Metod se 27 let ukvarja z gibanjem. Začel je s športnim plezanjem, nadaljeval s tekom, borilnimi veščinami ter kondicijsko pripravo (plezanje, judo, tek). Svetoval je zelo različnim skupinam – od vrhunskih športnikov, do splošne populacije do starejših. Od individualnih svetovanj, do seminarjev ter delavnic. Na začetku ga je zanimal vrhunski šport, zadnjih 10 let pa predvsem gibanja ter življenjski slog, ki temelji na zdravju. Raziskuje tudi področja, ki presegajo klasično kineziologijo, zato zase pravi, da je študent meta-kineziologije. Vso njegovo pot zaznamuje strastno iskanje, odkrivanje in poglabljanje osnov, saj verjame, da so osnove 99% uspeha. Zadnjih 9 let pomaga ljudem najti njihov osebni življenjski slog, ki podpira njihovo življenje. Ljudi združuje v skupnosti, kjer se imajo skozi gibanje in druženje dobro.
…
V športu pogosto srečujemo pojav, da se “šopa na polno”. Kdaj ima to “šopanje” v športu svoje mesto in kdaj sploh ne pride v poštev?
…
Metod Horjak: Z izrazom “šopanje na polno” običajno povemo, da se bomo izčrpali (ne samo utrudili) z ponavljanjem vaj, dokler zmoremo. Po domače povedano – “delamo do konca”. Jaz ta izraz uporabljam tudi, kadar ljudje “nabirajo” ponovitve ne glede na izvedbo tehnike. Se pravi, da je fokus na količino, ne vsebino.
Kje ima izčrpavanje z vajami (“šopanje na polno”) svoje mesto? Kot prvo – izčrpavanja je povsod preveč – tako pri rekreativcih kot vrhunskih športnikih. Pozor – ne govorim o intenzivnosti ali trajanju vadbe. Govorim o načinu dela, kjer vadiš, dokler ne “crkneš” – delaš, dokler je še kaj goriva in zmožnosti premikanja.
Pri rekreativcih bi svetoval cca 10% časa vadbe namenjeno “delu do konca”, pri vrhunskih športnih seveda, več. Kdaj in kako umestiti to v vadbo, je tema za nov intervju. Na hitro lahko povem, da je “šopanje na polno” (občasno!!!) primerno le za pripravljen športnike, ki jim tehnika izvajanih vadb ne predstavlja izziva.
Če “šopamo na polno” pri vsakem treningu, se bo naš napredek dogajal sicer hitro, a bomo že po cca 6 tednih doživeli plato – klub povečavanju količine/intenzivnosti bomo napredovali le – k poškodbam, utrujenosti, izčrpanosti. Vse to pa zelo poslabša kvaliteto ne samo športa ampak vsakdanjega življenje …
Športnik, ki pride že utrujen na trening, je ne samo dosti bolj izpostavljen poškodbam, ampak NE MORE trenirati za MOČ, ker te moči (trenutno) nima …
Pred 30 leti, ko sem se začel redno ukvarjati s športom, je veljalo, da je treba potrpeti, da je treba ignorirati bolečino, da celo poškodba ni vzrok za to, da bi človek odnehal s treningom ali nastopom na tekmovanju. Vse to se je smatralo kot trening v samurajskem duhu. Kakšno je tvoje mnenje glede tega?
…
Metod Horjak: Kot sam veš, je bila fevdalna Japonska nenehno v vojni, zato je bil tudi šport podrejen temu. Tudi v Evropi – ustanovitelj modernih olimpijskih iger Pierre de Coubertin je olimpijske igre oživel z namenom, da bi Francija imela bolj pripravljene mladce za potrebe vojske. To odkriva že besednjak – naši športniki se borijo, ne igrajo.
Kar hočem povedati je, da šport v naših glavah povezujemo z zdravjem, na nezavednem in praktičnem nivoju pa z vojno. Kje drugje ima smisel napredovati poškodbam (in njihovem povečevanju) navkljub, kot na bojišču in življenjsko nevarnih razmerah.
Japonci so začeli to ozaveščati pri njihovem nacionalnem športu – judu. Zbudilo jih je dejstvo, da so na OI izgubljali – v športu, ki je njihov nacionalni ponos. Glavni vzrok je bilo ravno to – treniranje skozi poškodbe, bolečino in …
… “šopanje na polno” 🙂
Moje mnenje je, da lahko samurajski duh urimo bolje ter bolj konstruktivno s poslušanjem svojega telesa. Tako se naučimo prepoznavati naše bolečine. Če recimo “sedim” ob zidu in me pečejo stegna, je to “dobra” bolečina, če me boli hrbet, sklep ali peče natrgano tkivo, je pa to opozorilni znak, da delam nekaj narobe.
Prisotnost, zaznavanje, kaj se dogaja in hkrati fokus na pravilno izvedbe je zame duhovna disciplina, ki zahteva veliko discipline, potrpežljivosti, hkrati pa dobronamerne nepopustljivosti. Disciplina, potrpežljivost, nepopustljivost – to pa so samurajske lastnosti, kajne?
…
Zdi se, da v športu ni dovoljeno čutenje, v smislu, da zaznavaš svoje občutke in se po njih ravnaš. Podobno kot je pri kapitalizmu pomemben le dobiček, tako se zdi, da je pri športu pomemben le rezultat, ki se ga dosega s “šopanjem” in ignoriranjem lastnih občutkov. Obstajajo kakšne vaje ali načela, s katerimi se spet naučimo prisluhniti telesu?
…
Metod Horjak: Kje je kaj dovoljeno, ne vem. Vem pa, da dobri trenerji spodbujajo k “poslušanju samega sebe”.
“Ko znaš poslušati samega sebe, si na konju!”, mi je nekoč dejal Dare Prusnik, ko sem k njemu prišel po nasvet zaradi poškodb. Se pa popolnoma strinjam, da se filozofija iz športa zelo prenaša na vsa področja. “Šopanje na polno” je z lahkoto opaziti pri našem “turbo” kapitalizmu. Preko službe imam redno stik z Nemci. V primerjavi z nami so “bolj na izi”, čeprav resni in profesionalni.
Podobno, kot se izčrpa in svojo kariero konča športnik, se dogaja tudi (pre)zaposlenim. Pri gibaju in prehrani sem svetoval že ogromno redno zaposlenim in vodilnim kadrom, naredili smo veliko treningov…
Veliko ljudi (večinoma vodilni kader) so začeli s procesom izčrpani, s starimi poškodbami, prebolenimi boleznimi (rak, srčnožilne bolezni, diabetes, …)
Osebno se ne drzem reči, da je komunizem/kapitalizem ali katerikoli *izem dober ali slab – zagovarjam pa, da so povsod univerzalni principi.
Izčrpavanje kot večinoma prisotna stalnica ne prinese izboljšane produktivnost/kreativnosti/dodatne vrednosti. Ne v športu ne v različnih “*izmih”.
Obravnavati človeka, skupnost ljudi čimbolj celostno in se izogibati trpljenja zaradi trpljenja samega – ter delati vrhunsko ter redno na OSNOVAH – to prinaša vrhunskost ter uspeh.
Dobra vaja/načela? Dobro “vajo” je izumil že Buda – opazovanje dihanja (posredno srčnega utripa). Če imamo povišan srčni utrip – brez da bi vadili, je to lahko znak pretreniranost. Preko spremljanja srčnega utripa lahko zeo točno vemo kje smo.
Splošen principi pri izvajanju vaj: ko se pričnem o tresti pri izvajanju vaje je v 99% primerih čas, da nehamo. IN VEDNO, kadar se nam “poruši” tehnika. Če ocenimo svojo tehniko od 1 do 10 po kvaliteti izvjanja, je pri “sedmici” skrajni čas, da prekinemo z izvajanjem vaje.
Se pravi fokus je bolj na vsebino, kot količino. Kvaliteta pred kvantiteto.
Za vsak dan – izven športa – pa je odličen test tale: Sprostimo in za 1 minuto štejemo vdihe/izdihe. Če naredimo v 1 min 6 vdihov +6 izdihov v naravnem ritmu – smo sproščeni in hkrati imamo energijo.
Če jih je več, smo v stresu, če manj, smo zaspani. Poskusite 🙂
…
Je igra in igrivost na treningu protiutež “šopanju”?
…
Metod Horjak: Verjamem, da so nekatere stvari človeku, človeštvu usojene:
– igra
– učenje,
– delo
Igro sem dal na prvo mesto. Na vadbah spodbujam čim več igre. Vedno me razveseli, ko vidim, 50, 60 in 70+ letnike, ki se – recimo – lovijo z mlajšimi. Igra ne pomeni (nujno) manjše intenzivnosti – nasprotno – pri pripravljenih športnikih lahko skozi igre dosežemo visoko/najvišjo intenzivnost.
…
Lahko na osnovi primerov razložiš, kako vpletaš igro in igrivost v svoje treninge?
…
Metod Horjak: Ko vadeči dajo skozi osnovno pripravo (aerobna kondicija, preventiva, če je potrebno – porehabilitacija, koordinacija, ravnotežje, gibljivost, dobra tehnika izvedbe osnih vaj za moč)
delamo Shyu (kar nekaj videozapisov je na mojem FB-profilu), veliko imamo tudi tekaških iger.
Shyu je sistem, ki bo borce asociiral na “sticky hand”, morda jeet kun do (Bruce Leejeva borilna veščina), v resnici pa je sistem, ki ima vso igrivost borbe, brez da bi do resnejše borbe/agresije sploh prišlo.
Je igra s kontaktom – nekaj občutka lahko da ogled video-zapisa, le izkušnja pa pojasni, zakaj se vadeči vmes toliko smejejo in “hecajo”.
Od tekaških iger je tudi nekaj videozapisov. Kot primer bi izpostavil igro Goske-lisica.
4 do 5 ljudi se prime okoli komolcev (kot pri kolu). Tisti, ki lovi – je lisica in poskuša ujeti zadnjega v vrsti. Cela vrsta pa brani zadnjo “gosko” pred lisico – s svojim gibanjem – prvi v vrsti tudi z prosto rok.
Za boljšo predstavo priporočam ogled video-zapisa.
Pri tej igri je veliko mini šprintov, spreminjanja smeri in smeha. Najbolj se upeha lisica – goske kljub sunkovitim gibanjem zaradi “vpetosti” in do bolečin v sklepih ne prihaja – tudi pri tistih, ki jih drugače pri teku bolijo sklepi.
…
Katere tri stvari bi moral vsak športnik privoščiti svojemu telesu?
…
Metod Horjak:
1.) Počitek
2.) Kvalitetno prehrano in tekočino
3.) Aerobno pripravo – v naravi
Za prvi dve alineji: Skoraj vsi smo slišali, da “mišice rastejo v postelji in kuhinji”. Počitek naj bo po res počitek – če “bluzimo po internetu, naši možgani ne počivajo in smo še vedno v stresu.
Prehrana je (pre)široka tema, a na kratko – če uspemo prilagoditi vnos kalorij našim potrebam, hkrati pa uživamo čimbolj živo in domačo hrano z vsemi hranili, ki jih telo rabi, smo na konju.
Aerobna priprava je postala “grdi raček”, v resnici pa je ogromen temelj tako zdravja, kot dobre kondicije. Narave imamo pa vsi premalo. Veliko športnikov verjame, da modo zgubili moč/mišice, če bodo 2 do 3x na teden za pol ure šli “na izi” teči/kolesariti, a to je le mit.
…
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost in kako te lahko ljudje najdejo?
Metod Horjak: Čim bolj celostno pomagati ljudem, ki so na to pripravljeni. Dostavljat kvalitetne informacije skozi vadbo, video-zapise ter pisano besedo. O osnovah, ki nam lahko spremenijo življenje ter učiti se, učiti se, razvijati in rasti, da to počnem čim bolje. Veliko dela me še čaka in vsakič sem presenečen, ko odkrijem novo osnovo, ki je nisem poznal. Tako se učenje ter vnašanje v prakso prične znova 🙂
Ja – eden izmed načrtov je, da si (končno) postavim internetno stran, kjer bom delil svoje izkušnje in pisal o marsičem. Kje me najdeš?
Na FB: Metod Horjak facebook , mojo telefonsko št. da tudi stric google, če vtipkaš “Metod Horjak s.p.”. Velikokrat sem tudi v gozdu. Če me tam ne najdeš, bo pa vsaj lep sprehod.
***
Odpiram vrata vsem tistim, ki bi se radi učili novih gibalnih veščin (borilne veščine, naravna gibanja, osnove gimnastike, dihalne vaje, kopanje v ledeni vodi, meditacija v gibanju…). Interesenti, ki bi bili radi lepi samo poleti, me ne zanimajo. Na individualnih urah poučujem namreč samo ljudi, ki jih zanima širjenje gibalnih horizontov in razvijanje gibalnih sposobnosti preko osvajanja novih gibalnih znanj. Moje delo poteka na dolgi rok, ker ne verjamem v instant rešitve in ker s poučevanjem spreminjam življenjski slog posameznika. Več informacij dobite, če mi pišete semkaj: roartdoo@gmail.com
Lep pozdrav,
Robert Lisac
Vesel bom, če všečkate: facebook O TELESU in če menite, da so zgornje vrstice zanimive še za vaš krog znancev in prijateljev, bom počaščen, če jih delite z njimi preko facebooka.
Related
