Ukvarjaš se s tolmačenjem sanj. Če sem malce provokativen, bi lahko trdil, da je za tolmačenje sanj odgovoren vsak sam. Kdaj je smiselno vključiti tolmača sanj?
Breda Biščak: Tudi ko že imamo izkušnje z analizo in tolmačenjem sanj, obstaja nevarnost, da bomo pri tolmačenju lastnih sanj pristranski, zlasti kadar si poskušamo razložiti sanje, ki bi jih najraje pozabili; sanje, v katerih nastopajo osebe, ki so nam zoprne; sanje, ki se pojavijo po dogodkih v resničnem življenju, ki so za nas pomembni. V takih trenutkih imamo ljudje tendenco, da smo še bolj pristranski kot sicer in si sanje razlagamo v skladu s svojimi željami, strahovi, potrebami, projekcijami.
Predstavljajmo si namreč, da nam sanje pokažejo naš hrbet, se pravi tisti del nas samih, ki ga sami ne moremo videti. Uzremo ga lahko le v zrcalu in običajno potrebujemo nekoga, da nam zrcalo pridrži. To je, metaforično rečeno, vloga tolmača.
Sama sem se tolmačenja sanj začela učiti decembra 2007 pri srbskih psihoterapevtih dr. Ivanu Nastoviću in mag. Mariji Nastović; sanje smo večinoma tolmačili v skladu z Jungovimi spoznanji. Jeseni 2011 sem se včlanila v Slovensko zvezo za analitično psihologijo, ker sem želela poglobiti teoretično znanje. Konec leta 2016 sem bila sprejeta v individualni izobraževalni program pri Mednarodni zvezi za analitično psihologijo. S tolmačenjem sanj se torej spoznavam že deset let, pa se mi zdi pomoč strokovnega tolmača sanj včasih še vedno zelo dobrodošla.
Delaš po Jungovih metodah, ki je bil prav fanatičen in precej sistematičen glede raziskovanja lastnih globin. Skrajneži so zanimivi, ker rušijo ustaljene dogme. Kaj je Jung doprinesel svetu na področju sanjanja?
Breda Biščak: Eden prvih jungovskih analitikov, ki ga je leta 2009 gostila Slovenska zveza za analitično psihologijo, ki se pri nas posveča spoznanjem Junga in postjungovcev, je bil dr. Joe Cambray, pozneje tudi predsednik Mednarodne zveze za analitično psihologijo. Po njegovem mnenju je bil Jung (1875–1961) z nekaterimi svojimi idejami od petinsedemdeset do sto let pred svojim časom. Ta misel pove, kako je Jung pomemben tako za področje sanjanja kot psihologije nasploh.
Če se omejim na sanje: Jung je opozoril, da sanjskega dogajanja in oseb ne gre jemati samo dobesedno, marveč največkrat simbolno, v prenesenem smislu. Če zelo posplošim: sanje največkrat govorijo o sanjavcu samem, o dogajanju v njegovi notranjosti. Če sanjam, denimo, da se mi je pokvaril avto, velja resda preveriti, ali je z mojim avtom vse v redu (to je tolmačenje na objektivni, dobesedni ravni); še pomembneje pa je, da se vprašam, kako sama funkcioniram, ali je z mojo »pogonsko energijo« res vse v redu. Sanje me namreč opozarjajo, da bi me na nekem življenjskem področju lahko presenetile »okvare« (to je tolmačenje na subjektivni, simbolni ravni).
Jung se je odmaknil tudi od Freudovega redukcionističnega razumevanja spolnosti in trdil, da poleg osebnega nezavednega obstaja tudi kolektivno nezavedno in arhetipi.
Opozoril je tudi, da se ne velja spraševati samo, zakaj smo nekaj sanjali, marveč predvsem čemu: kakšen je namen sanj, katero naše zavestno prepričanje dopolnjujejo, kompenzirajo, h kakšnemu razvoju nas želijo spodbuditi.
Zadnja leta je zelo popularna vadba lucidnega sanjanja. Če sem prav razumel poanto lucidnega sanjanja, gre za to, da se sanj zavedamo ter med sanjanjem zavestno vplivamo na potek sanj in s tem na njihovo vsebino. To je sicer fascinantno, vendar bi mi znala objasniti, kaj konkretno ima človek od tega, če se nauči lucidnega sanjanja?
Breda Biščak: Sama nimam izkušenj z lucidnim sanjanjem in o tej tradiciji vem samo to, kar si sam napisal, zato na tvoje vprašanje ne morem odgovoriti neposredno. Moj odgovor bo zato omejen z mojim teoretičnim znanjem in dosedanjimi izkušnjami.
Po Jungu so sanje izraz nezavednega in skušajo dopolniti naše zavestno védenje, saj pod vprašaj postavijo naše zavestne misli, prepričanja, identiteto. Opozarjajo nas na naše slepe pege in nakažejo, kako bi bilo smiselno spremeniti naše ravnanje v vsakdanjem življenju. Dokler najprej ne razumemo, zakaj nekaj počnemo, in potem to ravnanje spremenimo, se nam lahko zgodi, da se bodo sanje ponavljale ali stopnjevale svoje sporočilo. Prav v tej točki se tudi meni poraja enako vprašanje kot tebi: ali res lahko z zavestnim delom vplivamo na naše nezavedno? In če je to morda res mogoče, ali to pomeni, da se posledično spremeni tudi naše ravnanje v vsakdanjem življenju?
Človeško psiho si lahko predstavljamo kot ledeno goro. Desetina (zavestni del) je nad površjem, devet desetin (nezavedno) pod njim. Nezavedno se nam razkriva počasi, zelo počasi, in četudi ga spoznavamo ob pomoči sanj in jungovske analize, je nezavedno tako rekoč neizčrpen vir temin in globočin pa tudi lepot naše psihe.
Sam Jung naj bi, ko je bil star že več kot osemdeset let, dejal, da se mora človek proti koncu življenja naučiti biti »spodobno nezaveden« (»decently unconscious«); lahko bi rekli, da ta kombinacija besed nakazuje skromen, ponižen odnos do nezavednega.
Z drugimi besedami, vsaj po jungovskih spoznanjih bi kazalo biti previden pri vprašanju, ali zmoremo obvladovati in usmerjati svoje nezavedno in svoje sanje.
Jung ogromno dela s pomočjo simbolov. Vsak simbol ponuja iztočnico za raziskovanje. Bi lahko trdil, da gre pri simbolih za neka očala, skozi katera lahko vidimo neko situacijo iz popolnoma nove perspektive, ker sam simbol predstavlja filter, torej stekla, skozi katera gledamo? Je to nekako tako ali sta poudarek in poanta čisto nekje drugje?
Breda Biščak: Ja, z vsem, kar si zapisal, se strinjam. Po Jungu so za našo psiho značilna nasprotja; pri reševanju vsakdanjih težav ljudje marsikdaj nihamo med dvema skrajnostma. Če se ne odzovemo takoj in (nezavedno) izberemo eno od skrajnosti, da bi bilo zoprne situacije čim prej konec, marveč poskusimo vzdržati notranji pritisk in obe skrajnosti premotriti (kaj ju povzroča, kdaj do njiju pride, kako bi se najraje odzvali itn.), je precej verjetno, da se bodo čez čas pojavile sanje s simbolom, ki bo v sebi združil obe skrajnosti ter nakazal vmesno pot med njima oziroma nov pogled na življenjsko situacijo. S tvojim besedami: nadeli si bomo nova očala, nov filter. Razmere in svojo vlogo v njih bomo videli na nov način in šele potem ukrepali.
Znane so raziskave, ki dokazujejo, da sanjanje aktivira razne centre v možganih. Torej bi lahko trdili, da je sanjanje v bistvo čisto fizični pojav, ki se dogaja v našem telesu. Po drugi strani pa obstaja cel kup ezoterične literature, ki namiguje, da se sanje dogajajo »izven telesa« in da se lahko v času sanjanja priklapljamo na “akasho” in so zaradi tega možne sanje, ki napovedujejo dogodke v prihodnosti. Kako ti gledaš na to celotno zgodbo? Gre pri sanjanju za pojav, ki se odvija izključno v telesu, ali za pojav, ki se odvija izven telesa, ali celo oboje hkrati?
Breda Biščak: Kot pri omembi lucidnih sanjah bi tudi pri omembi »akashe« najprej opozorila, da druge tradicije in njihovo razumevanje sanjanja premalo poznam, zato bom izhajala iz jungovskega pogleda na sanje.
Sama vidim sanje kot psihofizični pojav. Sanje so izraz naše nezavedne psihe, ki je povezan tako z našimi možgani kot s preostalimi telesom. Kolikor mi je znano, znanstvene raziskave, ki bi podrobneje pojasnile povezanost teh treh »elementov«, še potekajo.
Da sanje vplivajo na našo psiho in telo, bi se najbrž strinjali vsi. Dovolj je, da pomislimo, da se po sanjah včasih zbudimo prerojeni, včasih na smrt utrujeni, včasih pa nas more vržejo dobesedno pokonci. O povezavi med sanjami in telesom pišeta tako Jung kot Nastović: oba navajata primere sanj, ki opozarjajo na degenerativne procese v telesu.
Glede napovedovanja dogodkov v prihodnosti pa bi tako rekla: po pripovedovanju ljudi res obstaja manjšina ljudi, katerih sanje imajo včasih preroški pomen. Pri večini pa so sanje, kot omenjeno, odraz dogajanja v naši notranjosti, so »selfie« našega nezavednega. Dr. Ivan Nastović v svojih knjigah venomer ponavlja, da nas nezavedno pozna veliko bolje kot naš zavestni del, ki je obremenjen z našimi pričakovanji, željami, projekcijami, zato lahko ustrezno predvidi naše morebitno ravnanje v prihodnosti in ga metaforično prikaže v sanjah. V tem psihološkem smislu so sanje lahko preroške; če si jih znamo ustrezno pojasniti, se morda izognemo nekonstruktivnemu ravnanju ali dobimo zamisel, kako naprej.
Pri tolmačenju sanj verjetno ponujaš še dodaten možen pogled na pomen sanj človeka, ki pride k tebi. Zakaj prihajajo ljudje po ta dodaten pogled k tebi? Kaj na ta način ti ljudje razrešujejo? Lahko opišeš na kratko primer ali dva, kaj se lahko potencialno zgodi zaradi dodatnega pogleda s strani tolmača sanj (torej tebe), kar se sicer verjetno brez njega ne bi zgodilo?
Breda Biščak: Ljudje prihajajo zaradi različnih razlogov; če bi zelo posplošila, bi rekla, da nas sporočila, preciznost in globina sanj vedno znova presenetijo. Kaj se med analizo zgodi ali ne zgodi, ni odvisno samo od tolmača, marveč predvsem od sanjavca. Morda se bo slišalo paradoksalno, vendar vsak sanjavec že nosi razumevanje lastnih sanj v sebi, tolmač mu samo pomaga, da se do njega prikoplje. Tolmač/analitik ni vseveden – tolmač/analitik in sanjavec skupaj spoznavata in raziskujeta sanjavčevo nezavedno oziroma »primo materio« (»material«, ki bi ga stranka rada osvetlila) in v takšnem procesu se začne izrisovati pot naprej. Seveda mora vsak opraviti svojo nalogo, če naj bo analitični odnos uspešen: tolmač/analitik mora paziti, da v sanjavčeve sanje ne vnaša svojih pomenov, izkušenj, vsebin, in ustvariti varno okolje, v katerem se sanjavec sreča s svojimi sanjami in svojimi še nepoznanimi aspekti, vključno z najhujšimi strahovi in najtežje sprejemljivimi čustvi. Pogum in strpnost za soočenje z nezavednim in za udejanjanje spoznanj v vsakdanjem življenju pa mora zbrati in izkazati sanjavec; tega tolmač/analitik ne more storiti namesto njega.
Kot primer rada navajam sanje, ki sem jih slišala tako rekoč na ulici. Pred leti, ko je na Islandiji izbruhnil vulkan, je nek starejši gospod, ki se mu je po obnašanju in barvi kože poznalo, da je vinjen, v gostilni povedal svoje sanje. Sanjal je, da bo na Islandiji izbruhnil še en vulkan. Če bi s stranko analizirali takšne sanje, bi ji postavila zelo preprosti vprašanji: Se morda tudi v vas kaj »kuha«, je kaj »pod pritiskom«, »tik pred izbruhom«? Na katerem področju vašega življenja? Ko si sanjavec na vprašanja odgovori, je možnost, da prepreči dejanski izbruh nečesa, kar se je nakopičilo v njegovem življenju, veliko večja. In če se bo sanjavec nekoč v prihodnosti znova znašel v podobni situaciji in mu bo nezavedno v sanjah prikazalo enak simbol, si bo lahko rekel: »Aha, znova sem sanjal vulkan. Na kaj moram biti tokrat pozoren, kje mi tokrat grozi izbruh?«
V sanjskih knjigah priporočajo, naj bi si človek zapisoval svoje sanje. Je to napotek, ki ga avtorji tovrstne literature pač nekritično ponavljajo v svojih delih, ali je to res tako pomembno? Kakšne koristi ima človek od pisanja sanjskega dnevnika? Je to pristop, ki ga priporočaš ljudem, ki jih zanima svet sanj?
Breda Biščak: Ja, tudi sama priporočam, da si ljudje sanje bodisi zapisujejo bodisi jih takoj, ko se zbudijo, posnamejo (in pozneje, če želijo, prepišejo). Če si vzamete čas, je smiselno zabeležiti tudi asociacije na posamezne osebe in prostore v sanjah ter konkretne življenjske dogodke v dnevu, dveh pred sanjanjem. To je koristno vsaj iz dveh razlogov. Prvič, ko si začnemo zapisovati ali snemati sanje, si jih po navadi bolje zapomnimo. Drugič, z rednim beleženjem sanj je manjša možnost, da bi neprijetne sanje cenzurirali že v fazi pomnjenja. Konkretno: včasih sanjamo osebo, ki nam je skrajno zoprna, in bi sanje najraje čim prej pozabili. Če si bomo sanje zapomnili in razložili, se bomo morda srečali s svojo senco, se pravimi z lastnostmi, ki se jih sramujemo. In ko se začnemo ukvarjati s stvarmi, ki v nas budijo sram in pred katerimi bi najraje pobegnili, smo v svojem razvoju naredili velik korak naprej. V daljšem časovnem obdobju pa nam beleženje sanj omogoči, da opazujemo, kako se v naših sanjah pojavljajo in spreminjajo določeni motivi, osebe, pokrajine in simboli, kar je odraz tega, kako sami spreminjamo svoje življenje, medtem ko življenje spreminja nas.
Obstaja še kakšna vaja glede sanjanja, ki bi jo priporočala vsakomur?
Breda Biščak: Kakšne posebne vaje ne poznam. »Raziskovanje sanj je že samo po sebi življenjsko delo,« je dejal Jung. Sama bi dodala še, da so sanje vir naše notranje modrosti, zato bi samo ponovila, da jih velja jemati resno, jim posvečati pozornost in jih poskušati razumeti.
Kje lahko ljudje izvedo več o tebi, o sanjanju nasploh in o tvojem delu?
Breda Biščak: Nekaj več o meni in sanjanju nasploh lahko izvedo na moji spletni strani www.bredabiscak.com/sl/tolmacenje-sanj. Na njej je naveden tudi seznam osnovne literature v slovenskem, srbskem in angleškem jeziku o sanjah in jungovskem pogledu na psiho. Osnovni pojmi iz analitične (t.j. jungovske) psihologije in jungovska analiza so predstavljeni tudi na spletni strani Slovenskega društva za analitično psihologijo www.szap.si. Vsi, ki bi imeli karkšnokoli vprašanje oziroma bi jih zanimalo tolmačenje sanj in jungovska analiza, so vabljeni, da mi pišejo na breda.biscak@gmail.com.
***
Odpiram vrata vsem tistim, ki bi se radi učili novih gibalnih veščin (borilne veščine, naravna gibanja, osnove gimnastike, dihalne vaje, kopanje v ledeni vodi, meditacija v gibanju…). Interesenti, ki bi bili radi lepi samo poleti, me ne zanimajo. Na individualnih urah poučujem namreč samo ljudi, ki jih zanima širjenje gibalnih horizontov in razvijanje gibalnih sposobnosti preko osvajanja novih gibalnih znanj. Moje delo poteka na dolgi rok, ker ne verjamem v instant rešitve in ker s poučevanjem spreminjam življenjski slog posameznika. Več informacij dobite, če mi pišete semkaj: roartdoo@gmail.com
Podobni članki: