Dolgo je trajalo, da sem dojel, da se da rituale krasno in zelo uspešno uporabljati za povečevanje količine raznolikega gibanja v vsakdanjem življenju. Več pestrega gibanja v teh časih, kjer prevladuje gibalna monokultura v obliki sedenja, je potrebna skorajda pri vseh. V tem članku bom natančno razložil celoten postopek, kako sem se zadeve lotil sam s ciljem, da ta gibalni recept kopirate, modificirate in uporabite seveda tudi sami. Preden se lotimo gibalnih ritualov pa opravimo skupaj hiter izlet v mojo preteklost, da bi lažje razumeli, zakaj sem tako dolgo kategorično odklanjal rituale.
Priznam, nekako so mi šli rituali na živce, ker sem jih povezoval z obdobjem, ko sem še treniral kung fu. Ritualov je bilo cel kup in vsi so služili temu, da se je položaj vrhovnega trenerja nenehno krepil, nam, vadečim pa so jasno velevali, kje nam je mesto, seveda daleč pod glavnim trenerjem. Potrebno se je bilo klanjati mojstru (ritual) vsakič, ko je kaj povedal ali pokazal in seveda uporabljati ustrezno terminologijo, ko smo ga nagovarjali. Naslavljali smo ga “sifu” (ritual).
Z vsem tem v bistvu ni nič narobe, je kot vedno, zelo odvisno od situacije, predvsem pa od udeležencev v tej situaciji. V moji situaciji se je izkazalo, da nekritično prenašanje ritualov po hierarhični lestvici navzdol v kombinaciji z nekritičnim ter naivnim sprejemanjem tovrstnih ritualov (z moje strani) lahko vodi samo v zelo nekonstruktivno smer.
Zato se je takratna skupna zgodba končala, saj smo z najožjimi prijatelji preklopili iz klasičnega kung fuja na mešane borilne veščine, kjer smo zadihali bistveno bolj svobodno in brez manipulativnih ritualov, vsaj tako smo to takrat občutili.
Avtoriteta trenerja v mešanih borilnih veščinah že po naravi športa ne mora biti ovita v kvazi misticizem in “fancy” rituale, temveč je prislužena z dejanskim praktičnim znanjem in mesto športnika določa uspešnost v ringu, oktagonu ali na blazini.
Težava je bila takrat ta, ker sem takrat nasedel zgodbi kung fu subkulture, v katero sem se podajal, da pač je vedno bilo tako glede ritualov. Prisoten je bil čuden občutek, a občutku nisem sledil. Vsakič, ko sem ta občutek veselo ignoriral, sem se na koncu tudi veselo opekel, konkretno in ne samo enkrat.
Izkustvene opekline se spremenijo v izkustvene brazgotine in te brazgotine te nenehno spominjajo, kje si ga pošteno biksal. Zato sem po tem obdobju seveda kategorično zavračal vse možne rituale (vseeno ali je šlo za rituale na področju duhovnosti, religije, …), ker so zame bili povezani s slabo izkušnjo.
Na višku virusne histerije sem v nakupovalnem centru naletel na knjigo POT – NOV NAČIN RAZMIŠLJANJA O VSEM. Kupil sem jo in z zanimanjem prebral. Že v tretjem poglavju mi je avtor pričaral povsem drugačno sliko o Konfuciju, ki je zame do takrat veljal za velekrivca na področju vsiljevanja ritualov nedolžnim in naivnim ljudem (kot sem jaz). Očitno se je ta profesor s Harvarda res dobro naučil argumentirati, ker me je prepričal, da se da z rituali kultivirati tudi veliko dobrega.
Jasno, vsak kovanec ima dve strani in slaba izkušnja me je naučila gledati samo eno stran kovanca. Ta knjiga pa je kovanec pred mojimi očmi obrnila in povzročila, da sem si po dolgem času spet pogledal tudi drugo stran.
Hitro sem ugotovil, da je tudi moje življenje prepredeno z rituali, sploh na področju gibanja. Zame je ritual nek obred, ki je dokaj jasno določen in vodi k nekemu cilju z nekim namenom. Gre za osebno definicijo rituala, avtor profesor s Harvarda je ritual verjetno definiral bistveno boljše, vprašanje pa je, če se ritualov poslužuje na področju gibanja.
Pri ritualu gre za nek postopek, ki si ga nekdo izmisli. Vsak postopek je sestavljen iz določenega zaporedja korakov in ima jasen začetek in konec. Torej je lahko na nek način vsak trening zelo jasen ritual, ki je sestavljen iz ogrevalnega dela, iz glavnega dela in iz zaključka. Tako sem razmišljal in prišel tudi do zaključka, da so neke vrste rituali tudi mikro treningi, vsaj zame. Zakaj?
Vsakič, ko v mestu vidim kovinske konstrukcije za naslanjanje in priklenjevanje koles, jih uporabim kot improvizirano bradljo. Naredim nekaj dipsov, L-sit in če sem zelo kaskadersko razpoložen še kakšen egg-drag. To je zame en takšen mikro ritualček in takšnih mikro ritualčkov je tekom mojega dneva zelo veliko.
Zakaj? Zato, ker si jih sproti kreiram kjer le morem. Torej je postal moj ritual ta, da sam sebi ustvarjam gibalne rituale, ki mi dobro služijo, ko gre za ohranjanje in izgradnje forme. Isto lahko storite tudi vi.
Ugotovil sem, da je krasno, če ima človek sprožilce, ki sprožijo gibalni ritual. V zgornjem primeru je sprožilec rituala kovinska konstrukcija za naslanjanje koles.
Sami si določamo sprožilce in sami si določamo gibalne rituale. Naštel bom še nekaj svojih primerov in hitro boste ugotovili, da svoje sprožilce za gibalne rituale vežem predvsem na okolico.
Ko sem v kakšnem temnem hodniku, kjer ni prisotnih ljudi, naredim skoraj vedno 10, 15 ali 20 sklec in ko mi je, tudi 30 in več. Sprožilec je temen hodnik in tekom svojega dneva se srečujem z veliko tovrstnimi hodniki.
Ko berem, pogosto med odmori z judo pasom izvajam raztezne vaje za ramenski obroč. Sprožilec je branje.
Ko sem ujet v kakšnem zastoju, kjer se avti ne premikajo niti za centimeter naprej, izvedem zasuk trupa v obe smeri, da mi popoka hrbtenica. Sprožilec je zastoj.
Meni osebno je najlažje gibalne rituale cepiti na neko aktivnost ali okoliščine, ki se vedno znova in znova pojavljajo. To je storila tudi prijateljica, ki dela v vrtcu. Kako? Izkorišča čas, ko mulci spijo, za telovadbo v prazni telovadnici. Sprožilec je spanje mulcev.
Lahko smo še bolj zavestno gibalno ritualno usmerjeni. Vsakič, ko se igramo z mladino domine ali mikado, lahko to počnemo na tleh in takšen ritual se lahko hitro prime. Vsako igro se da gibalno ritualno modificirati. Mi smo človek ne jezi se (švicarska verzija) modificirali s polji, na katerih so podane gibalne naloge, ki so si jih izmislili otroci. Ko zdaj postavijo figurico na polje, na katerem piše otrokova gibalna vaja, jo bo otrok seveda naredil, saj je to njegova vaja!
Ritual je torej kot denar, z njim lahko delamo sebi sli drugim dobro ali slabo, odločitev je naša. Gibalni rituali so zakon, ker se vsaj pri meni s spreminjanjem okolja in zahtevami življenja samega, spreminjajo tudi rituali. Ko sem še živel na Orlah, je bil prvi jutranji gibalni ritual sprehajanje psa. V Ljubljani, kjer živim zdaj, predstavlja prvi jutranji gibalni ritual pešačenje ali kolesarjenje do kavomata na firmi.
Kot vidite, vsak si lahko kreira svoje gibalne rituale, ki popestrijo vsakdanjik ne samo posameznika, lahko tudi družine ali celo sodelavcev, kaditi (dihalne vaje z dimom) in kofetkati je namreč možno tudi v nizkem počepu ;-)!
***
Vesel bom, če se boste prijavili na moj Youtube kanal in kliknili še na zvonček in sicer TUKAJ. Ta youtube kanal je namenjen sodobnemu samurajstvu. Sodoben samuraj mora biti sposoben poskrbeti za svojo varnost, svojo telesno pripravljenost in seveda za vse izzive življenja, s katerimi se srečuje.