Leja, ena tvojih osrednjih izjav je bila, da smo Zahodnjaki nekako zaklenjeni, otrdeli, zablokirani in zakrneli glede gibanja na določenih delih telesih. Izpostavila si predvsem boke. Zakaj je pomembno, da ta del telesa spet “odblokiramo”? Kaj imamo konkretno od tega?
Leja Benedičič: Da, ljudje imamo v različnih kulturah različno obremenjena telesa. To je odvisno od naše vzgoje in načina življenja. Žal je zahodnjaški, kapitalistični način življenja preplavil že večino tega sveta. Če primerjamo belce s črnci, imamo mi boke čisto zakrnele, ko zaplešemo. Zakaj je temu tako? Velikokrat povezujemo gibanje bokov s seksualnostjo, ki pa je pri nas bila v preteklosti ločena od svetosti. Zato smo začeli spolno energijo izražati preko senc, torej preko popačenih načinov izražanje, ki ne izvirajo iz bistva človeka, ki nikoli ni ločeno od svetega. Za nas je miganje z boki znak zapeljevanja oz. namernega vzburjanja, pohote, torej nekaj seksualnega, ki pa izvira iz naših ran, je popačeno. Zaradi tega občutimo sram. Če namerno uporabljamo ples za zapeljevanje v smislu manipulacije, pa zraven občutimo še zdravi sram, ki pa je sicer nujno potreben, da prepoznamo kaj je prav in kaj ni. Sram nas paralizira, zamrznemo. Takrat zamrzne tudi naše telo. Kaj to pomeni? Npr. mišice se zakrčijo, celice dobijo manj kisika in se počasneje obnavljajo, lahko imamo težave s kostmi … Predvsem pa nismo v stiku s svojo kreativnostjo, s svojo izvorno energijo. Iz spolne energije smo nastali, to je energija ustvarjanja in najmočnejši potencial znotraj nas in v vsem kar je. Ko se tega zavemo, občutimo kakšna svetost in nedolžnost se iz tega porajata. Takrat se lahko prepustimo svoji pravi esenci, da nas vodi v ples. Znotraj nas se sprosti ogromno energije in zaživimo kot človek. Začutimo svojo moč in zaradi tega se počutimo varne, da odpremo svoje srce. Zavemo se, kaj želimo ustvariti in kako želimo delovati. Z našimi edinstvenimi plesnimi koraki sledimo svojemu telesu ter se učimo, kako bomo delali svoje edinstvene korake v življenju.
Verjetno niso problem samo boki, pogosto je tudi ramenski obroč nekako tog, kot bi ljudi nekdo držal ves čas za ramena in bistvu si to delamo sami. Zakaj meniš, da sploh pride do tega?
Leja Benedičič: V to nas pripeljejo naučena drža telesa, togost našega sistema življenja nas sili v togost našega telesa. Nismo v stiku s samim sabo. Kaj to pomeni? V mislih nismo tukaj in zdaj, nismo pozorni nase in na okolico vsak trenutek, ker nam je to včasih pretežko, sploh če ne delamo stvari, ki nas v življenju veselijo. Pa tudi nihče nas ni učil, kako naj bomo prisotni in zavestni. Pomembno je, da smo v trenutku in da dihamo. Čisto preprosto, kajne? Pa je vendar za večina ljudi to velik izziv. Zato začnemo pod vplivom stresa in dolgotrajnega sedenja, zategovati ramenski obroč. Skozi Ples Srca se lahko še globlje spustimo v naš problem, tako da se nam uvid kar sam pokaže, ko premaknemo telo. Npr. ali si nalagamo tuja bremena na svoja ramena? No, potem jih skozi ples stresemo in ponovno občutimo lahkost v telesu. Ples je še nadvse dobro orodje, ker zelo hitro vzbudi veselje in s tem naša srca zažarijo. Ko smo v lahkosti in radosti, smo v sebi, v centru svoje moči in srca. To je lahko naše vodilo. Je pa za vsako sproščanje določenih delov telesa, s katerimi imamo težave, potrebna redna vaja, predanost in ljubezen do sebe.
Kako lahko vsak človek odkrije, kateri deli telesa so pri njem “zablokirani”? Obstaja kakšen poseben postopek? Kakšen recept?
Leja Benedičič: Bolečina in napetost nas hitro opozorita na to. Takrat je že skrajni čas, da nekaj naredimo za svoje telo in tudi duha, kajti eno brez drugega ne gre. Lahko se le usedemo, dihamo in opazujemo svoje telo. Že po nekaj minutah bomo opazili polno delov na našem telesu, kjer so napetosti ali blokade. Ali pa si doma zavrtimo priljubljeno glasbo in zaplešemo. Smo sproščeni? Mehki in gibki v svojem telesu? Na plesišču pred ostalimi pa zelo hitro lahko opazimo, kje smo zablokirani. Le nekaj pozornosti in par globljih vdihov je potrebno, da sami spoznamo resnico o svojem telesu.
Praviš, da se da preko plesa širiti zavest. Kako se to dogaja po tvojem mnenju?
Leja Benedičič: Najprej damo pozornost na svoje telo, zadihamo in mu prisluhnemo. Ne boste verjeli, koliko vam ima telo za povedati! Na tak način se bolje zavedamo samega sebe, svojega telesa, misli in kasneje tudi čustev. Začnemo slediti tem zgodbam, izražanju telesa, ki pripoveduje skozi ples. Ko smo prisotni v gibu in dihu, se nam odpre veliko stvari, ki jih nosi telo: bolečine in napetosti ter prijetni občutki, čustva se odblokirajo. Z nekaj vaje pa steče tudi naš notranji tok energije, sprostimo se in občutimo globok mir. Vsakič se sprostimo malo globlje in si s tem razširimo zavest. V nas se odprejo čisto nova občutja in senzacije ter dobivamo uvide in spoznanja. Odprejo se nam novi pogledi na svet in spremeni se naš način plesa. Torej, ko v zavestnem gibu premaknemo svoje telo, premaknemo celoten energetski sistem. Začnemo delati spremembe.
S plesom je očitno možno premakniti veliko stvari v človeku in to na fizičnem, psihičnem, čustvenem in duhovnem nivoju. Lahko opišeš te premike na posameznih nivojih s kakšnim primerom?
Leja Benedičič: Pa se vrnimo na primer o ramenih. Z zavestnim plesom zmehčamo ramena na fizičnem nivoju. Stresemo iz njih bremena in počutimo se lažje. S tem se razbremeni naš um. Ko se globlje sprostimo, misli postanejo bolj jasne in ne plešejo več zmedeno po naši glavi. Na tak način lažje dobimo rešitev za kak problem, ki ga imamo. Ko se s glasbo premikamo s polno pozornostjo, premaknemo tudi naša čustva. Odpre se stara žalost, frustracija, jeza ali radost in vse to damo v naš ples. S tem fizično telo postane še lažje, ramena se še bolj zmehčajo. In ko je telo tako pretočno, lahko počasi začnemo zaznavati naše energetske centre v telesu ter pretok energije. Predvsem pa se upamo spustiti polno v telo, kar pomeni da smo prizemljeni in osrediščeni v svojem telesu. Dobimo spoznanja o naših bremenih, ki jih nosimo ter rešitve glede tega. Naše telo pa se končno napolni z energijo, ki nam pomaga, da lahko rešitve implementiramo v vsakdanjem življenju. To je le eden od primerov. Gre pa poudariti, da smo si med seboj zelo različni in, ko plešemo iz svojega srca, se v nas odpira pot, ki je samo naša. Tako da ima vsak svoj način potovanja v sebe, ki pa je zopet vsakič znova drugačen. Zanimivo, kajne?
Katere tri stvari bi svetovala vsakomur, da vzpostavi boljši in bolj ljubeč odnos do lastnega telesa, ne glede na to, ali je športnik, plesalec, poslovnež ali karkoli drugega po poklicu?
Leja Benedičič: Najbolj pomembno je, da si damo pozornost. Za to ne rabimo dosti, pozorni smo lahko, ko delamo. Nato dihajmo. Pozornost nas bo opominjala, da moramo dihati s celim telesom, če želimo, da bomo vitalni. In nazadnje še, da se v nič ne silimo, da se ne forsiramo. Živimo v svetu, ki nas vedno nekaj priganja in sili v delovanje. Vse mora biti hitro. Da spoznamo sebe, pa rabimo čas. Če nekaj ne spoznamo in se ne naučimo hitro, ni nič narobe. Vsak ima svoj tok, s katerim pluje in za vse je dovolj časa.
Kje lahko ljudje izvedo več o tvojem delu in tvojih delavnicah?
O mojem delu in dogodkih si lahko več preberete na www.plessrca.si.
***
Odpiram vrata vsem tistim, ki bi se radi učili novih gibalnih veščin (borilne veščine, naravna gibanja, osnove gimnastike, dihalne vaje, kopanje v ledeni vodi, meditacija v gibanju…). Interesenti, ki bi bili radi lepi samo poleti, me ne zanimajo. Na individualnih urah poučujem namreč samo ljudi, ki jih zanima širjenje gibalnih horizontov in razvijanje gibalnih sposobnosti preko osvajanja novih gibalnih znanj. Moje delo poteka na dolgi rok, ker ne verjamem v instant rešitve in ker s poučevanjem spreminjam življenjski slog posameznika. Več informacij dobite, če mi pišete semkaj: roartdoo@gmail.com
Lep pozdrav,
Robert Lisac
Vesel bom, če všečkate: facebook O TELESU in če menite, da so zgornje vrstice zanimive še za vaš krog znancev in prijateljev, bom počaščen, če jih delite z njimi preko facebooka.
Podobni članki: