Na Japonskem ljudje “nosijo” svoja telesa na prav poseben način, kar se kaže tudi v njihovih borilnih športih in borilnih veščinah. O čem govorim? Govorim o njihovi “pokončnosti”. Poglejte si kakšne samurajske filme, pa boste vedeli, o čem govorim. Pogosto sedi sredi sobe kakšen samuraj, nobenih stolov, na katere bi se naslanjal, sedi sam, ponosno, vzravnano in pokončno.
To držo sem spoznal, ko sem dolga leta treniral judo. Res pa je, da takrat še tega principa pokončnosti nisem razumel, kaj šele prakticiral in moj trener se je seveda križal, ko sem med borbami prakticiral balkanski judo. Zato se je drl name, da sem Rambo, kar pa v judu ni ravno kompliment. Šele kasneje sem dojel, kaj mi je želel naučiti. Ko sem na fakulteti za šport pisal diplomsko nalogo o mešanih borilnih veščinah (MMA), sem tudi na tem področju nekako prepoznaval princip pokončnosti, kajti takoj, ko je nekdo borcu zlomil telesno os, je to pogosto bil začetek konca.
Telesno os se lahko človeku zlomi recimo, ko ga zagrabimo za vrat ali glavo in ga potegnemo navzdol, da ga lažje, predvsem pa močneje lahko udarimo s kolenom v glavo. To je seveda samo en primer, lahko bi jih naštel še precej več. Gre se mi za to, da me razumete, o čem govorim.
Iz gibalnega vidika gledano, smo družba, ki se ves čas nekje naslanja. Ko je treba nekje dlje časa stati, nam je takoj lažje, ko se lahko naslonimo kje na kakšno steno ali ograjo. Ko sedimo, ne sedimo pokončno, ampak se nekako zleknemo v naslanjač, saj nam je naporno in skorajda nenavadno, da bi sedeli pokončno! Če se nekdo drži pokončno, velja že malce za čudnega. Dovoljenje, da se držimo pokonci imamo samo na vojaških paradah, na urah plesa in pri jogi…
Kot vsi vemo, je telo tesno povezano z našo psiho. Smo zaradi tega narod hlapcev, ker se ne znamo držati pokončno? Nam v službi nalagajo vedno več in več nalog, ker se ne držimo pokončno? Nas vsi zbadajo zato, ker se ne znamo držati pokončno? Smo večna žrtev prav zaradi tega? Obstajajo znanstvene raziskave, ki namigujejo, da bi temu res bilo lahko tako.
Pokončnost lahko vadite povsod. Če uspeva Japoncem, zakaj ne bi še nam? Če sedite na stolu, poskusite sedeti tako, da se za nekaj časa ne naslanjate. Če sedite pri jogi in na raznih delavnicah na tleh, se lahko izogibate sten in poskusite sedeti kot tisti samuraj sredi sobe.
Pokončni smo lahko na zelo različne načine. Na Japonskem imajo svoj stil, Nube v Afriki so pokončni na čisto drugačen način. Opazujte to pokončnost pri ljudeh, ki to obvladajo. Krasno je namreč opazovati, koliko inačic pokončnosti obstaja in kako zelo različno se ta lahko kaže tako na telesni, kot tudi psihološki ravni. Obstajajo majhni in telesno vidno šibki ljudje, a se jih nihče ne bi napadel, ker so videti pokončni. Poznate kakšen takšen primerek? V službi sem pred leti spoznal takšno žensko, bila je drobna, a nihče si ni upal drezati vanjo, ker je bila tako pokončna. Pokončnost je torej nekaj, kar ljudje začutijo in ne samo vidijo in zato je prav, da se je naučimo, da jo vadimo vsak dan.
Želim vam pokončen dan! 😉
Robert
***
Odpiram vrata vsem tistim, ki bi se radi učili novih gibalnih veščin (borilne veščine, naravna gibanja, osnove gimnastike, dihalne vaje, kopanje v ledeni vodi, meditacija v gibanju…). Interesenti, ki bi bili radi lepi samo poleti, me ne zanimajo. Na individualnih urah poučujem namreč samo ljudi, ki jih zanima širjenje gibalnih horizontov in razvijanje gibalnih sposobnosti preko osvajanja novih gibalnih znanj. Moje delo poteka na dolgi rok, ker ne verjamem v instant rešitve in ker s poučevanjem spreminjam življenjski slog posameznika. Več informacij dobite, če mi pišete semkaj: roartdoo@gmail.com
Lep pozdrav,
Robert Lisac
Vesel bom, če všečkate: facebook O TELESU in če menite, da so zgornje vrstice zanimive še za vaš krog znancev in prijateljev, bom počaščen, če jih delite z njimi preko facebooka.
Podobni članki: