Nova normalnost, ne hvala!

by | Feb 2, 2021 | Blog |

Nova normalnost, o tej tematiki se veliko govori in piše. Zdi se, kot da je nova normalnost očitno neko stanje, ki ga moramo vsi sprejeti, pa je temu res tako? Trenutno razmerje med vladajočo elito in državljani Slovenije me spominja na tisti nezdravi in škodljiv odnos, kjer si na “on” in “off” z ljubeznijo. Nekaj časa si z ljubeznijo in v naslednjem trenutku brez nje, pa spet drobtinica ljubezni, ravno toliko, da se odnos odvija naprej in potem si spet brez nje, podobno kot pri stiskanju in raztegovanju harmonike, ni kisika v mehu, pa je spet kisik v mehu, pa ga spet ni… Neskončni cikel, ki se ponavlja, dokler se pač lahko. To izrazito valovanje odnosa gor-dol izčrpava energijo človeka. Šole so odprte, šole niso odprte. Trgovine so odprte, trgovine niso odprte. Služba je, službe ni. Lahko grem v drugo občino, ne smem v drugo občino. Moram nositi masko na prostem, ni mi treba nositi masko na prostem. Je ta odnos nova normalnost?

Če pogledamo dogajanje iz ptičje perspektive, gre velik del energije človeka za gibanje gor dol, za “on” in “off” in iz te perspektive se vidi, da kot posamezniki in kot nacija stopicamo na mestu in ko bo zmanjkalo energije za nenehno potapljanje in plavanje proti površini, lahko gremo samo še proti dnu. Veliko posameznikov je to dno že doseglo in na dnu se nabira vedno več trupel alkoholikov, žrtev nasilja, vseh tistih, ki so jim propadli načrti za prihodnost, ker so morali zapreti svoje podjetje, v katerega so investirali VSE. Je to nova normalnost, v kateri želimo živeti?

Preden nadaljujem s pisanjem, bi rad omenil še nekaj stvari, prvič, ne želim, da izpade vse kot pljuvanje po vladi, ker ne glede na politično obarvanost vlade, vsaka vlada naredi nekaj tudi prav. Res pa je, da je lahko odstotek, koliko je naredila prav in koliko ne, zelo različen. Kaj je naredila prav in kaj ne, se pogosto pokaže šele čez čas.

Pri izbiri naših politikov se poslužujemo sistema, ki omogoča, da na površje priplavajo tisti, ki so najbolj glasni, najbolj egocentrični in pogosto pozabljajo, da so v službi ljudstva. Torej gre za sistemsko napako pri sami izbiri političnih veljakov, vseeno, ali jih izbiramo med različnimi strankami ali znotraj stranke, princip je isti. Za to sistemsko napako smo odgovorni vsi, ker jo toleriramo in ne spreminjamo.

Vrnimo se k novi normalnosti, tokrat iz gibalnega vidika, ker je gibanje tisto, ki direktno vpliva na naše telo, na našo psiho in na naše zdravje. Kot nekateri že veste, po izobrazbi sem profesor športne vzgoje, kot trener borilnih veščin sem aktiven že zelo veliko let in kar opažam skozi prizmo teh dveh vlog, mi sploh ni všeč. 

Seveda, sam pridigam, da se vedno in povsod da migati (povzetek moje gibalne filozofije si lahko ogledate TUKAJ) , to je dejstvo, ampak, če se naš gibalni svet nenehno krči in manjša, potem je to trend, ki si ga ne želim in ki ga tudi ne bom sprejel. Konkretno, če sem prej lahko hodil v hribe kamorkoli in sem zdaj omejen samo na svojo občino in si nekateri želijo, da se bomo lahko premikali samo še nekaj metrov okoli naslova stalnega prebivališča, potem mi za nabiranje višinskih metrov ostaja samo še stopnišče bloka, kjer živim. Je to res nova normalnost, v kateri želim živeti? Je to nova normalnost, ki jo bodo podedovali naši otroci, ker smo mi, starši, to normalnost s sklonjeno glavo sprejeli. 

Je športna vzgoja in šport po ZOOMu nova realnost? Priznam, tukaj me prevevajo zelo mešani občutki. Razumem vse trenerje, športne pedagoge, ki jim je to kruh in ne vidijo drugega izhoda. Seveda bodo ponudili ure športne vzgoje in treninge po ZOOMu, da bodo lahko finančno preživeli. To mi je jasno. Ampak ali bodo sklece in počepi pred računalnikom nova realnost? Ali bodo sesuta društva, ki so jih trenerji gradili leta, celo desetletja, nova realnost? Kako težko mora biti trenerjem in pedagogom, ki že težko spraskajo denar na kup za položnice, ki na takšno novo realnost ne pristajajo! Lahko stopnišče v bloku res zamenja vzpon na sosednji hrib? Je to nova realnost, rekreacija po stopniščih?

Vseeno, kakšen sev bo naslednji sev, vedno bo kakšen nov sev na voljo, vseeno, ali je angleški, afriški ali iz Dupleka. Bo to naša nova realnost, da bomo svoj gibalni svet še naprej krčili? Iz občine ne smemo, okej. Lahko se gibamo samo 150 m vstran od našega stalnega prebivališča, okej. Lahko smo samo še v svojem stanovanju. Lahko sem samo še v svoji sobi, okej. Ne, ni okej! Bomo takšen trend sprejeli kot novo normalnost?

Obvezno testiranje za vse, bo to nova normalnost? Kaj pa pravica odločanja o lastnem telesu? Ali bo pritiskanje z vrha navzdol naša nova normalnost? Pritisk vlade na javni sektor, na gospodarski sektor, ta pa, ker ne gre drugače (baje), pa na delavce in zaposlene. Če se ne testiraš ali cepiš, ne smeš delati. Bo to naša nova realnost?

Stopimo korak nazaj, kajti, če smo iskreni, potem že stara realnost, ki si jo mnogi tako želijo nazaj, ni bila bog ve kaj. Da je treba otroku sedeti vsak dan v šoli po šest, sedem ali osem ur pri miru in mora absorbirati frontalno podano znanje, no, ja, meni je ta način podajanja znanja brezupno zastarel.

Mora otrok res vedeti, da je jezero velika stoječa voda, ki ga obdaja kopno? (Nekaj v tem stilu…) Ali ni smiselno otroka peljati do jezera, mu ga pokazati, se tam učiti plavati, srfati, vesljati, reševati iz vode, potapljati na dah? Kjer je jezero, je tudi narava. Ko pridejo otroci iz vode, jih lahko naučimo nekaj praktičnega o naravi!. Glej, tukaj raste materina dušica, evo, zanetili bomo ogenj in iz nje skuhali čaj. Nalovili si bomo ribe in se naučili imena rib, naučili se bomo ribe očistiti in speči nad ognjem. To je po mojem mnenju pravo učenje, ne pa, da je drevo sestavljeno iz korenin, debla in krošnje, ker je to vsakemu otroku, ki se bo na ta način učil o naravi, jasno. To je nova normalnost, ki si jo jaz želim za svojega otroka in otroke mojega otroka. 

Že slišim glasove, da se vse to ne da. Da se. Ko sem živel v Švici, smo odšli na tabor, kjer smo en teden živeli kot v kameni dobi. Grem stavit, da sem se v enem tednu naučil več kot moji vrstniki v Sloveniji, ki so se piflali nepomembne letnice in jim je bila kamena doba samo še ena snov, ki so jo morali predelati, se naučiti na pamet za oceno, da so jo lahko po testu pozabili.

Jaz sem iz tega tabora odšel domov s sam izdelanim nakitom iz usnja in živalskih zob, v nahrbtniku je bila tudi kamnita sekira, v glavi pa je ostal večen spomin, v srcu pa občutek, da si želim še tovrstnega učenja.

Vem, da si bom nakopal gnev mojih nekdanjih sošolcev, ampak tudi športna vzgoja je stara normalnost h kateri si želimo vrniti, pa je ta stara normalnost res tako dobra? Da se razumemo, super, da imamo telovadnice, vsaj to, ampak je res treba viseti ves čas noter, v tem “laboratorijskem okolju”?

Da se da drugače, je dokazala moja sošolka Meta, ki je gnala otroke ven ne glede na vreme. Sneg, dež, vročina, megla, veter, vse to je bilo dobrodošlo zanjo in njene varovance. Kdor zna, prilagodi program glede na okolje in razmere, v katerih je.

Danes je vse nevarno. Plezanje po drevesih je prepovedano, namesto, da se otrokom pokaže, kako pravilno IN varno plezati. Plezanje po žrdi je glede stare normalnosti mejilo že na kaskaderstvo. Da otrok v petem razredu ne more splezati na vrh 5 m “štange”, prvič, ker ne more in drugič, ker je zato prenevarno, potem to ni stara realnost, ki si jo nujno želim nazaj. 

Nenehno padanje nivoja gibalnih sposobnosti otrok in seveda tudi odraslih ni nekaj, kar bi si želel nazaj. Ponovni ogled iz ptičje perspektive razkriva, da že stara realnost ni bila ravno rožnata, ampak, razkriva pa tudi, da nas stiska nova realnost tako močno v kot, da se nam zdi vrnitev k stari realnosti kot blagoslov, kot sama nebeška mana. Dejstvo pa je, da sta stara normalnost in nova normalnost obe za en drek!

Kot sem že nakazoval v zgornjih vrsticah, vedno bolj se zdi, da si je treba ustvarjati svojo čisto novo normalnost, ki sploh ni tako nova. Novo je samo to, da še nikoli v zgodovini človeštva nismo bili tako odrezani od narave in sami od sebe. Novo je tudi to, da osnovna znanja, ki dajejo človeku večjo svobodo, izginjajo. Moji stari starši so imeli vrt, kure in zajce. Kaj pa imamo mi? Moji stari starši so bili trpežni, vztrajni, iznajdljivi, bojeviti in trdoživi, kakšni smo pa mi? Ko so bili moji stari starši mladi, so preživeli svetovno vojno kot kurirji, partizani, deportiranci. Za nas pa je konec sveta, ko kdaj internetna povezava ni dovolj hitra in ko v trgovinah ni WC papirja.

Vsa kritika, ki jo izrekam tukaj, leti seveda tudi name, nisem nikakršna izjema. Če se primerjam s svojimi starimi starši in tudi s svojimi starši, sem totalna “pusica”, a si to želim spremeniti in kjer lahko, to tudi spreminjam. Koraki so sicer majhni, a če vsak dan naredim enega v pravo smer in sproti popravljam smer, potem je to to, kar lahko postorim kot posameznik. Posamezni koraki se seštevajo in namesto gibanja gor-dol na mestu, imam občutek, da se končno pomikam naprej in to ne sam!

Naštel bom nekaj svojih korakov, ki sem jih storil v preteklosti. Odstranil sem ogrodje svoje postelje, zdaj spim na jogiju na tleh. Že od nekdaj sem čutil, da je ta japonski stil spanja boljši zame.

V stanovanju ni televizije in zato veliko več beremo, pa tudi človek ne jezi se je igra, ki se jo gremo zelo pogosto ob večerih, včasih že kar med večerjo.

Kar se da, delam na tleh (trenje orehov, branje, telovadba…). S hčerko sva v tri lončke z zemljo vtaknila limonine koščice in zdaj rastejo tri limone. Opazujemo rast, jih zalivamo in hčerka komaj čaka, da bodo limone tako velike, da bo dejansko na kašni tudi dozorel kakšen sadež.

V dneve poskušam stlačiti prostovoljno čim več raznolikega gibanja in ko je le možno, zagrabiva s hčerko kolesa ali greva na igrišče igrati košarko. 

Vsi naši predniki so imeli špajzo, prostor, kjer so skladiščili hrano in te hrane, če je šlo vse tako kot je moralo iti, ni bilo malo. Lažje je živeti, če imamo doma hrane vsaj za en mesec. Lansko leto sem napravil tudi svojo prvo marmelado in letos jih bo še veliko več, da jih bom lahko menjal za druge marmelade iz drugega sadja. Se že zdaj veselim jerebikine marmelade od prijateljice! Letos bo zato gotovo na programu učenje konzerviranja hrane in pridelkov. V to smer sem že malce zavil, ko sem iz svojih orehov naredil orehovo maslo. Mmmmm! (Recept dobite TUKAJ!) Ja, ja, saj vem, je treba narediti tudi orehovec.

Letos si želim pridelati, nabrati in uloviti čim več svoje hrane. Če bo ta delež znašal samo 5% za začetek, bom že zelo vesel. Važen je prvi korak in namen, potem pa se lahko zgledujem po Lao Cejevi modrosti, ki pravi: Pot dolga tisoč milj začne se s prvim korakom. Tako sem pred dnevi posejal nekaj sončničnih semen in na okenski polici že poganjajo prvi kalčki sončničnih semen, ki so odličen dodatek testeninam ali solatam. 

S kalčki iz sončičnih semen sem eksperimentiral že pred tremi leti in kako si jih lahko pridelate tudi sami, si lahko ogledate TUKAJ.

Česar sam ne bom mogel pridelati, bom kupoval lokalno, po možnosti pri kmetih. V tem kontekstu imam v mislih predvsem Tomaža, ki se ukvarja z eko kmetijstvom – Od vil do vilic brez kemije – Eko kmetija Škorjanc – Prebold in kmetijo Pr Čižman v ljubljanski regiji. Isto lahko storite tudi vi. 

Skoraj vsak dan si ogledam kakšen video o permakulturi in se tako učim in pridobivam znanja, ki jih bom porabil na svojem kosu zemlje ob Dravi, kamor tako rad zahajam. Sanjam o “food forestu” in vem, da bom te sanje uresničil, ker sem sanjal tudi o tem, da bom enkrat poučeval borilne veščine. S tem, kar sem se že naučil, videl in spoznal, mi je smešno, ko videvam cel kup javnih površin, kjer raste brez veze samo trava, ne zasadimo raje sadna drevesa in rastline, ki bi nahranile tiste, ki bi pač šli mimo. Tragično pa mi je, ko videvam neobrane češnje in breskve na “nikogaršnji zemlji” blizu študentskih domov. Potenciala je tukaj zelo veliko.

Vse kaže, da megalomanski centralizirani sistemi povzročajo več škode kot koristi, ker si lastijo še več kapitala, še več zemlje, še več našega življenjskega časa in naše energije tako, da se sami vedno bolj in bolj odrekamo svoji kmečki pameti, svoji pridelani hrani, svoji odgovornosti za zdravje in gibanje.

Zato uporabljam duckduckgo.com za brskanje po internetu in ne googlov brskalnik. Zato sem ukinil Instagram in preklopil na MeWe, LBRY in zato sem “zakurblal” pisanje člankov za mojo spletko www.otelesu.com. Ja, še sem na facebooku, ampak veliko manj in uporabljam ga, tako kot Youtube, zato, da usmerjam ljudi vstran, k ljudem, ki so mi pomembni in k sebi.

Dajem pa priložnost manjšim socialnim medijem z drugačno politiko in manj cenzure, ki sem je bil deležen tudi sam. Vse, kar navajam, sicer ni popolna rešitev, je pa bistveno boljša smer delovanja, kajti, ko algoritmi pri brskanju po netu odločajo o tem, kaj lahko naredim pri prehladu, ali mi bodo raje servirali neke tablete z izvlečki pljučnika in žajblja ali članek, kako si lahko pomagam sam, potem je jasno, kaj bo veliki brskalnik raje pokazal, namreč tisto, kar podpira in kar prinaša še več denarja. 

Nova normalnost, ki si jo jaz želim in ustvarjam zase, je bistveno bolj decentralizirana, lokalna, neodvisna in svobodna. Moja normalnost vključuje direkten in poglobljen stik z ljudmi, z najbližjimi, z zemljo in s samim sabo. Menim, da se je treba na staro normalnost, kot jo poznamo in na novo normalnost, v katero nas rinejo, požvižgati in se lotiti kreacije lastne nove normalnosti. 

Ko se je začel drugi val in so ponovno poostrili ukrepe, sem se nehal briti. Sklenil sem, da bodo brki in brada vizualno prikazovali trajanje ukrepov. Upam, da ne bom končal kot kralj Matjaž.

ps: Za ta članek me je navdihnil Jack Spirko, ki se je zelo kritično poglobil v to tematiko in s katerim se globoko strinjam. Toplo priporočam čisto vse njegove vsebine, najdete ga na www.thesurvivalpodcast.com

***

Pin It on Pinterest

Share This