Vsi, ki se ukvarjajo s športom pridejo do točke, ko se sprašujejo, kako pravilno trenirati? Zakaj? Zato, da bi hitreje prišli do konkretnih rezultatov, brez ovinkarjenja, brez eksperimentiranja, brez nepotrebnega zapravljanja časa, energije in denarja. Če se Janez želi rešiti tridesetih kilogramov odvečne telesne teže, torej maščobe, se bo hitro začel spraševati, kako pravilno trenirati, da bo za ta cilj potreboval leto ali dve, ne pa deset ali petnajst. Če želi motiviran rekreativni športnik doseči še boljše športne rezultate na maratonu, se bo tudi prej ali slej moral vprašati, kako pravilno trenirati, da se bo to res zgodilo.
Moj nasvet je, da po tovrstno znanje gremo k strokovnjakom, trenerjem, športnim pedagogom, ki so to, kar želimo sami doseči, že dosegli ali pa so to preverjeno pomagali doseči že mnogim drugim ljudem. Pomembno je, kot sem že dejal, da si natančno ogledamo, kdo nam daje nasvet, kako pravilno trenirati, kako bolj zdravo živeti, kako napredovati v življenju. Če nam soli pamet glede hujšanja debeli in zadihan zdravnik, potem to verjetno ni ravno kredibilen vir informacij. Če nam glede nogometa soli pamet magister nogometa in ta sam ni uspešno treniral niti vaške nogometne lige, potem tudi to ni relevanten vir informacij in znanja.
Tisti, ki nam daje informacije o tem, kako pravilno trenirati, mora biti na tem področju, ki ga želimo osvojiti in izboljšati dokazano boljši. Diplome, magisteriji in doktorati niso vedno zadosten dokaz, da je nekdo na svojem področju res strokovnjak, ker te titule govorijo več ali manj o tem, koliko časa in truda je nekdo vložil v izobraževanje, torej teorijo, ne pa nujno tudi v prakso.
Za trenersko delo se je treba nenehno izobraževati, ves čas preizkušati stvari v praksi in/ali na lastni koži in glede tega je moj vzornik definitivno Robert Simonič (www.supertrening.si ) in isto velja seveda, če želimo sami sebi (kot vrhunski ali rekreativni športnik) kar se da kakovostno odgovoriti na vprašanje, kako pravilno trenirati? Če treniramo sami, se je treba poglobiti v športno treniranje, v prehrano, v anatomijo, v pedagogiko in andragogiko, v regeneracijo in še bi lahko našteval. Vsako od naštetih področij je znanost zase. Na zgornji povezavi najdete cel kup zelo uporabnih, praktičnih in konkretnih člankov glede športnega treniranja, ki slonijo na znanosti in praksi.
Kako trenerji podajajo znanja in na kakšen način trenirajo druge je tudi zanimiva tematika. Nekateri zelo sistematično, premišljeno, načrtno, postopno, na podlagi športne znanosti in sem spada vsekakor moj prijatelj Robert Simonič, ki sem ga prej omenil, nekateri pa zelo intuitivno, nestrukturirano, po občutku in zelo eksperimentalno. Ta zadnji pristop mi je zelo blizu, kar pa ne pomeni, da se ne lotevam nekaterih projektov tudi zelo premišljeno, sistematično, postopno in z nekim načrtom v glavi in na papirju.
Res pa je, da ima vsak način svojo vlogo. Robertu Simoniču je pomembno, da lahko napredek preverja na osnovi številk, ker mu te pokažejo, ali gre trenažni proces v pravo smer ali ne. Od napredka njegovih športnikov je odvisno, ali bodo ti še hodili k njemu ali ne. Vsi, ki so že pri njemu trenirali, ga zelo cenijo in ta sloves si je gradil z nenehnim branjem, eksperimentiranjem in delom v praksi. Pri meni je situacija malce drugačna. Na Fakulteti za šport so me učili kako človeka nekaj naučiti, saj je to osnovna dejavnost športnega pedagoga. Seveda, imeli smo tudi vpogled v športno treniranje, ampak primarni cilj in fokus vseh let izobraževanja na fakulteti je bil kako človeka naučiti novih gibalnih veščin in ne nujno kako pravilno trenirati na dolgi rok z vrhunskim športnim rezultatom v mislih.
To je torej pristop, ki se ga sam poslužujem. Ljudi učim novih gibalnih veščin, vseeno, ali gre za samoobrambo, borilne veščine, gimnastične prvine in drugih gibalnih veščin, ki služijo ohranjanju zdravja in dobrega počutja. Seveda se tega lotevam tudi postopno, sistematično, vendar tukaj ni nujno pomemben končni rezultat v obliki športnega dosežka, ampak novo osvojeno gibalno znanje. Končni rezultat, na katerega sam ciljam, ko poučujem, je boljše zdravje, večja samoobrambna pripravljenost, osvojena znanja na področju borilnih veščin, večja odpornost in večje veselje do gibanja nasploh. Torej poskušam posredovati in implementirati pri ljudeh bolj zdrave in praktične navade kot trenirati ljudi za boljši športni dosežek. Zato poučevanje pri meni pogosto poteka zelo modularno. V enem modulu si lahko ogledamo eno tematiko, v drugem čisto drugo in v tretjem obe tematiki povežemo med sabo. Tako recimo poučujem samoobrambo za ženske.
Zelo lepo razloži oba načina poučevanja in s tem osvajanja znanja moj nekdanji učenec Gregor Štrakl, ki je na področju borilnih veščin dosegel zelo zavidljive mednarodne rezultate in me glede znanj na področju borilnih veščin že dolgo prekaša. Video si lahko ogledate tukaj:
Oba načina imata svoje mesto in pogosto, ko se sprašujemo, kako pravilno trenirati, kako trenirati, da dobimo optimalne rezultate zase, je resnica nekje v sredini med enim in drugim načinom. V pogovoru z Robertom Simoničem sem zasledil, da treninge skrbno načrtuje, vendar se napisanega ne drži kot pijanec plota, če ugotovi, da športnik določenih parametrov ni sposoben doseči in v tem primeru sproti prilagaja in modificira trening.
Res pa je, da si mora na to vprašanje, kako pravilno trenirati, kako trenirati, odgovoriti vsak sam in si oblikovati odgovor glede na to, v kakšni situaciji se nahaja in kakšen je njegov cilj. Zanimivo mi je, da recimo Cron Gracie, borec na svetovnem nivoju, trenira zelo intuitivno, po občutku, med tem, ko nekateri drugi borci prisegajo na analitičen in sistematičen pristop, recimo George St. Pierre. Pomembno je, da si najde vsak svoj odgovor, kako pravilno trenirati in da mu ta odgovor tudi služi, kar se pokaže pa v rezultatih, vseeno, ali gre za boljši športni dosežek ali boljše zdravje ali večjo samoobrambno usposobljenost.
Sam raje ljudi naučim določenih gibalnih veščin, po katere prihajajo k meni in kako te gibalne veščine vtkejo ljudje v svoj dolgoročni trenažni proces prepuščam njim in njihovim trenerjem.
***
Če ste po duši tudi “moderni samuraj” in vas zanima divja mešanica gibanja, borilnih veščin in pripravljenosti v kriznih časih, vas vabim, da se, ko si ogledate zgornje posnetke, naročite na moj YOUTUBE KANAL in sicer TUKAJ. Kako? Kliknete na gumbek “NAROČI” in če želite biti obveščeni, ko posnamem nov video, kliknite še na “ZVONČEK” (vse je seveda brezplačno!).
Če me želite dodatno podpreti pa bom vesel, če moje video posnetke delite na svojih socialnih omrežjih.