Približno ducat polomljenih kosti, ki sem si jih pogosto po lastni neumnosti prislužil na treningih, ni malo. Kako sem lahko dopuščal, da sem lastno telo znova in znova izpostavljal okoliščinam, ki so mu močno škodovale in za katere zdaj pri 43 letih plačujem “zdravstveni davek”?
Seveda krivdo za takšno ravnanje z lastnim telesom prevzemam nase, saj sem se sam odločal za borilne veščine, ki niso ravno znane po tem, da bi negovale naše zdravje. Res pa je tudi to, da sem bil sam odgovoren za to, katere informacije sem posrkal in jim dovolil, da oblikujejo moje vrednote glede telesa. Velik vtis je v otroštvu name naredil Vinetu, ki so mu v filmu na živo rezali iz telesa kroglo, on pa je v tem času stoično grizel v tanko deščico, ki mu je služila kot slaba prerijska anastezija.
Tudi Rambo in Rocky sta naredila svoje. Nauk vseh Silvestrovih filmov je bil, ne glede na to, kako te režejo, pretepajo in cvrejo z elektrošoki, telo prenese vse in se vedno čudežno regenerira. Ok, nekaj brazgotin ostane, ampak to je, tako pravijo, sexy.
V bojevniški literaturi, ki sem jo takrat tako rad študiral, je bilo navedenih kar precej primerov, ki so poveličevali ignoriranje telesne bolečine in ta domnevna trpežnost človeka se je v teh knjigah enačila s herojstvom. Ko se z zlomleno nogo boriš za zlato kolajno in potem še zmagaš, si absolutni car. To je nekako povzetek tovrstnih zgodb in te seveda puščajo pečat v človeku, ki hodi po poti bojevnika. Gotovo je kdaj potrebno prenesti telesne bolečine, gotovo se je kdaj potrebno boriti z zlomljeno nogo, recimo, če braniš svojega otroka pred huligani, ne pa za kos kovine. Seveda je to moje osebno mnenje in ni nujno, da se vsi strinjajo s tem pogledom.
Razlikovati med tem, kdaj je res vredno potrpeti, vztrajati v bolečini in kdaj ne, je težko, ker o tem ne razmišljamo. O tem se zelo malo govori, ker je v naši kulturi zakoreninjeno, da je sprejemljivo, če se trpinčimo za prazen nič.
V srednji šoli sem si pri športni vzgoji zlomil nartnico. Kako? Zelo “strokovno”. V telovadnici sem brcnil v žogo in inercija giba je povzročila, da sem brcnil še v marmornato okensko polico. Ponujeno vožnjo s taksijem do zdravnika sem kot “pravi bojevnik” seveda odklonil. Življenje ponuja vedno iste lekcije, dokler jih ne dojamemo. Jaz potrebujem pri nekaterih zelo veliko časa in pogosto še tako velika bolečina ne pomeni, da bom končno dojel lekcijo.
Drugič sem si zlomil drugo nartnico, ko sem prečkal železniško progo na poti k stari mami. Narobe sem stopil, kost je glasno počila in začutil sem pekočo bolečino. Niti pomislil nisem na to, da bi poklical taksi ali pomoč in odšepal sem še dobre tri kilometre do stare mame. Tako ravnajo “pravi bojevniki”. Spet nisem dojel lekcije, da bi bilo dobro, da premislim, kaj mi bolečina sporoča. Res bi si lahko prihranil kar nekaj bolečin in muk, če bi ravnal vsaj kot vsak normalen človek. Ko je minilo nekaj dni, bolečina ni in ni pojenjala, zato sem se spravil k zdravniku. Ko sem imel v roki rentegnski posnetek, sem ga podržal proti oknu, da bi videl, kaj se dogaja z mojo nogo. Seveda je bila zlomljena ena od petih nartnic. Bravo, Lisac!
Vsi si sami oblikujemo svoje vedenjske programe, kako ravnamo z lastnim telesom. Pogosto pa je seveda ključnega pomena tudi “input”, ki smo ga deležni v otroštvu, verjetno veliko bolj, kot si to upamo priznati. Vedno pa na ta input ne moremo vplivati, sploh pa ne kot otroci.
V tem kontekstu se me je globoko dotaknila knjiga Camino – Od suženjstva do svobode, ki sem jo danes prebral do konca. Neverjetno dobro opisuje, kako nas lahko, ko odrastemo, vedno znova in znova sabotirajo osvojeni vedenjski programi iz otroštva, ki so zaradi travm iz tega obdobja, dobili čisto svojo, pogosto samodestruktivno dinamiko. Veljajo podobni mehanizmi za prenašanje bolečin?
Petra Škarja, avtorica te knjige, je izpostavila tri najhujše stvari, ki lahko doletijo otroka in sicer:
1. Ignoranca staršev
2. Nasilje v družini
3. Spolna zloraba
Ne vem, če so te zadeve bile podane v tem vrstnem redu, pomembno pa je, da vse tri največje travme, ki so jih lahko otroci deležni, v veliki meri ključno oblikujejo otrokovo samopodobo, samozavest in seveda tudi odnos do telesa in s tem verjetno tudi, kako ravna, ko se srečuje s telesno bolečino.
Če Petrine knjige še niste prebrali, vam res svetujem, da si jo preberete, ker vsi nekako iščemo “zgodbo za zgodbo” in odgovor, zakaj smo takšni, kot pač smo. Pa še to, napisati tako iskreno knjigo zahteva veliko poguma. S Petro sem naredil intervju, ki si ga, če ste pri volji, lahko ogledate tukaj:
Osebno vidim prav v tej knjigi tudi nakazano možno rešitev za spreminjanje odnosa do lastnega telesa (tudi v izkrivljenem odnosu do bolečine) in sicer preko gibanja, preko hoje, preko romanja v lastne globine z določenim namenom.
Prav v tej kombinaciji, kjer se združita gibanje in globlji namen, vidim za vse nas veliko priložnosti, da prisluhnemo lastnemu telesu, da ga začutimo in da začnemo spreminjati tiste vedenjske programe, ki škodujejo našemu telesu. Spreminjamo lahko samo stvari, ki jih zaznamo in čutimo. Spreminjamo lahko stvari, ki se pojavijo v našem vidnem polju zaznavanja, ker pogled usmerimo v pravo smer. Morda je prav, da se začenjamo spraševati, zakaj in kako toleriramo telesno bolečino? Kje je naš prag bolečine? Je na pravem mestu? Nam služi ali nas sabotira? Morda so to za nekoga banalna vprašanja, a za nas borce, ki smo se desetletja učili stoično prenašati bolečine na treningih, v ringu in tudi v vsakdanjem življenju, so to pomembna vprašanja. Vsak mora najti svoje odgovore na zgornja vprašanja.
Sam sem gotovo preveč nekritično gledal Vinetuja, Rambota in Rockyja. Izjave slavnih borcev, kako je treba nadaljevati z borbo v ringu ali na blazini, tudi, ko si že na pol pohabljen, sem preveč nekritično sprejemal za svete, ker nisem razmišljal s svojo glavo in nisem zaupal čutenju svojega telesa. Borci imamo prag bolečine gotovo onkraj vsakdanjih norm, saj smo se več desetletja urili v tem, da prenašamo še tako hude bolečine. Da, tudi to se da natrenirati. Danes veliko bolj pazim na svoje telo. Ko čutim, da imam dovolj nekega gibanja, preneham. Ko me del telesa boli, mu privoščim počitek, regneracijo, čas za zdravljenje, pač treniram “okoli poškodbe” in se ukvarjam s tistimi oblikami gibanja, s katerimi se v tistem trenutku pač lahko.
Me še kdaj zanese v destruktivno smer? Da, seveda, sploh, ko je vpleten moj ego. Pred kakšnim letom sem s prijateljem šel iz Vogarja proti Stari Fužini. Pod rit sem si takrat dal plastično vrečo in spustil sem se po strmem poboču med drevesi, da bi si skrajšal pot. Zelo hitro se mi je takrat približevala bukev in edini način, da sem se izognil resnejšemu trku, je bil ta, da sem iztegnil nogo in poskusil ublažiti trk, kar sem seveda storil. Še danes čutim zaradi tega bolečine v desnem kolenu. Prijatelj, ki je bil bistveno bolj pameten od mene, je šel po klancu navzdol raje peš. Takšnih spodrsljajev in gibalnih egotripov je vedno manj in prav je tako.
Pomembna je namreč tendenca, če gre v pozitivno smer, je to dobro, četudi gre počasi. Kakšne izkušnje imate vi s toleriranjem bolečine? Vesel bom vaših komentarjev.
Lep pozdrav,
Robert
***
Odpiram vrata vsem tistim, ki bi se radi učili novih gibalnih veščin (borilne veščine, naravna gibanja, osnove gimnastike, dihalne vaje, kopanje v ledeni vodi, meditacija v gibanju…). Interesenti, ki bi bili radi lepi samo poleti, me ne zanimajo. Na individualnih urah poučujem namreč samo ljudi, ki jih zanima širjenje gibalnih horizontov in razvijanje gibalnih sposobnosti preko osvajanja novih gibalnih znanj. Moje delo poteka na dolgi rok, ker ne verjamem v instant rešitve in ker s poučevanjem spreminjam življenjski slog posameznika. Več informacij dobite, če mi pišete semkaj: roartdoo@gmail.com
Lep pozdrav,
Robert Lisac
Podobni članki: