Gimnastika pri 43 letih?

Če so mi bili športi kot so košarka, odbojka in rokomet na fakulteti za šport muka, sem v gimnastiki užival. Ker se postopno vračam v trenerske vode, sem si zastavil spet višje gibalne standarde in trener Sommer me je navdihnil, da sem v svojo vadbo vključil tudi elemente gimnastike.

Priznam, potrebujem nove gibalne izzive, in ko sem na instagramu (gymnasticbodies) videl, kaj delajo otroci, najstniki, ter ženske in moški srednjih let, se mi je pojavila želja: “To bi rad znal tudi jaz!”

Začel sem spet delati stojo na rokah in druge gimnastične elemente in pred dnevi sem že mislil, da bom sposoben narediti vajo, ki jo delajo na videih dekleta v stoji na rokah, ob steni ali brez njene pomoči. Za kaj gre? V stoji na rokah se izmenično dotikajo enkrat z eno roko, drugič z drugo roko ramena, torej z levo roko levo ramo, z desno roko desno ramo. Videti je bilo “simplpimpl”, zato sem poskusil to vajo izvesti še sam. Nisem naredil niti ene pravilne ponovitve in povrhu sem še skoraj zgrmel po tleh, ker nisem dovolj prenesel teže na eno roko, da bi lahko drugo v miru dvignil od tal. (Ne poskušajte tega doma in ne delajte tega brez strokovnega vodstva, ker je nevarno!) Spet se je pokazalo, kako pomembno je, da se učimo stvari res postopno in sistematično in da ne prehitevamo celotnega trenažnega procesa. Kot cilj sem si zastavil, da se naučim med drugim narediti tudi Manno. Zabavno se mi je učiti novih gibalnih prvin, čeprav sem star že / komaj (?) 43 let.

Pri treningu za moč na gimnastični način mi je všeč to, ker takšen trening ne zahteva samo moč, temveč tudi gibljivost in tehnično obvladovanje nekaterih gimnastičnih prvin. Tako kot sem se kot otrok veselil vsakega novega polaganja pri judu, tako se zdaj veselim vsakega napredka pri svojih treningih. Žene me radovednost in vedoželjnost, seveda pa tudi rad eksperimentiram. Vedno bolj ugotavljam, kako pomembno je, da se nikoli ne nehamo učiti novih gibalnih znanj, ne glede na starost.

***

Zgornji članek sem napisal pred tremi leti. Vmes se je kar precej dogajalo. Gimnastične vaje za moč in gibljivost so še vedno del mojega gibalnega vsakdanjika. Predstavljajo krasno gibalno dejavnost, ki se lepo dopolnjuje z mojimi borilnimi zadevami (samoobramba, borilne veščine). Dobri borci praviloma obvladajo vsaj osnove gimnastike.

Lotil sem se tudi eksperimenta 100 zgibov, kjer sem se takoj spomnil Christopherjevega svarila, da se je treba gimnastičnih vaj za moč lotiti zelo postopno, ker lahko sicer z lahkoto staknemo vnetje kit ali še kaj hujšega.

Vedno znova izpostavlja dejstvo, da so ga njegovi tekmovalci skoraj na kolenih prosili za dodatne ponovitve pri gimnastičnem treningu moči, ker preprosto ni hotel tvegati poškodb. Poškodbe pri tovrstnem treningu so po njegovem posledica nezadostne prilagoditve telesa (predvsem kit) na tovrstne obremenitve. Zato je treba dati telesu dovolj časa, da se na tovrstne obremenitve POSTOPNO navadi in tudi prilagodi.

Pravi, da so zaradi neupoštevanja teh dejstev v svetu ulične vadbe na gimnastičnih orodjih dokaj pogoste poškodbe (pretrgane mišice in tetive) in to čisto po nepotrebnem.

Video o tem gibalnem projektu si lahko ogledate tukaj:

Zdaj sem star 46 let in se mi nikamor ne mudi.  Telesu dajem veliko več ČASA, da se prilagodi na nove gibalne zahteve. Spoznavam, kako krasno je napredovati postopno, počasi, na dolgi rok in brez pritiskov. Ko en gibalni projekt zaključim, se lotim naslednjega, saj je toliko zanimivih gibalnih izzivov in znanj, ki jih velja še raziskati in osvojiti.

Podobni članki:

• • Moški, lahko naredite 100 sklec?
  • Samurajski duh urimo s poslušanjem svojega telesa!
  • Šport, karate, družina… To sem jaz!