Nasilje nad ženskami je še vedno zelo resen problem sodobne družbe. Kakšne so statistike glede nasilja nad ženskami v Sloveniji?
Tjaša Hrovat: Slovenska nacionalna raziskava o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih je pokazala, da je vsaka druga ženska (56,1%) od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. Najpogosteje so doživljale psihično nasilje (49,3%), potem fizično (23,0%), premoženjsko (14,1%), omejevanje gibanja (13,9%) in spolno nasilje (6,5%). Vsaka druga ženska je doživela nasilje tudi v zadnjih 12. mesecih in sicer na račun psihičnega nasilja, ki ga je toliko, kot od 15. leta dalje. Manj pa je fizičnega nasilja (5,9%), spolnega (1,5%), premoženjskega (7%) in omejevanja svobode (6,1%). Če ne bi upoštevali psihičnega nasilja, bi ostale vrste nasilja v zadnjem letu doživela vsaka 5 ženska. 4% žensk doživlja nasilje v več intimnih zvezah s strani večjega števila oseb.
Rory Miller je na delavnici, ki sem se je udeležil, izustil, da se človek poslužuje nasilja, ker deluje. Šokantna izjava, ki pa žal drži. Nasilnež ima torej vedno neko korist, ko uporablja nasilje v odnosu do žensk. Kako to, da nekatere ženske tako dolgo vztrajajo v takšnih odnosih?
Tjaša Hrovat: Trditev Roryja Millerja, kot ugotavljate tudi sami, delno žal res drži. Ljudje uporabijo nasilje z namenom, da drugo osebo kaznujejo, si jo podredijo, jo zastrašijo, se ji maščujejo, ji odvzamejo moč, jo ponižajo, uničijo in podobno. Od tega imajo korist. Vse to seveda najlažje dosežejo z nasiljem. Vendar to deluje le na kratki rok, na dolgi rok pa nasilje prinaša predvsem poslabšanje odnosa ali njegovo prekinitev. Vzemimo primer, da je moški ljubosumen in posesiven in ne želi, da gre njegova partnerka zvečer v kino s prijateljico. To ji najlažje prepreči z nasiljem – tako, da ji grozi, ji fizično prepreči odhod in podobno. V dani situaciji je torej z nasiljem dosegel svoj namen – partnerka je ostala doma. Na dolgi rok pa bo takšno njegovo vedenje privedlo do tega, da se bo odnos končal, ali pa bo partnerka v njem vztrajala le še zaradi strahu in ne zaradi ljubezni do njega.
Tjaša Hrovat
Odgovor na drugi del vašega vprašanja, kako to, da ženske vztrajajo v takšnih odnosih, je večplasten. Odločitev ženske, da odide iz nasilnega odnosa, je ponavadi dolgotrajen proces. Dalj časa kot je trajalo nasilje, težje ženska zbere moč, da odide, kajti njena psihična vzdržljivost je lahko popolnoma oslabljena. Žrtev nasilja namreč povzročitelj nadzoruje, kaznuje, izolira, zastrašuje. Povzročitelj s svojim vedenjem osebi sporoča, da je manj vredna kot on. Ena od posledic nasilja je, da žrtev začne verjeti tem sporočilom. Hkrati lahko z izolacijo izgubi večino svoje socialne mreže. Govorimo o krčenju življenjskega prostora, ko žrtev živi svoje življenje bistveno bolj omejeno, kot bi živela, če ne bi bila v strahu pred nadaljnjim nasiljem.
Ženske, ki so doživele nasilje, prav tako ponavadi ponotranjijo družbeno zaničevanje, ki jim vsili občutke manjvrednosti. Sebe vidijo kot moškemu podrejene in se zaničujejo, ker so dopustile, da jih je pretepal. Prevevajo jih močni občutki sramu in krivde.
Med najpogostejšimi težavami, s katerimi se srečuje ženska, žrtev nasilja, ko želi zapustiti partnerja, so socialna osamitev, lahko tudi fizična (povzročitelj ji lahko onemogoča, da bi sama kamorkoli šla), nizka stopnja samozavesti, občutki krivde, da bo »razbila družino«, predvsem pa neizmeren (upravičen) strah pred (bivšim) partnerjem. Znano je namreč, da je za žrtev najnevarnejši trenutek v odnosu s partnerjem prav njen odhod od partnerja, takrat se zgodi tudi največ skrajnih nasilnih dejanj kot sta umor in samomor. Žrtve se bojijo tudi tega, da se jim bo (bivši) partner maščeval, kar pogosto grozijo (»Če boš odšla, ti bom vzel otroke/poskrbel, da ostaneš brez službe …).
Žrtve se pogosto bojijo tudi tega, da jim drugi ne bodo verjeli. Mnogi povzročitelji so socialno zelo spretni, so dobri manipulatorji in kažejo navzven popolnoma drugačno podobo, kot doma za zaprtimi vrati. Tudi zato je zelo pomembno, da žrtvi verjamemo, ko spregovori o nasilju.
Nasilje nad ženskami žal pozna precej različnih oblik, vendar med največje probleme spada gotovo nasilje nad ženskami, ki se dogaja za štirimi stenami lastnega doma. Kateri so tisti prvi znaki, po katerih lahko ženske na začetku takšne zveze prepoznajo potencialno nasilnega partnerja?
Tjaša Hrovat: Nekateri znaki, ki lahko nakazujejo na to, da bo partner začel povzročati nasilje ali da ga že povzroča, so posesivnost, odrejanje, kako se lahko ženska obleče ali vede, poskusi omejevanja njenih stikov s socialno mrežo (ki se ponavadi začne z drobnimi pripombami: »Ta tvoja prijateljica Maja mi pa ni preveč všeč.«), nenehna težnja po tem, da sta partnerja ves čas skupaj ali da ženska moškemu poroča za vsak svoj korak. Ko ženska ugotovi, da se v odnosu ves čas podreja, prilagaja, da je izgubila moč, ko se boji, kaj ji bo partner naredil/rekel, ko se partnerja boji zapustiti, ker ne ve, kako bo na to reagiral, ko se počuti od partnerja ogrožena, takrat vsekakor že govorimo o nasilju.
Poleg tega si lahko vsaka ženska pomaga z raznimi seznami nasilnih dejanj, eden takih je tudi na naši spletni strani (http://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju/seznam-nasilnih-dejanj.html), s pomočjo katerih morda lažje prepozna, kaj se ji dogaja. V pomoč je tudi ta vprašalnik: http://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju/vpraalnik.html
Kako naj bi ženske v takšnih primerih morale ravnati v smislu preventive? Katera so tista dejanja, ki preprečijo še večje zlo in še več trpljenja?
Tjaša Hrovat: Ko ženska ugotovi, da v odnosu doživlja nasilje, je dobro, da si čim prej poišče pomoč in podporo. Pomembno je, da poskuša vzdrževati vsaj nekaj stikov ali vsaj en stik z osebo, ki ji je blizu in ki ji zaupa. Pove naj ji o nasilju, ki ga doživlja. Če take osebe nima, se lahko obrne na osebno zdravnico ali zdravnika. Priporočljivo je tudi, da si najde strokovno pomoč v okviru nevladnih organizacij, ki delujejo na tem področju, ali na pristojnem centru za socialno delo. Skupaj s strokovno delavko lahko načrtuje nadaljnje korake za zagotavljanje njene varnosti, varnosti njenih otrok in za dolgoročno rešitev situacije.
Priporočljivo je, da žrtev beleži vse dogodke nasilja, če se bo kdaj v prihodnosti odločila za prijavo. Zapise naj hrani nekje, kjer jih partner ne bo našel, če je možno, izven doma. Če je poškodovana, naj gre k zdravnici/zdravniku in na skrito mesto shrani dokumentacijo o poškodbah. Poskusi naj ohraniti vsaj eno dejavnost izven doma, na primer odhod v trgovino, sprehod s psom, odnašanje smeti. Poskrbi naj tudi za spletno varnost in sicer tako, da čim pogosteje zamenja gesla za dostop do elektronske pošte, družabnih omrežij (Facebook…) in spletnega bančništva, s čimer lahko omeji možnosti partnerjevega nadzora.
Vsekakor je lahko v pomoč tudi dobro poznavanje dejstev o nasilju v partnerskem odnosu. Tako lahko ženska hitreje prepozna, da partner povzroča nasilje. Dobro je vedeti tudi to, da se nasilje v partnerskem odnosu praviloma stopnjuje, tako po intenzivnosti kot po pogostosti, zato ne gre pričakovati, da se bo ustavilo samo od sebe.
Kaj svetujete ženskam, ki kljub temu vztrajajo v nasilnih odnosih? Kako naj ravnajo, ko spet pride do nasilnih izbruhov partnerja?
Tjaša Hrovat: Svetujemo, naj se ob izbruhu nasilja ne odmikajte v sobe, ki nimajo izhoda. Izogibajo naj se tudi kuhinji (noži …), kopalnici in stopnicam. Prav tako naj poskušajo ostati v prostorih, kjer ni otrok in naj se ne zatečejo v sobo, kjer so otroci, ker lahko partner poškoduje tudi njih. Otroke je potrebno naučiti, naj se ob izbruhu nasilja odmaknejo (k sosedom, v sobo …) in ne skušajo posredovati. Če so dovolj stari, jih lahko naučijo poklicati policijo.
Izogibati se je potrebno nošenju rut, šalov ali nakita, s katerim lahko povzročitelj zadavi žrtev. Žrtev naj ima vedno pri sebi (ali na istem mestu, kjer jih lahko v naglici zagrabi) svoje osebne dokumente ter dokumente otrok (zdravstvena kartica, osebna izkaznica, vozniško dovoljenje …) in napolnjen telefon. V spominu telefona naj bodo shranjene številke za hitro klicanje. Če je le mogoče, naj ob izbruhu nasilja pokliče policijo. To lahko stori tudi sosed ali soseda. Vsaj ena soseda ali sosed naj bo seznanjen/a z nasiljem. Ženska se lahko z njo ali z njim dogovori, da pokliče policijo, če bo slišal/a krike ali klice na pomoč.
Katere so najbolj učinkovite metode, da se začaran krog nasilja, kjer moški izvaja nasilje nad žensko, kar se da hitro prekine?
Tjaša Hrovat: Po naših izkušnjah se nasilje najhitreje prekine z odločnim posredovanjem pristojnih institucij in organizacij, ki ustavijo povzročitelja in hkrati nudijo pomoč ženski pri zagotavljanju varnosti. Lahko gre za posredovanje policije na kraju dogodka ali po prijavi nasilja na policijski postaji ali centru za socialno delo. Če posredovanju sledijo tudi konkretne sankcije (prepoved približevanja, kazen …), bo povzročitelj spoznal, da se mu nasilje »ne splača«, saj mu prinaša preveč težav. Dokler ima namreč od nasilja le koristi, ne bo motiviran za spremembo vedenja. Pomembna so tudi jasna in enotna sporočila okolice (sodelavci in sodelavke, sorodniki in sorodnice …), da je nasilje nedopustno in kaznivo dejanje. Sporočila, da je za nasilje odgovoren izključno povzročitelj in da ne glede na to, kako se je žrtev vedla ali kaj je počela, nima pravice, da do nje povzroča nasilje.
Za žrtev je seveda najbolj varno, da prekine zvezo s partnerjem, ki do nje povzroča nasilje. Vendar iz izkušenj vemo, da se v trenutku, ko se začne žrtev upirati nasilju, ko začne iskati pomoč, ali ko želi oditi, nasilje s strani partnerja pogosto še poveča. Zato je za žrtev najbolje, da čim prej poišče pomoč osebe, ki je strokovno usposobljena za delo z žrtvami nasilja. Z njo se lahko pogovori o oblikah pomoči, ki bi bile za njo in njeno situacijo najprimernejše in izdela varnostni načrt. Obstaja več oblik pomoči: telefonsko svetovanje, osebno svetovanje, skupine za samopomoč, krizni centri, varne hiše. Na telefon si lahko vsaka ženska naloži tudi aplikacijo Varna, s pomočjo katere lahko med drugim v primeru ogroženosti pokliče na pomoč svoje bližnje ali ustrezne službe. Aplikacija nadalje omogoča, da žrtev na zemljevidu pomoči poišče najbližje ustanove, kot so policija, zdravstvena pomoč, center za socialno delo in nevladne organizacije, ki ji lahko pomagajo. S službami za nujno pomoč lahko takoj vzpostavi telefonsko zvezo.
Katere inštitucije je potrebno v teh primerih vklopiti? Katere reagirajo takoj in katere potrebujejo več časa?
Tjaša Hrovat: Kot rečeno, obstaja veliko oblik pomoči in žrtev naj si izbere tisto, ki ji najbolj odgovarja. Lahko je to v okviru nevladne organizacije, lahko pa centra za socialno delo. Na centru za socialno delo so vsaki žrtvi dolžni pomagati, ji posredovati informacije, jo seznaniti z njenimi pravicami in z njo izdelati varnostni načrt.
Kadar je žrtev neposredno ogrožena, naj takoj pokliče policijo za posredovanje. Policija se mora na klic na pomoč odzvati, tudi če žrtev v tistem trenutku še ni doživela fizičnega napada.
Dobro je vedeti, da lahko žrtev nasilja, v kolikor ne pokliče policije, ko se nasilje dogaja, poda prijavo nasilja kasneje. Nasilje lahko prijavi na lokalni policijski postaji, na policijski upravi, ali na okrožnem državnem tožilstvu.
Če je žrtev utrpela kakršnekoli poškodbe, naj se obrne tudi na zdravnico ali zdravnika. Tudi če jo partner zlorablja psihično in/ali čustveno, se lahko obrne na zdravnico ali zdravnika, ki jo bo informiral o možni nadaljnji pomoči.
Tjaša Hrovat: V kolikor je žrtev neposredno ogrožena, se lahko za krajši čas umakne v katerega od kriznih centrov, ki delujejo vse dni v tednu in nameščajo 24 ur na dan. Za daljše obdobje (največ eno leto) pa se lahko umakne tudi v katero izmed varnih hiš, ki se nahajajo na tajnih lokacijah in so varovane. Seznam vseh varnih hiš in kriznih centrov najdete na strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti: http://www.mddsz.gov.si/197/delovna_podrocja/sociala/programi_socialnega_varstva/varne_hise/.
Če bi morali opisati nek splošen profil moškega, ki izvaja nasilje nad ženskami, kakšen bi ta bil?
Tjaša Hrovat: Čeprav bi si želeli, da bi lahko že navzven prepoznali povzročitelja nasilja, je to nemogoče. Prav tako ne obstaja povezava med določenimi osebnimi okoliščinami (razen spola, večina povzročiteljev je namreč moškega spola) in povzročanjem nasilja. Kljub temu pa so nekatere značilnosti v vedenju oseb, pri katerih lahko posumimo, da oseba povzroča ali utegne povzročati nasilje. Takšne značilnosti so na primer grdo ravnanje z živalmi, nadzorovalno vedenje, posesivnost, težja po tem, da ima vedno prav, nesprejemanje drugačnih mnenj, manipulativno vedenje, velik razkorak med javno podobo in podobo za štirimi stenami, zaničljiv odnos do žensk, pogosto čustveno izsiljevanje. Oseba, ki je nasilje povzročala v svojih prejšnjih partnerskih odnosih, bo z veliko verjetnostjo nasilje povzročala tudi v vseh naslednjih odnosih, če ni med enim in drugim odnosom intenzivno delala na spreminjanju svojih prepričanj in vedenj.
Kakšne so splošne karakteristike ženske, ki je deležna nasilja nad ženskami?
Tjaša Hrovat: Številne raziskave, opravljene na področju nasilja, dokazujejo, da ne obstajajo neke splošne karakteristike ženske, ki je deležna nasilja. Najobsežnejša je vseevropska raziskava agencije FRA o nasilju nad ženskami, ki temelji na razgovorih z 42 000 ženskami v 28 državah članicah EU. Podatki te raziskave kažejo, da so ženske enako izpostavljene nasilju, ne glede na njihov socialno-ekonomski status (izobrazba, prihodki …). Enako kažejo podatki vseslovenske raziskave o nasilju nad ženskami. Drži pa, da je za ženske, ki že dlje časa doživljajo nasilje, značilno, da imajo veliko posledic nasilja, ki se lahko kažejo kot slaba samopodoba, izguba zaupanja vase in v druge, tesnobnost in depresivnost, občutek nemoči, strah pred prihodnostjo, telesne poškodbe, glavoboli, izoliranost in podobno.
Navada je železna srajca, tako pravijo, kako lahko ženske preprečijo, da se jim v naslednji zvezi ne začne ponavljati ista tragična zgodba?
Tjaša Hrovat: Ženska lahko v resnici zelo malo vpliva na to, ali bo partner do nje povzročal nasilje ali ne, saj je to povsem njegova odločitev kot tudi njegova odgovornost. Zato je najboljši preventivni ukrep pred doživljanjem nasilja v naslednjem odnosu to, da si ženska vzame dovolj časa, da partnerja dobro spozna, preden se na primer preselita skupaj. Poleg tega naj bo pozorna, da se že v začetku odnosa ne začne pretirano prilagajati partnerjevim željam, temveč naj upošteva in sledi tudi svojim potrebam in željam. Prebere naj si čim več o zdravih partnerskih odnosih in o tem, kako se začne v odnosu kazati nasilje. Tako bo lahko že kmalu opazila znake nasilja in ustrezno ukrepala. Dobro je poznati dinamiko nasilja ter dinamiko odnosov, kjer je moč enakomerno porazdeljena.
Zelo koristno se je udeležiti tudi raznih treningov asertivnosti ali delavnic za dvig samopodobe, se morda vključiti v psihoterapijo ali svetovanje in si na ta način povrniti svojo moč. Tudi tako bo ženska lažje zaupala sebi in svojim občutkom.
Kam se naj obrnejo ženske, ki so žrtve nasilja?
Tjaša Hrovat: Najpomembneje je, da ženska o nasilju spregovori z osebo, ki ji zaupa in si poišče podporo, s katero bo lažje načrtovala svoj odhod od partnerja. Oseba, ki je dlje časa doživljala nasilje, lahko težko najde podporne osebe, saj zaradi strategij povzročitelja, ki se trudi preprečiti, da nasilje ne bi prišlo na dan, izgubi stike z ljudmi, ki bi ji morda lahko pomagali. Če ni mogoče, da bi ženska zapustila dom, naj poskuša povabiti koga k sebi. V stiku z drugimi je lahko tudi po telefonu, elektronski ali navadni pošti. Zelo pomembno je, da se z nekom lahko pogovori o nasilju, ki ga doživlja, ko je na to pripravljena.
Kadar je ženska, žrtev nasilja, neposredno ogrožena in se mora takoj odmakniti od doma, se lahko obrne na policijo ali na enega izmed kriznih centrov, ki delujejo v Ljubljani, Mariboru in Piranu. Nameščanje poteka vse dni v tednu, 24 ur na dan. V kriznem centru lahko biva do 3 mesece. Kadar je ogrožena in želi dolgoročnejšo varno namestitev, a s selitvijo lahko počaka kakšen dan, naj pokliče v varno hišo, kjer lahko biva do enega leta.
Pomembno je tudi, da nasilje prijavi, kar lahko stori na pristojnem centru za socialno delo ali policijski postaji. Prijava nasilja je psihično zahtevna, zato je dobro, če ima ženska, ki je žrtev nasilja, pri tem ob sebi podporno osebo. Za spremstvo se lahko obrne tudi na nevladne organizacije kot je Društvo za nenasilno komunikacijo, kjer poleg svetovanja nudimo tudi spremstvo in zagovorništvo pri vseh postopkih, povezanih z nasiljem.
***
Posnel sem kar nekaj videov, ki obravnavajo osebno varnost. Ogledate si jih lahko tako, da kliknete na video, ki vas zanima. Če želite, se lahko naročite na moj YouTube kanal, ki obravnava vse tematike, ki govorijo o tem, kako biti varen (osebna varnost, samoobramba, samozaščita, borilne veščine), fit (fizična pripravljenost) in pripravljen (na vse možne življenjske izzive).
Podobni članki:
- STROKOVNJAKI, KI SO SPREMENILI MOJ POGLED NA GIBANJE
- KO ZARADI ZDRAVJA ODSTRANIŠ IZ STANOVANJA STOLE, MIZO IN ZOFO…
- BOGATO NARAVNO OKOLJE, NEKAJ ORODJA IN DRUŽBA RAZLIČNO STARIH OTROK JE DOVOLJ, DA OTROCI IZ SEBE POTEGNEJO VSE SVOJE POTENCIALE
PS: Če želite brezplačno e-knjigo SAMOOBRAMBA ZA ŽENSKE, si jo lahko snamete tako, da se naročite na moje brezplačne e-novice in sicer tukaj: TUKAJ!
