Otroke je včasih zelo težko motivirati za sprehod ali za pohod na kakšen hrib, kar je razumljivo, saj takšne aktivnosti pogosto ne pašejo niti odraslim. Pred kratkim sem naletel na odličen podcast o vzgoji otrok, ki je mojo dilemo, kako primerno motivirati otroke za gibanje, rešil na zelo nepričakovan način.
Gre sa Survival podcast in zanimivo se mi zdi, koliko pametnega je imel Jack Spirko, ki se sicer ukvarja s preživetjem v najširšem pomenu besede, za povedati o vzgoji. Epizodo, zaradi katere zdaj otroke z lahkoto motiviram za gibanje, lahko poslušate tukaj: http://www.
Jack je res Jack, saj je v podcastu izpostavil, da od otrok po osemnajstem letu pričakujemo, da bodo znali voditi druge ljudi, da bodo kos odgovornosti odraslih, a hkrati pa jim nikoli ne dajemo priložnosti, da bi dejansko vodili nek projekt, neko dogajanje in pri tem prevzeli neko odgovornost.
Ta misel se me je zelo dotaknila. Svoje otroke sem pogosto moral prisiliti v “srečo”, da sem dobesedno ukazal sprehod v gozd ali pohod na kakšen hrib in vedno je bil prisoten odpor, ko smo odhajali, ki pa je bil praviloma po desetih minutah pozabljen. Oba otroka sta na teh skupnih podvigih vedno vidno uživala in pogosto je bila na koncu prisotna želja, da na izletni točki ostanemo še dlje časa, ker je bilo vzdušje tako dobro.
Pomembno mi je, da otroka razvijeta veselje do gibanja in narave, sploh zaradi totalne “ekranizacije” prostega časa sodobnega človeka, ki gre z roko v roki s sedečim načinom življenja. Na tem mestu se vedno rad spomnim Mete, moje sošolke, ki ne glede na vreme in temperature “natera” njene učence VSAK DAN ven in prav je tako. Tudi sam zagovarjam ta pristop, vendar ne tako striktno kot ona in končno sem naletel na idejo, ki je obetala, da bi lahko delovala tudi v praksi.
Na poti iz vrtca in šole sem otrokoma razodel načrt, ki sem ga imel v mislih: “Naučiti se bosta morali voditi druge ljudi, zato je prav, da se zmenimo, katera od vaju bo danes glavna in kaj bomo danes popoldne počeli. Vseeno mi je, kaj bomo počeli, edini pogoj je ta, da gremo ven!”
Obema je bila ta ideja takoj všeč. Seveda je sledil kreg, katera bo ta dan “ta glavna”, zato smo žrebali, da bi to dilemo rešili. Ta mlajša je bila izžrebana in strašno zadovoljno je izjavila: “Danes gremo peš v brunarico. Še prej gremo po prijateljico iz vrtca, potem pa gremo.”
Opozoril sem jo, da bo tesna s časom in da potrebujemo vsaj eno uro v vsako smer, kar pomeni, da bo na poti nazaj domov verjetno že trdna tema. Zraven smo vzeli baklo in mobitel, za vsak slučaj. Hčerka je uživala in vsem prisotnim je razlagala, da je ona glavna. Ker je več vzporednih poti vodilo v brunarico, je lahko izbirala tudi, po kateri bomo hodili.
V brunarici smo spili čaj, nato pa smo se odpravili domov. Pot je spet izbirala mlajša hči in seveda se je hitro stemnilo. Sredi temnega gozda smo prižgali baklo, ki jo je lahko vsak del poti nosil. Otroci so se me kar naenkrat bolj držali, verjetno zaradi teme. Vmes se v temi seveda nismo zgubili, temveč smo namerno ubrali daljšo pot (če verjamete…).
V temi smo prispeli domov in zame se je zgodil velik čudež. Punci sta samodejno pristali na gibanje, na pohod v gozdu in ta starejša je komaj čakala, da bo ona naslednji dan glavna. Odločila se je, da gremo peš v Mercator na vročo čokolado in to smo tudi storili. Spet smo se vračali domov v temi, a smo vsi uživali! Dosegel sem svoje s pomočjo delegiranja vodenja in odgovornosti na Jackov način. Kako vesel sem, da se lahko zdaj poslužujem tega trika, kjer punci izbirata bistveno zahtevnejše gibalne naloge, kot bi jih jaz za njiju.
Sosednja punca, ki nas je oba dni spremljala, je bila od našega eksperimenta tako prevzeta, da si je želela tudi ona biti kdaj glavna in odločati o tem, kam bomo v popoldanskem času šli. Hvala, Jack!
***
Odpiram vrata vsem tistim, ki bi se radi učili novih gibalnih veščin (borilne veščine, naravna gibanja, osnove gimnastike, dihalne vaje, kopanje v ledeni vodi, meditacija v gibanju…). Interesenti, ki bi bili radi lepi samo poleti, me ne zanimajo. Na individualnih urah poučujem namreč samo ljudi, ki jih zanima širjenje gibalnih horizontov in razvijanje gibalnih sposobnosti preko osvajanja novih gibalnih znanj. Moje delo poteka na dolgi rok, ker ne verjamem v instant rešitve in ker s poučevanjem spreminjam življenjski slog posameznika. Več informacij dobite, če mi pišete semkaj: roartdoo@gmail.com
Lep pozdrav,
Robert Lisac
Vesel bom, če všečkate: facebook O TELESU in če menite, da so zgornje vrstice zanimive še za vaš krog znancev in prijateljev, bom počaščen, če jih delite z njimi preko facebooka.
Podobni članki: