Katy Bowman deli ljudi na tiste, ki veliko sedijo in na tiste, ki veliko sedijo in se poleg tega ukvarjajo še s športom. Vedno sem se imel za nekoga, ki se rad giba, torej za “migeca” in ko sem ugotovil, da sem čez dan skoraj vedno v nekem sedečem položaju in da ustrezam definiciji sedečega in športno aktivnega človeka, sem se zamislil.

Katy pravi, da bomo težko z nekimi treningi nadomestili vse, kar smo zamudili, ko smo čez dan sedeli osem, deset ali dvanajst ur in več. Ne v športnem smislu, temveč bolj v biološkem. Človek lahko sedi dvanajst ur na dan in zvečer trenira in je neverjetno fit, ampak v teh dvanajstih urah, ko je njegovo telo več ali manj ves čas v istem položaju zamuja vse raznolike oblike gibanja, ki so jih vedno bili deležni vsi naši predniki. Govorimo o hoji, teku, plezanju, plazenju, lazenju, plavanju, metanju in še bi lahko našteval.

bty

Če sem jo prav razumel, potem gleda na športne treninge kot na nek gibalni koncentrat z omejeno paleto gibanj, ki se zgodi v najboljšem primeru enkrat dnevno, a telo potrebuje v resnici iz vseh možnih vidikov gledano čim bolj raznoliko gibanje, ki je porazdeljeno čez celi dan.

Zakaj je to tako, je lepo razložila v knjigi. Meni je ta način “miganja”, ki ga je predstavila Katy, zelo blizu, saj z dvema službama in družino le težko najdem čas za klasične treninge, saj imam precej razgibane urnike. To bi lahko bil tudi moj izgovor, da nič ne treniram in v klasičnem smislu res nič ne treniram, v gibalnem smislu pa se premikam več kot kadarkoli prej.

Poskrbim, da je vsak dan poln najrazličnejših gibalnih vložkov.

– kjer le morem, se primem za kakšno vejo, drog ali okvir vrat in bingljam ali naredim nekaj zgibov.
– kavo pogosto spijem čepe.
– če se znajdem pred kakšnim ogledalom, izvedem nekaj kombinacij udarcev ali brc.
– po dolgih hodnikih rad izvajam “živalska gibanja”, recimo žabo, kuščarja, rakovico, medveda…
– ko telefoniram, hodim.
– ko čakam na prevoz, izvajam dihalne vaje.
– na sprehodu se rad lovim z mojimi puncami, plezam po drevesih.
– ko naletim na stopnice, šprintam do tistega nadstropja, kamor sem namenjen.
– ko sedim za mizo, se raztegujem.
– itn.

Zaradi tega koncepta nimam več slabe vesti, ker ne hodim na treninge, ker treniram v bistvu cel dan po malem.

To je zame najbolj dragocena stvar, ki sem jo odnesel od njene knjige, ki je sicer odlična, ampak, če ste poslušali 10 do 20 podcastov s Katy in če znate razmišljati s svojo glavo, so podcasti dovolj. Če podcastov ne poslušate, si pa knjigo le privoščite.

Lp Robert

Podobni članki:

Pin It on Pinterest

Share This