Kakšno neverjetno moč imajo socialni mediji je postalo jasno v preteklih mesecih, ko se je veselo cenzuriralo in z algoritmi izkoreninilo drugače misleče na področju politike in zdravstva v povezavi z določenimi dosežki farmacije. Tako je nastalo še večje enoumje kot je vladalo že pred tem. O tem, kaj je za množico pravilno in kaj ne, je zdaj očitno v rokah enega človeka, morda dveh ali treh. Vsa moč je centralizirana in kakšna so pravila vedenja v čebelnjaku socialnih medijev o tem odloča izključno matica, ker je to njen panj.
Takšna opažanja in razmišljanja so me privedle do točke, da sem začel razmišljati, kako je s centralizacijo moči na področju gibanja, športa in zdravja? Kaj je agenda novodobnih matic, odločevalcev v zgoraj naštetih segmentih? Zakaj čebele še naprej nosijo med v panj, v katerem biva matica, ki gleda vse izključno skozi prizmo kapitala, ki ga kopiči predvsem zase? Kako to, da so pridne čebele podhranjene, bolne, brez energije, matica pa se bo vsak čas razpočila od nakopičene maščobe in pohlepa?
Takšna vprašanja me zadnje čase prevevajo in na koncu vedno nekako zaključim s sklepom, da smo za nastalo situacijo krivi sami. Zakaj? Zato, ker odgovornost za svoje gibanje, za svoj šport, za svoje zdravje predajamo drugim, ki domnevno že vedo, kako moramo mi postopati. Pa je res tako?
Ali bom uporabil stopnice namesto dvigala, ali bom šel na sprehod v gozd ali se bom basal s hitro hrano, ali se bom gibal in igral s svojimi potomci ali bom raje visel na zoom srečanju, o vsem tem ne odloča ministrstvo za šport, olimpijski komite, vaš osebni trener, profesor športne vzgoje vašega otroka, o tem odločate samo vi.
Res pa je, da je zelo priročno delegirati to odgovornost drugim osebam in predvsem inštitucijam, ki zaradi tega rastejo v megakorporacije in še večje centre moči. Navadili smo se, da moramo slediti avtoritetam in upoštevati avtoritete in da sami nismo dovolj, da bi bili tudi sami avtoriteta za svoje gibanje, avtoriteta za svoj šport, avtoriteta za svoje zdravje.
Živo se spominjam trenutkov v našem “laboratoriju”, ko smo borci različnih veščin začeli trenirati po svoje. Prvič v življenju smo trenirali tako, kot se nam je zdelo prav. Na začetku je bil, vsaj pri meni, prisoten občutek, da delam nekaj prepovedanega, ker nismo sledili učni snovi, trenažnemu načrtu točno določenega kluba, stila ali mojstra.
Takrat smo si upali odreči nadzoru centraliziranih borilnih zvez in s tem učiteljev kung fuja, karateja in ninjutsa, torej avtoritetam na področju borilnih veščin. Vsak od nas je predstavljal decentralizirano enoto znanja, izkušenj in naši gibalni eksperimenti, “prisilno” lastno razmišljanje in prevzemanje lastne odgovornosti je bilo neverjetno osvobajajoče.
Če so prej imeli veljavo samo tuji in eksotični mojstri iz tujine, smo takrat ugotovili, da imamo v Sloveniji cel kup vrhunskih mojstrov borilnih veščin, s katerimi lahko sodelujemo in širimo svoja obzorja, eden izmed njih je bil (in še vedno je) Aljoša Gorup (www.dnobm.com), h kateremu smo radi hodili na obalo se učiti in poučevati, ker je bil že takrat zelo odprte glave.
V tistem obdobju sem se počutil kot kura, ki je ušla iz kletke kurje farme v divjino, v dobesedno prosto rejo, zase, ne za za morebitnega gospodarja, ki bi me na koncu “zaklal” za profit.
Verjetno sta Robert Simonič in Franjo Pintar, s katerima sem takrat tako rad treniral, občutila nekaj podobnega.
V to obdobje segajo tudi zametki slovenskih mešanih borilnih veščin, o katerih sem napisal tudi svojo diplomsko nalogo in ravno mešane borilne veščine so pokazale, da ni nujno, da mora obstajati ena športna zveza, ena organizacija, ena pravila, en stil, en predsednik! Torej ni nujno, da obstaja center moči ali izrazita centralizacija, da se lahko odvijajo treningi, preizkušajo nove ideje in ljudje sledijo svoji viziji.
Takrat je nastalo cel kup zvez, cel kup organizacij, cel kup različnih stilov, cel kup različnih šampionov in iz tega navideznega kaosa se je rodil MMA (mixed martial arts, mešane borilne veščine), kjer o tem, kdo ima prav ni odločal vrhovni sensei, guru sli sifu, temveč rezultat borca v ringu, na blazini ali v oktagonu.
Ne vem, če se lahko še katera decentralizilrana športna panoga pohvali s tako strmo rastjo dviga nivoja znanja v dveh desetletjih kot prav MMA?
Z vsem tem želim povedati, da se da decentralizirano ukvarjati s športom.
Je takšen način miganja primeren za vsakogar? Verjetno ne, ker je treba razmišljati z lastno glavo. Treba je eksperimentirati, kdaj prebrati kakšno knjigo in biti odprte narave, radoveden, večni iskalec lastne resnice. Treba je namreč prevzeti odgovornost za svoj odmerek gibanja, ne pa čakati, kaj bo odredil trener, osebni trener, profesor športne vzgoje, to ali ono ministrstvo, svetovna zdravstvena organizacija ali Billy in Melinda.
Trenutno kaže, da smo na mnogih področjih dopustili, da je šla ta centralizacija predaleč (gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo, šport…) ali povedano drugače, sami smo dovolili in prispevali s svojim vedenjem, da je prišlo tako daleč kot je prišlo do tega trenutka.
Ljudje se prebujajo in tako kot v gospodarstvu ljudje množično bežijo iz bank in svoje premoženje rajši vlagajo v kripto valute in plemenite kovine in tako manjšajo moč banksterjem, tako so opaziti podobne trende tudi na področju gibanja, športa, zdravstva in tudi šolstva, premik iz pretirane centralizacije v bolj samostojno ter okolju in času prilagojeno decentralizacijo.
Centralizirano vodeni (šolski, gospodarski, vojaški, zdravstveni…) sistemi delujejo po principu od zgoraj navzdol, ve se, kdo je na vrhu piramide in kdo je nekje vmes. Vloge so jasne, od zgoraj navzdol vlada avtokratski sistem, v posameznih slojih piramide pa zelo jasen program, ki je med vrhom in dnom pogosto sam sebi namen. Komunikacija je pogosto enosmerna. Večji kot je tovrsten sistem, bolj je okoren in pogosto zamuja s prilagajanjem na trenutne razmere.
Decentralizirani sistemi so bolj horizontalne in eligalitarne narave in komunikacija poteka bolj na isti višini, smer delovanje in povezovanja je pogosto stvar dogovora. Ker so tovrstni sistemi pogosto manjši, imajo tendenco, da se lahko hitreje prilagodijo trenutnim razmeram. Sodelovanje je prostovoljno in se lahko konča, ko se nek cilj doseže ali pa se interesi spremenijo.
Vsak sistem ima seveda svoje prednosti in slabosti in verjetno je treba v življenju obvladati oba pristopa, ampak, ko zajadramo bistveno predaleč v en ekstrem, v tem obdobju v pretirano centralizacijo in delegiranje osebne moči drugim, je zame očitno, da je treba krepiti tudi drugi pol, da se lahko nato najdemo nekje v sredini.
***
Vabim Vas, da si ogledate tudi moj Youtube kanal O TELESU in se nanj po želji tudi naročite. Ogledate si ga lahko TUKAJ!