Zadnje čase odkrivam na spletu zanimive ljudi, ki potrjujejo moje slutnje, ki jih imam glede gibanja in o telesu že več kot dvajset let. Vse kaže se, da so te slutnje bile pravilne. Bolj kot kadarkoli prej, se mi pa zdi, da sem ponovno prispel na nek začetek, ker so mi ti strokovnjaki tudi sesuli kar nekaj prepričanj, ki sem jih imel o sebi, o gibanju in o športu nasploh.

Wim Hof (http://www.wimhofmethod.com/) mi je sesul prepričanje, da je mraz nekaj slabega. Držal sem se njegovih navodil glede privajanja na mrzlo vodo in ugotovil sem, da je kopanje v mrzli vodi v bistvu zabavno in hkrati zelo dobro sredstvo, da se človek spet nauči poslušati svoje telo. Vem, zveni prismuknjeno, vendar je res tako. Ravno včeraj sem se spet kopal v morju in bilo je fantastično. Prazne plaže, mir, vonj po morju, hladna voda, ki poživlja telo … Vse to je zame dokaz, da so resnični biseri pogosto ravno v nasprotni smeri, kjer jih išče večina. Te dni se bom odpravil ponovno v Iški vintgar, kjer je voda bistveno bolj hladna, kot v morju in se veselim tudi tega podviga. Letos tudi komaj čakam prvi sneg, da si ga lahko dodam vodi, ko se bom kopal v kadi in s tem bom odkljukal osebni izziv, ki sem si ga zadal za letos. Zanimivo mi je bilo tudi to, da se je javilo kar nekaj ljudi, ki bi se radi šli tudi z mano kopati. Nisem vedel, da obstaja takšen interes za tovrstne aktivnosti.

Spodnji filmček je podkrepitev tega, kar sem napisal zgoraj.

Če želite, se lahko naročite na moj YouTube kanal tako, da kliknete na gumbek NAROČI. Prvih 100 filmčkov na mojem YouTube kanalu govori točno o vsebinah, ki jih opisujem v tem članku in če raje gledate filmčke kot berete, boste prišli na svoj račun.

Katy Bowman (https://nutritiousmovement.com/) me je šokirala s podatkom, da mi, ki smo športniki, spadamo v kategorijo športnikov, ki kljub športu še vedno živimo precej sedeč življenjski slog. Pravi, da športniki nismo nič kaj boljši od tistih, ki to niso, da še vedno sedimo bistveno preveč in da se pretiranega sedenja preprosto ne da izničiti s športno vadbo. Nisem znanstvenik in če želite dokaze, da to drži, preprosto poslušajte njene podcaste. Malce se dela norca iz dejstva, da se zdaj vsi bojijo sedenja in si zato na veliko kupujejo tiste mize, ob katerih zdaj ljudje stojijo, kar pa tudi ni rešitev. Pravi, in to se mi zdi res prepričljiv pristop, da je bistveno bolj smiselno o svojem delovnem mestu razmišljati kot o dinamičnem delovnem mestu. To zanjo pomeni, da lahko na takšnem delovnem mestu človek nenehno spreminja svoj položaj. Nekaj časa dela sede na tleh v različnih položajih, pa stoje, celo leže na trebuhu itn.

Meni se to zdi posrečena ideja. Hkrati pa mi je zelo blizu njen pristop, da mora biti celoten dan prepreden z različnimi vrstami gibanja in da lahko na ta način tudi klasični treningi, kot si jih predstavljamo, tudi odpadejo. Pravi, da si vedno znova in znova moraš privoščiti “gibalne piškote”, vseeno, ali nosiš otroka, se ruvaš s kolegi, nabiraš robide, pešačiš do delovnega mesta, plezaš po igralih…

Daniel Vitalis (http://www.danielvitalis.com/) je zame izredno zanimiv človek. Prepričal me je, da sem začel hoditi na izvir po pitno vodo in je to zdaj že preraslo v navado. Na gibalnem področju je gostil v svojih podcastih tudi kar nekaj strokovnjakov, ki gibanje ne izvajajo z idejo, da bi dosegali boljši športni rezultat, temveč zato, da bi bolje spoznali delovanje lastnega telesa, da bi spoznali svoje gibalne meje in jih presegali, da bi z gibanjem dejansko tudi nekaj konkretnega dosegli (nabiranje hrane, lovljenje, premagovanje razdalj, samoobramba).

Iskren bom, ko sem za nekaj let nehal poučevati borilne športe, je nastala v mojem življenju velika praznina in dolgo časa sploh nisem vedel, kako jo naj spet napolnim. Intuitivno sem potem začel več hoditi naokoli bos, veliko sem začel hoditi na sprehode, nabiral sem gobe, kostanj in borovnice, ogromno sem kolesaril, igral sem se s svojimi puncami, z njimi sem se lovil, rolal, pa veliko smo tudi plezali. Zdelo se mi je, da vse to nič ne velja, ker se mi je zdelo, da vse to pač ni resna športna vadba, v resnici pa sem naredil najboljše zase, kar sem lahko. Temu, kar sem počel v tem obdobju, pravi Daniel REWILDING, torej gre za proces, da ponovno postanemo spet to, kar smo že bili v smislu gibanja, prehranjevanja in druženja.

Vsi zgoraj našteti strokovnjaki so samo potrdili mojo pot, mi dali kar nekaj novih izzivov in idej za raziskovanje. Iskanje lastne resnice se nikoli ne konča, tudi na gibalnem področju ne, vedno se da raziskovati področja tako v širino, kot tudi v globino. Zanimivega dela je torej dovolj do konca življenja.

Želim vam krasen dan,

Robert

***

Podobni članki:

Pin It on Pinterest

Share This