Urša, s tem, ko se po svetu pojavljajo gozdni vrtci, me seveda zanima, v čem se gozdni vrtci razlikujejo od standardnih vrtcev? Katere so glavne razlike?
Urša Plešnar: Osnovna značilnost gozdnega vrtca je, da otroci preživijo praktično ves čas varstva v naravi, pa naj druženje traja le nekaj ur dnevno, kot je v Gozdalnici ali pa gre za pravi vrtec v trajanju polnega delovnega časa. Od tu naprej se danes že zelo razširjena ideja gozdnega vrtca razlikuje od dežele do dežele, od izvajalca do izvajalca. Marsikje je idejo proste igre zamenjal natančen načrt aktivnosti, narejen s strani odraslih. Program, ki so ga prej opravljali v notranjih prostorih, le preselijo v naravo.
Sama verjamem, da je prosta igra, ki jo vodijo kar otroci sami tisto največ, kar jim lahko da gozdno varstvo. Bogato naravno okolje, nekaj orodja in družba drugih, različno starih otrok je dovolj, da otroci iz sebe potegnejo vse svoje potenciale. Med druženjem v naravi otroci sami poskrbijo za svoj motorični, senzorični, kognitivni, emocionalni in socialni razvoj.
Za primerjavo z javnim vrtcem naj povem, da sem se zadnjič pogovarjala z vzgojiteljico skupine otrok starih okoli tri leta, ki je opisovala materiale in aktivnosti, ki jih pripravlja za spodbujanje razvoja fine motorike pri otrocih. Ugotovila sem, da vse to naši otroci sami od sebe počnejo v gozdu, brez da bi jih kdo moral spodbuditi k temu. Le risanja s svinčnikom ob poslušanju Vivaldija nismo izvedli. Smo pa zato slikali z blatom ob ptičjem petju!
Pri naših gozdnih druženjih je poseben tudi odnos do (ne)varnosti. Na splošno smo postali družba, ki želi predvideti in v naprej preprečiti vsako možno nevarnost. Vendar otroci potrebujejo tvegano igro, kjer iščejo in premikajo meje svojih zmožnosti. Le tako se lahko spoznajo in naučijo soočati s tveganji, da bodo v odrasli dobi pripravljeni na vso nepredvidljivost življenja. Zato v Gozdalnici otroci lahko plezajo tako visoko, kot zmorejo. Zelo zgodaj se tudi seznanijo z uporabo različnega orodja, tudi žage in noža. Razen manjših prask ali površinskih ureznin poškodb še nismo imeli.
V naših vrtcih je vse manj proste igre, večina vsebin, ki so jih malčki deležni, so predpisani. V gozdnem vrtcu spada prosta igra med osnovne temelje celotnega dogajanja, zakaj?
Urša Plešnar: Potreba po igri je otrokovo orodje, ki mu pomaga razviti večino sposobnosti, znanj in veščin, ki jih bo potreboval v življenju. Prirojena radovednost iz otrok naredi prave male znanstvenike, ki vsak dan odkrijejo ogromno novega. Pri tem pa se še neznansko zabavajo!
Prosta igra v naravi otrokom pomaga, da so v stiku s sabo in jih opolnomoči za življenje. Če lahko sami izbirajo kaj bodo počeli in s kom se bodo igrali, prek igre raziskujejo svoje reakcije in preizkušajo iznajdljivost v različnih situacijah. Tako spoznavajo sebe, odkrivajo svoje omejitve in jih premikajo. Razvijajo samospoštovanje in svobodnega duha.
Zakaj se dogajanje gozdnega vrtca osredotoča prav na gozd? Ali otroke vodiš v gozd ob vsakem vremenu?
Urša Plešnar: Z otroki bi se lahko družili kjerkoli v naravi, res pa največji del naravne površine v Sloveniji prekriva ravno gozd. Naravno okolje je zelo bogato in se ves čas spreminja glede na letne čase in vremenske razmere.. Ponuja neskončno možnosti za igro, raziskovanje in učenje. Hkrati pa pomirja in tudi ostri naše čute, ki so v modernem svetu bombardirani z vseh strani.
Z otroki hodimo v gozd ob vsakem vremenu. Moto Gozdalnice je: ‘’Ni slabega vremena, so le slaba oblačila.’’ Otroci so radi v naravi ob dežju, pa tudi pozimi, če so le primerno oblečeni. Vsak lastnik psa ve, da ga mora peljati ven ob vsakem vremenu. Od kod nam ideja, da je za nas in naše otroke dobro, če ostanemo zaprti noter že ob prvih dežnih kapljah?
Zdi se, da je zahodni človek telesno in gibalno na poti degeneracije, pomehkuženja ter pretirane domestikacije. Kakšno je tvoje mnenje glede tega in predstavlja gozdni vrtec protiutež temu gibanju?
Urša Plešnar: Srečujem tudi otroke, ki ne znajo plezati po drevesih in hoditi bosi po gozdu. Otroke, ki se v naravi počutijo nelagodno. Lani sem spoznala tri letno punčko, ki se je preselila iz velemesta in se ob prvih nekaj obiskih gozda ni upala stopiti čez korenino, brez da bi za roko držala odraslo osebo.
Zdi se, da pozabljamo, da je gibanje za otroke življenjskega pomena. Najbolj intenziven telesni in gibalni razvoj poteka v predšolski dobi in ga je kasneje težko ali celo nemogoče nadoknaditi. Svobodno gibanje in raziskovanje narave ob različnem vremenu je pomembno za celostni razvoj otroških možganov, pa tudi telesa. Dovolj spontanega gibanja ni pomembno le za normalen motoričen razvoj, temveč tudi za izgradnjo kosti. Po nekaterih virih, naj bi predšolski otrok za zdrav razvoj potreboval najmanj 4 ure igre na prostem vsak dan.
V gozdnem vrtcu otroci vsakodnevno sami poskrbijo za ogromno gibanja. Narava pa jim ponuja dovolj izzivov, da je njihov gibalni razvoj vsestranski. Plezanje, plazenje, hoja in tek po neravnem terenu, kotaljenje, skakanje, guncanje in še kaj so vsakodnevne oblike premikanja, ki jih zavzemajo naši otroci. Razumejo tudi, da se morajo gibati, kadar jih zebe in da jih bosa hoja po gozdu ohladi v poletni vročini..
V gozdnih aktivnostih, ki jih ponujaš, so v skupini otroci različnih starosti. Kakšne prednosti izvirajo iz te konstelacije druženja na gibalnem in tudi socialnem nivoju?
Urša Plešnar: V gozdnem vrtcu se med seboj družijo otroci od 2. do 6. leta starosti, na gozdnih igralnicah ali gozdnih počitnicah, pa otroci stari od 3 do 12 let. Če pogledamo plemenske družbe ali nedolgo nazaj življenje v vaseh, vidimo, da je bilo druženje različno starih otrok nekaj naravnega. Mlajši so se učili od starejših in starejši so se učili prevzemati skrb za mlajše. Zanimivo je opazovati, kako se v gozdu otroci družijo glede na trenutno zanimanje, ne pa glede na starost ali spol. Skupine se oblikujejo glede na to, kaj kdo želi početi. Mlajši otroci se učijo s posnemanjem starejših, zato se tudi hitreje gibalno in socialno razvijajo. Starejši pa se učijo prek poučevanja in vodenja mlajših otrok. V starostno mešanih skupinah navadno opazimo več razumevanja in empatije, pa tudi domišljije in ustvarjalnosti. Ker otroci večinoma sami skrbijo za dinamiko v skupini, se soočajo tudi s konflikti in se jih učijo reševati.
Agresivnost otrok ima v današnji družbi negativno konotacijo. Kako ti gledaš na to in kako se soočate s z agresivnimi oblikami vedenja v gozdnem vrtcu?
Urša Plešnar: Agresivnost, ki je ne smemo enačiti z nasiljem, spada med osnovna človekova čustva in je pomembna za preživetje. Človek potrebuje mnogo let, da se jo nauči konstruktivno izražati. Otroci lahko tudi prek svobodne igre spoznavajo svoja čustva in se jih učijo izražati in obvladovati. Prek igre se spontano soočajo s strahom in jezo in se učijo kako reagirati v nepredvidljivih in čustveno močnih situacijah. Pogosto se igrajo rokoborbe in vojne. Takšne igre so med otroki rezervirane za prijatelje, za tiste, ki jim zaupajo. Včasih pa se otroci tudi resnično skregajo. Oboje je pri nas dovoljeno. Če otroci niso nadzorovani s strani odraslih, se imajo skozi prepir priložnost naučiti, kako reševati probleme, se pogajati, ter kako regulirati svoja čustva. Ko tako sami razrešijo prepir, na koncu celo velikokrat reagirajo empatično.
Dobro se je zavedati, da se otroci med prepirom drugače vedejo, kadar pričakujejo, da bo nekdo posegel vmes, kot če vedo, da so sami odgovorni za rešitev problema. To ne pomeni, da jim odrasli ne smemo pomagati najti rešitve, vendar se prevečkrat vmešamo, še preden imajo otroci možnost poiskati lastne rešitve. Moj recept je, da se ob prepiru ali celo pretepu umaknem malo stran in se delam, da ne vem, kaj se dogaja. Bili bi presenečeni, kako hitro in večinoma nenasilno se taki prepiri navadno razrešijo!
Čustva niso ne dobra ne slaba, čustva le so. Doma v telesu in potrebujejo telesni izraz. Težko sprostim jezo tako, da rečem: ‘’Jezna sem.’’ Včasih se toliko nadzorujem, da lahko le z nogo butnem ob tla, kdaj drugič pa se tudi zaderem ali zaloputnem z vrati. Otroci še nimajo dovolj življenjskih izkušenj, da bi lahko nadzorovali izražanje močnih čustev, ki besnijo v njih. Če smo odrasli sposobni prenesti čustva, ki v otroku besnijo, potem jih lahko izrazi in sprosti. Če otrok agresivnih čustev in frustracije ne izrazi, ta čustva ne izpuhtijo, temveč jih potlači vase. Navadno se kasneje izrazijo kot agresivno vedenje do drugih ali nasilje nad sabo v obliki samokritike, depresije ali drugega samouničevalnega vedenja. Dlje kot so bila potlačena, močneje se bodo izrazila.
Kaj svetuješ staršem, ki nimajo priložnosti, da bi dali svoje otroke v gozdni vrtec, kaj lahko naredijo sami?
Urša Plešnar: Svoje in sosedove otroke naj peljejo ven, potem pa naj jih pustijo pri miru. Se sliši grdo? Naj povem malo več. Večina današnjih otrok trpi za pomanjkanjem prostega časa, ko se lahko igrajo po svoji želji in notranji motivaciji, ne da bi bili stalno nadzorovani in usmerjani s strani odraslih. Za otroke pa je prosta igra bistvenega pomena. Ko se igrajo z vrstniki, otroci ne le razvijajo fizične in intelektualne veščine, temveč se tudi učijo sklepati prijateljstva, reševati konflikte, premagovati strahove, reševati probleme in prevzemati odgovornost zase. Čas, ko se otroci svobodno igrajo, lahko starši izkoristijo za klepet s prijatelji ali branje dobre knjige, pri tem pa še vedno lahko s kotičkom očesa skrbijo za varnost podmladka.
Kako to, da si se lotila tega projekta? Kaj te je prepričalo, da je potrebno otrokom ponuditi gozdne vrtce?
Urša Plešnar: Od malih nog sem vedela, da želim delati z otroki in z mladimi, pa me je pot zanesla drugam. Ko sem bila prvič noseča sem ponovno začutila to željo. Nato sem izvedela za obstoj gozdnih vrtcev in v trenutku so se mi prižgale iskrice v očeh in zatrepetali metulji v trebuhu. Ko sem obiskala eno takšnih varstev v Avstriji, se je v meni zbudil otroški spomin na neskončne svobodne urice v Bohinju, preživete v gozdu. Bilo je, kot da me je ideja gozdnega vrtca našla sama in me ni želela spustiti mimo. Čutila sem, da je svobodno preživljanje časa v naravi največ, kar lahko dam današnjim otrokom in sebi.
Šele kasneje sem dojela, koliko so današnji (vsaj mestni) otroci oddaljeni od stika z naravo. Kolikim ni dovoljeno plezati ali hoditi bosim po gozdu. Koliko se jih ne zna več prosto igrati z vrstniki, saj so njihove aktivnosti večino čase vodene od zunaj.
S katerimi projekti se sicer še v tem trenutno ukvarjaš in kje izvedo ljudje več o tebi in tvojem delu?
Urša Plešnar: Poleg projekta gozdni vrtec, ki je namenjen predšolskim otrokom, skupaj z društvom Naturo prirejamo večurne gozdne igralnice ob popoldnevih ali vikendih in počitniška gozdna varstva za otroke stare od 3 do 12 let. Izvajamo tudi rojstnodnevna praznovanja v gozdu, ki prav tako temeljijo na prosti igri. Kot sodelavka Familylab Slovenija pripravljam tudi delavnice in seminarje za starše na temo proste igre, agresivnosti in samospoštovanja.
Več oprojektu Gozdalnica – gozdni vrtec in druga gozdna doživetja je možno prebrati na spletni strani www.gozdalnica.si, najbolj ažurne informacije pa so objavljene na Facebook strani www.facebook.com/gozdalnica/.
***
Odpiram vrata vsem tistim, ki bi se radi učili novih gibalnih veščin (borilne veščine, naravna gibanja, osnove gimnastike, dihalne vaje, kopanje v ledeni vodi, meditacija v gibanju…). Interesenti, ki bi bili radi lepi samo poleti, me ne zanimajo. Na individualnih urah poučujem namreč samo ljudi, ki jih zanima širjenje gibalnih horizontov in razvijanje gibalnih sposobnosti preko osvajanja novih gibalnih znanj. Moje delo poteka na dolgi rok, ker ne verjamem v instant rešitve in ker s poučevanjem spreminjam življenjski slog posameznika. Več informacij dobite, če mi pišete semkaj: roartdoo@gmail.com
Lep pozdrav,
Robert Lisac
Podobni članki:
- Aleksander, ki je pri 40 letih tekmoval v bodybuildingu, govori o prehrani
- Leja Benedičič: Ko smo v lahkosti in radosti, smo v sebi, v centru svoje moči in srca!
- Polona o umetnosti kontorcije – telesne gibljivosti