Pred približno pol leta sem izvedel, da z mojim ožiljem ni vse tako, kot bi moralo biti. Veliko sem razmišljal o tem, zakaj je tako, če pa je gibanje vedno bilo, vedno je in vedno bo del mojega življenja? Bil sem v šoku. Dobil sem navodila, naj se več ukvarjam s športom in naj jem bolj zdravo.
Kdor me pozna, ve, da mi je oboje zelo pomembno. Seveda, nisem brez greha, smokiji so res dobri in vseeno je, kako velika je čokolada, če je kje doma v kakšni omari, lahko zelo hitro izgine tudi največja čokolada. Zato sladkarij in slanarij načeloma ne kupujem in se tako nekako zaščitim pred prepogostimi grehi.
Navodila na listu papirja, ki sem jih dobil pri zdravniku, so bila precej splošna in niti zdravnik se ni nič kaj veliko posvečal mojemu življenjskemu slogu. Zato sem se v svojo preteklost poglobil sam in prišel do določenih zaključkov. Morda ti niso pravilni, so pa najboljši možni približki moji resnici, ki jih trenutno premorem.
Zadnjih enajst, dvanajst let je bilo precej divjih. Še najbolj sta me v tem času zdelala nočno delo in takratni partnerski odnos, ki se kljub prizadevanju obeh ni in ni hotel razvijati v neko bolj konstruktivno smer. Jasno, za partnerski odnos sta odgovorna vsaj dva, zato naj zgornje vrstice ne izzvenijo kot iskanje dežurnega krivca, temveč kot posnetek stanja. Poleg tega pa lahko žvrkljaš kis in olje sto let, vendar se po stotih letih se še vedno ne bosta zmešala. Kis se meša z drugimi kisi, olje pa z drugimi olji. Podobno je s partnerji, ki so si ali pa si niso kompatibilni. Nenehno žvrkljanje, čeprav z najboljšimi nameni, je prav tako prispevalo svoje, da so imeli moji hormoni in tudi holesterol nenehen žur, ki je trajal leta.
Ker sem se zavedal, da nočno delo pač ni optimalno za zdravje in za človeka nasploh, sem se začel poglabljati v zakonitosti najboljšega možnega spanja (NASVETI ZA BOLJŠE SPANJE), ker je le tako bilo možno vsaj približno omiliti škodljive vplive nočnega dela. Seveda, najlažje bi bilo preklopiti na delo podnevi, vendar to takrat nikakor ni bilo možno, vsaj tako sem to doživljal, saj sem imel vsega vrh glave.
Danes, aleluja, delam podnevi in sem za to zelo hvaležen, ker to v današnjih časih preprosto ni samoumevno. Šefi v Valini, iskrena hvala!
Obstajajo lepe in grde smrti. Kap ali srčni infarkt pač ne vodita v lepo smrt, tudi, če se imam za modernega samuraja, tako ne mislim končati, sploh pa ne predčasno! Preden se razpišem o tem, kaj konkretno trenutno delam, da bom fit IN zdrav in ne samo fit bolnik z mišicami, pa bi rad obelodanil nekaj mojih spoznanj, ki so se se oblikovala zaradi vsega doživetega in nedoživetega v zadnjih letih in ki so oblikovala tudi konkretne akcije, vendar o tem, kot že rečeno, na proti koncu tega zapisa.
(1) Če lahko na Okinawi igrajo stoletniki odbojko, zakaj to ne bi bilo možno zame in za druge v Sloveniji? Torej zgledujmo se po najboljših in ne po najslabših, po principu, saj gre drugim še slabše…
(2) Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev. Kako se vzpenjamo in kako padamo, zelo vpliva na naše telo in s tem na naše zdravje. Ko sem se ločil, sem lahko občutil, kako zelo pomembna je socialna mreža, ki te pri tako globokih padcih ujame, ker ta mreža, ki je spletena iz družinskih članov in resničnih prijateljev padec blazno ublaži. Ta mreža lahko predstavlja razliko med življenjem in smrtjo, med pogumnim korakanjem novim doživetjem nasproti ali letargiji in depresiji ter trdnim padcem čisto do dna. Srečo imam, da imam prekrasne starše, da imam čudovito sestro in seveda hčerko, ki je moje sonce. Srečo imam, da me obdajajo prijatelji, ki so ob meni tudi takrat, ko je vse črno. Srečo imam, da delam v kolektivu prisrčnih mačotov, ki so me vsi do zadnjega podprli, ko mi je bilo najhuje. Res pa je tudi, da je za to srečo treba tudi nekaj narediti. Kolikor truda vložiš vanjo, toliko ti lahko vrača. Zato lahko mirno trdim, kdor ne skrbi za svojo socialno mrežo (sem ne spada facebook in podobne neumnosti), ne skrbi za svoje zdravje in zdravje drugih.
(3) Za kompozicijo hormonov, ki jih vsakodnevno izločamo, smo v mnogih primerih na nek način odgovorni tudi sami. Če smo že v osnovi črnogledi, bo naš koktejl hormonov, ki ga izločamo, verjetno drugačen, kot če smo v osnovi veseljaki. Kakšen koktejl hormonov izločamo dnevno, mesečno in več let, vpliva verjetno predvsem na to, kako je z našim zdravjem in počutjem.
(4) Zgornja spoznanja so tesno povezana tudi z naslednjim spoznanjem, da smo vsi, ki živimo skupaj v nekem gospodinjstvu odgovorni za kakovost vzdušja v tem gospodinjstvu. Še najbolj smo za to vzdušje odgovorni odrasli.
(5) Kot sem že dejal, spoznanje, da biti fit še ne ne pomeni biti tudi zdrav, me je kar pretreslo. Lahko smo fit, kolikor hočemo, še vedno je možno, da s svojimi gibalnimi aktivnostmi morda sploh ne podpiramo svojega telesa, kot smo si to predstavljali. Borilne veščine pač niso vedno in povsod zdrave, ker je cilj bojevanja obvladovanje, poškodovanje in uničenje nasprotnika, odvisno od situacije… Včasih bi bilo morda bolj pametno svoj čas namesto v rast mišic vložiti vsaj delno tudi v kardio trening…
Iz teh spoznanj sem razvil korake, ki mi bodo, vsaj tako upam, pomagali biti fit IN zdrav.
(1) Po Dr. Ulrichu Strunzu naj bi dolgotrajna in nizko intenzivna aerobna vadba pripomogla k temu, da se vrednosti holesterola lahko uredijo že samo z redno tovrstno vadbo. V tem kontekstu naj bi trajala dolgotrajna aerobna vadba vsaj 30 minut. Če je moji mami uspelo s tovrstno vadbo precej znižati holesterol, ga bom znižal tudi jaz. Prijatelj je prodajal sobno kolo in sem ga rezerviral. Takoj, ko bomo lahko normalno prehajali med občinami, grem po to kolo. Večji poudarek pri oblikovanju svojega vsakdanjiku dajem zdaj nizko intenzivnim aerobnim aktivnostim , zato pogosto hitro pešačim ali počasi tečem v službo ali pa se tja peljem vsaj s kolesom. Zato sem se tudi lotil “TRIGAVINGA” (TRIGLAVING – ODLIČEN GIBALNI IZZIV), ki je posrečena oblika zbiranja višinskih metrov.
(2) Delam skoraj izključno podnevi (prevoz gotovine in obhodna služba), kar mi omogoča normalen bioritem. Sočnih kletvic, ko se srečujem z ne tako posrečenimi udeleženci cestnega prometa, poskušam zamenjati z globokim in predvsem mirnim dihanjem. Res pa je, da kdaj pa kdaj paše tudi sočna kletvica, ko v večernem času, ko je že temno, kakšen dostavljalec hrane na kolesu brez luči in očitno tudi brez pameti skorajda prileti iz grmovja in prečka cesto, ne da bi slučajno pogledal levo ali desno. Paše, ker negativni naboj usmeri ven iz mene in se na ta način izognem čirom na želodcu na dolgi rok.
(3) Zelo se trudim vračati dobro v svojo socialno mrežo, v moje pleme (družina in prijatelji), kolikor pač lahko. Ne gre za kalkulacijo, gre za dober občutek, kajti odnose je treba negovati v dobrem in v slabem. Pomembno se mi zdi, da smo tu za najbližje, ko praznujejo zmage in da smo z njimi, ko so v stiski. Tako se te vezi krepijo in s tem se krepi cela naša socialna mreža po principu daj-dam.
(4) Ko sem z družinskimi člani in prijatelji in tudi sodelavci, se trudim biti prisoten in jim zares posvetiti svoj čas in vso svojo pozornost. Na koncu življenja mi verjetno ne bo žal, da sem bil premalo na facebooku, instagramu ali youtubu, ampak to, da bi bil premalo s tistimi, ki jih imam zares rad, tega si pa v zadnjih trenutkih res ne želim očitati. Zato mi druženje zelo veliko pomeni. Zato so mi pomembna družinska srečanja. Zato so mi dnevi s hčerko sveti. Zato mi je čaj, sok, kava ali pivo s prijatelji prav tako pomembno. Če so ti odnosi v harmoniji, sem v harmoniji tudi jaz. Če sem v harmoniji tudi sam, s tem verjetno še najbolj vplivam na svoje zdravje.
(5) Vzdušje v svojem domu in v svojem krogu ljudi poskušam dvigniti na kar najvišji možni nivo z različnimi pristopi. Zadostno spanje spada gotovo v to rubriko. Vzpodbujati sebe in druge, da lahko izrazimo sebe, se mi zdi zelo pomembno. Hčerka rada izdeluje stvari in uživa v rokodelskih uricah prav tako kot jaz. Zato izkoristiva vsako priložnost, da skupaj nekaj ustvarjava.
(6) Na področju prehrane sem precej zmanjšal količino mesa, ki sem ga prej pojedel res veliko, oziroma preveč. Zjutraj posrkam majhno žličko ribjega olja, potem pade še mešanica kurkume in cimta v kozarcu vode. Navadne testenine sem zamenjal s polnozrnatimi variantami, prav tako sem večinoma opustil beli riž in raje sežem po čim manj predelanim sortam riža. Na tem področju me čaka še veliko učenja in popravkov. Prav tako sem si zadal, da bom v prihodnje več hrane nabavljal direktno pri kmetih. Z odlično robo me zalaga Tomaž Škorjanc.
(7) Pred kratkim sem prebral knjigo o esencializmu, ki jo je napisal Greg McKeown. Ključni deli te knjige so res odlični (ostali malo manj), kajti avtor fantastično argumentira, zakaj in kako si je treba organizirati življenje okoli tega, kar nam je zares pomembno. V bistvu gre za to, da živimo to, kar nam je res pomembno, da večino časa investiramo v za nas pomembne ljudi, dogodke in stvari in da neusmiljeno črtamo vse, kar se črtati da, kar ne spada v ta kontekst. Zakaj? Da nam ostane več časa, energije in denarja za manj a najbolj pomembne stvari. Gre za zelo bruceleevski pristop, kjer vzamemo samo to, kar nam služi, zavržemo to, kar nam ne služi in dodamo še ščepec svojega, le da je Greg pri redukciji tistega, kar nam ne služi še toliko bolj radikalen, natančen in energičen. V bistvu nam ta pristop omogoča, da smo še bistveno bolj to, kar dejansko smo in s tem prihajamo bistveno bolj v sozvočje sami s seboj, kar pa je gotovo ključni pogoj da duševno in telesno zdravje. Iz tega naslova prihaja tudi želja, da bi se ponovno preselil nekam na podeželje, da bi na svoji vikend parceli postavil uto in na dolgi rok tudi food forest.
Kot vidite, načrtov je precej. Veselim se jih in vse bom uresničil, virusi gor ali dol, s takšnim plemenom, ki diha z mano, ki me bodri in mi stoji ob strani je vse mogoče!
***
Če želite, si lahko ogledate moja Youtube kanala in če vam bo všeč to, kar boste videli, se lahko na enega ali drugega tudi naročite.