda se bo slišalo grdo, ampak mi je vseeno, kot trener dobivam občutek, da ljudje niso več pripravljeni vztrajati, se navdušiti za eno stvar in se vanjo poglobiti. Vedno bolj opažam, da ljudje jemljejo treninge kot storitev, za katero plačajo in potem mislijo, da jih mora trener zabavati. Halo! Trenerji nismo animatorji! Seveda, kdaj pa kdaj se radi šalimo tudi mi in všeč nam je, če je na treningih dobro vzdušje, ampak, če človek pride v stilu “tukaj sem, zdaj me pa zabavaj”, naj gre raje v kino.
Vse gre v “instant-smer” in to mi ni všeč. Vse, kar je instant, je pač instant in ne more biti kakovostne narave. Za dosežke in večje transformacije se je treba truditi vsak dan, zanje je treba garati, če je treba več let. Zato težko prenašam pasivneže, ki na trenerja gledajo kot na nekega postrežka, za katerega bi jim bilo še najljubše, da trenira namesto njih. Kot trener zato raje vlagam v ljudi, ki se treningov lotijo aktivno, ki prispevajo svoje deleč, ki niso zadovoljni samo s praskanjem po površini, temveč si želijo globin in s tem temeljito razumevanje svoje veščine, lastnega gibanja, svojega športa.
***
Odpiram vrata vsem tistim, ki bi se radi učili novih gibalnih veščin (borilne veščine, naravna gibanja, osnove gimnastike, dihalne vaje, kopanje v ledeni vodi, meditacija v gibanju…). Interesenti, ki bi bili radi lepi samo poleti, me ne zanimajo. Na individualnih urah poučujem namreč samo ljudi, ki jih zanima širjenje gibalnih horizontov in razvijanje gibalnih sposobnosti preko osvajanja novih gibalnih znanj. Moje delo poteka na dolgi rok, ker ne verjamem v instant rešitve in ker s poučevanjem spreminjam življenjski slog posameznika. Več informacij dobite, če mi pišete semkaj: roartdoo@gmail.com
Lep pozdrav,
Robert Lisac
Vesel bom, če všečkate: facebook O TELESU in če menite, da so zgornje vrstice zanimive še za vaš krog znancev in prijateljev, bom počaščen, če jih delite z njimi preko facebooka.
Podobni članki: