Če želite podcast poslušati, kliknite spodaj. Če želite vsebino podcasta prebrati, pa “poskrolajte” nižje dol.
Poslušate 5. epizodo podcasta O TELESU. Sem Robert Lisac, trener borilnih veščin in športov, profesor športne vzgoje in danes se bomo pogovarjali o Bruce Leejevem pristopu iskanje lastne resnice na področju gibanja.
Letos bo 35 let od kar se ukvarjam z borilnimi veščinami in na moj način razmišljanja na tem področju je v veliki meri vplival Bruce Lee, ki ni bil samo izvrsten borec, temveč tudi velik mislec in raziskovalec. Trdil je, da se morajo borilne veščine prilagajati človeku in ne obratno. Zame je to bila revolucionarna izjava, a bolj, ko sem se posvečal praksi, bolj mi je postajalo jasno, da ta trditev drži in to ne samo na področju borilnih veščin, temveč tudi v vseh ostalih športih in gibalnih sistemih.
Ker sem sam bolj majhen, sem si moral slog bojevanja zelo prilagoditi, da sem lahko kot trener preživel, saj so bili moji učenci praviloma vsi višji, večji in težji. Pa takrat sem še mislil, da mora biti trener nepremagljiv, kar je seveda velika neumnost. Trener mora znati poučevati in spraviti svoje učence na kar se da visok nivo glede znanja borilnih veščin in športov in če jim da še kot človek na pot še nekaj življenjskih naukov, toliko bolje.
Skratka način mojega golorokega bojevanja sem moral prilagoditi sebi, moji konstituciji, mojemu znanju, mojemu karakterju, mojih zahtevam. Zato sem raziskoval in vadil tehnike, ki so v borbah funkcionirale proti večjim in težjim nasprotnikom. Moj način bojevanja gotovo ni bil lep, saj je vseboval cel kup nenavadnih tehnik.
Uporabljal sem “šraufe”, tako smo poimenovali tehnike, kjer primemo nasprotnikovo glavo in jo obračamo tako, da nasprotnika spravimo v bistveno slabši položaj. Iz tega so se kasneje razvili “telesni šraufi”, kjer se celotnega človeka na tleh zvije tako kot “šrauf”, ali pravilno slovensko, kot vijak. Pri tej tehniki nasprotnikovo hrbetnico zvijamo po dolžni osi, kar ni prijetno, pa pretirano zdravo verjetno tudi ne.
Do perfekcije sem v tem kontekstu tudi razvil tehniko pritiskanja trdih telesnih delov, recimo komolcev, kolen, glave, v področja nasprotnikovega telesa, kjer je tovrstno ravnanje povzročalo veliko bolečine. Ne, ne gre za pritiskanje v neke tajne točke, ki naj bi bile povezane z meridiani in naj bi povzročile smrt nasprotnika šele čez 14 dni, temveč za čisto fiziko.
Majhno in trdo površino pritisneš z veliko silo, oziroma težo, v nasprotnikove občutljive telesne dele, recimo vrat, obraz, stegenske mišice in fizika potem naredi svoje. Tako sem razvil svoj slog bojevanja, ki ni bil lep, je bil pa učinkovit. Vse, kar se mi je zdelo pametnega iz juda, wing chuna in MMAja, ter drugih borilnih veščin in športov, sem prevzel in prilagodil sebi.
Na podoben način tudi poučujem, vseeno, ali gre za tečaje ali privat treninge, kjer poučujem ena na ena. Ljudem dajem na voljo paleto različnih znanj, oni pa se potem odločajo čisto po Bruce Leejevsko, kaj bodo obdržali in kaj zavrgli, ter kaj bodo modificirali po svoje. Na ta način sčasoma vsak človek razvije svoj stil borilnih veščin in svoj stil gibanja v raznih športnih panogah in različnih gibalnih sistemih.
Na ta način poučujem vse, vseeno, ali gre za borilne veščine, borilne športe, naravne oblike gibanja, živalska gibanja, gimnastiko, dihalne vaje, skratka vse! Zakaj? Zato, ker je vsak človek unikat in ima vsak človek čisto svoje zahteve. Res pa je, da ni vsak človek pripravljen na ta način sprejemati znanja, saj je treba pri tem pristopu tudi aktivno sodelovati, vklopiti glavo, zaupati lastnemu čutenju in samostojno raziskovati svojo lastno resnico.
Zato bom 45 kilogramsko deklico učil samoobrambnih tehnik drugače kot 100 kilogramskega varnostnika. Poslovneža, ki je ves dan v pogonu bom učil drugače kot človeka, ki se pripravlja na sprejemne izpite za policijsko šolo. Vsem bom dal točno to, kar po moji presoji potrebujejo v danem trenutku, da lahko rastejo, se razvijajo naprej in postajajo boljši na področjih, na katerih si želijo napredka.
Kar je za nekoga balzam za dušo in telo, je za drugega smrt, zato je treba kot trener in učitelj dobro vedeti, katere gibalne ali drugačne vsebine bomo izbirali za določenega človeka.
Prijatelja sem nekoč povabil na zimsko kopanje. Cilj je bil, da se greva kopati v ledeno vodo, ker sem ocenil, da bi mu ta izkušnja vlila kar nekaj dodatne samozavesti, ki je ni nikoli preveč in ker bi mu to namakanje v ledeni vodi razširila percepcijo, česa vse je zmožen. Mislim, da zastavljenega cilja nisem zgrešil. Možakar je bil navdušen. Res pa je, da se je že lep čas pred tem redno tuširal z mrzlo vodo, kar sem tudi preveril, ker nisem neumen in ne bi v ledeno vodo poslal pomehkuženega “softiča”. To bi bilo skrajno neodgovorno.
Zato moramo trenerji in učitelji imeti kar široko paleto različnih znanj, da lahko v danem trenutku človeku damo točno to, kar potrebuje in ne to, kar uradno predpisuje zabetoniran učni načrt ali zastavljen program vadbe športnika.
Varuhi raznih gibalnih sistemov bodo zdaj dejali, da sem heretik in šalabajzer. Ne bo jim šlo v glavo, kako si drznem spreminjati nek gibalni sistem, neko veščino? Z lahkoto in brez slabe vesti! Če bi vsi hoteli ohranjati tradicijo v smislu “vedno se je tako delalo in tudi v bodoče bomo tako delali”, potem bi bil svet še vedno ploščat.
Potem bi moral 45 kilogramsko punco obvezno učiti, kako se izvaja met, ki se mu reče kata guruma, kjer si je treba naložiti na ramena nasprotnika, ki po možnosti tehta še 100 kilogramov in to samo zato, ker je ta met obvezni del judo programa, ki je bil sprejet s strani mednarodne judo zveze.
45 kilogramska punca bi se gotovo zrušila pod težo 100 kilogramskega nasprotnika in zanjo v tem primeru ta tehnika ne deluje. Ni napaka v punci, temveč v sistemu, ki se ga mnogi oklepajo, kot da je to edina prava pot in kot da vsak sistem ni možno prilagoditi posamezniku, ki se tega sistema poslužuje.
Seveda sem vse skupaj zavestno karikiral, ampak, če ste se kdaj “sekirali”, ker ste »oskrunili« kakšen šport, kakšno veščino, kakšen gibalni sistem z novim pristopom, z novo tehniko, z novo idejo, z novo inovacijo in so vam drugi zaradi tega vlivali slabo vest, potem vedite, da vam je ni treba imeti! Drznili ste si razmišljati z lastno glavo in niste slepo sledili senseijem, gurujem, učiteljem, trenerjem in še komu. Ne boste verjeli, tudi vse naštete avtoritete se kdaj motijo!
Zame osebno je človek pomembnejši od vsakega sistema. Sistem je le pripomoček, fiktivni konstrukt, človek pa je živo bitje! Včasih nastanejo zaradi drznih in pogumnih posameznikov, ki ne jemljejo globalno sprejetih resnic, kot nekaj dokončnega, popolnoma novi športni in drugačni trendi. Samo poglejmo smučarske skoke. Še pred nekaj leti so vsi skakali z vzporednimi smučkami v zraku, danes jih imajo vsi v položaju, ki spominja na črko V. Če inovacija ali modifikacija deluje v praksi, potem res ni kaj razmišljati o ohranjanju tradicije, razen, če živimo med Butalci.
Bruce Lee je trdil, da je treba vzeti, kar je koristnega, zavreči nekoristno in dodati ščepec svojega. Zame je to univerzalna resnica, vseeno, ali sem v vlogi učenca ali trenerja. Mogoče bi tej trditvi dodal samo to, da je to recept, da si tako prej ali slej ustvarimo tudi svoj slog, vseeno ali gre za borilne veščine, razne športne panoge, gibalne sisteme, košenje trave, klekljanje, risanje ali pisanje romanov.
Ne vem več, kateri znani kitarist je izustil, da če kopiramo vse od nekega človeka, potem je to kraja, če kopiramo pa od več različnih glasbenikov, pa smo inovativni in ustvarjamo svoj slog. Torej? Kopirajte pri mnogih, preizkušajte stvari v praksi in uporabite stvari, ki delujejo za vas, neuporabne zavržete in na koncu dodajte še ščepec svojega!
Še to, če želite biti na tekočem z mojimi podcasti, članki na blogu in delavnicami, ki jih organiziram, vtipkajte v facebook iskalnik O TELESU in pojavil se vam bo moj facebook fanpage (https://www.facebook.com/otelesu/ ), ki ga sicer lahko všečkate, vendar boste imeli več od tega, če prosite za pridružitev v mojo zaprto facebook skupino O TELESU (https://www.facebook.com/groups/otelesu/), ki se prav tako pojavi, ker bom tam objavljal stvari, ki jih drugje pač ne bom.