To, kar počneta vidva, bi lahko opisali kot hoja na zelo dolge razdalje (long distance hiking). Kako se je treba fizično pripraviti na takšen podvig, kjer človek prehodi več sto ali celo več tisoč kilometrov?
Gregor Kelt: Preden sva se odpravila na pot, sva naredila dva testa. Eden je bil za čevlje. Imela sva nove in sva jih hotela preizkusiti čez težjo preizkušnjo. Šla sva iz bohinjskega konca v Tolmin, kar čez hribe in tisti dan naredila skoraj 50 km. Čevlji so zdržali, brez da bi se ožulila. Videla sva tudi, da zmoreva prehoditi veliko več, kot sva mislila. Mišice naju niso bolele, bila sva le pošteno utrujena. Zahvala za to, da nisva imela bolečin, gre zdravi, pretežno surovi prehrani z veliko solat in preostale zelenjave. Včasih, ko sva imela standard dieto, ne bi mogla več po stopnicah hodit ob takem naporu.
Šla sva tudi na dvodnevno hojo, kjer sva spala zunaj brez šotora in podlog. Tako sva namreč nameravala prehoditi najin prvi cilj 3000 km. Preizkušala sva najini novi lahki spalki. Pri 15 stopinjah, sredi avgusta, so spalke prestale test. Vedela sva, da bova hodila v toplejših krajih, zato sva zaupala, da bodo sicer lahke poletne spalke dovolj, če se malo bolj oblečeva. Ta dvodnevna hoja nama je prav tako pokazala, da zmoreva. Za kondicijo sva vedela, da jo bova sproti nabrala. Bolj naju je skrbelo to, da imava prave stvari s seboj in da je vse stestirano, ker se potem ne bova sredi poti vračala.
Psihično na to dolgo pot nisva bila nikoli res pripravljena. Strah naju je bilo, upirala se nama je. Kar naju je gnalo, je bil navdih 80 let stare starke, ki je brez vsega hodila preko Amerika. Zaradi tega je zažarela misel hoje še toliko bolj. Če koga zanima, naj jo pišče na spletu, Peace Pilgrim je njeno ime. Pripravljena sva bila zaupati, da nama bo vse dobro in iti za tem, kar sva čutila, da je svoboda.
Najtežje nama je bilo dejstvo pred odhodom. V rokah sva imela le 1000€. Vedela sva, da bova spala le pri ljudeh doma ali pa zunaj. Kaj takega še nikoli nisva tako delala, da ne bi imela izhoda. 1000€ sva preračunala, da je dovolj za 5 mesecev hrane. To je bil strah. A kljub temu sva šla. Hoja nama predstavlja svobodo. Da lahko greš z lastnimi nogami v katerokoli smer želiš. Samo začneš hoditi.
Mnogi, ki se lotevajo takšnih večmesečnih ultrapohodov si zadajo neko dnevno normo, koliko kilometrov morajo prehoditi. Kako vidva določata to “kilometrino”?
Gregor Kelt: Prvi cilj nama je bil 3000 km, kasneje 10.000. Avgusta 2016, 12 mesecev po začetku, sva prehodila 3600 km. Ni nama bil namen prehoditi vsak dan čim več kilometrov, a sva kljub temu potrebovala en mesec, da sva začela uživati. Od začetka nama je bil namen spoznavati ljudi ter nehati z gonjo za cilji in dokazovanjem, ki sva jo bila vajena od prej. Hotela sva drugačen način življenja. A sprva sva še nabirala kilometre, ker naju je bilo strah prihajajoče zime. Hotela sva čim prej iz Marseilla v Franciji priti vsaj do Barcelone. Kot drugo pa je bolel ponos. Ko naju je kdo vprašal, koliko kilometrov imava za seboj, sva hotela imeti vsaj nekaj stotk za seboj. Takrat sva en mesec delala vse do 45 km na dan, 35 km je bilo povprečje. To je za naju pomenilo cel dan hoje, od jutra do večera s postanki za malice. Po enem mesecu sva spustila strah pred zimo in se predala. Videla sva da se na račun strahu prikrajšava za izkušnjo poti, da ne dojemava okolice. In kaj potem, bova po 3 mesecih na 3000 km, in kaj bova imela od tega?
Ko sva dojela, da ni bistvo cilj, ampak izkušnja poti, sva delala v povprečju le še dobrih 20 km na dan. Vmes sva se tudi ustavila pri ljudeh za par dni, da sva se lahko spoznala, da sva spoznala njihovo življenje, jim pomagala pri delu. Kadarkoli sva si lahko vzela pavzo, tudi za več ur in samo bila in opazovala, dihala. Če je to pomenilo, da okoli naju ni bilo nobene vasi, sva prespala kar v gozdu. Delala sva povezano po 150 ali 200 km in se potem za kakih 3, 4 dni ustavila. Vmes sva imela še dve večji pavzi, eno v Barceloni zaradi svojih delavnic za premagovanje strahu in eno v Andalusiji. Če pa bi vsak dan hodila, bi bila ta pot po 3 ali 4 mesecih zaključena, tako pa sva bila na poti 12 mesecev ter vmes delala tudi svoje delavnice in individualne vaje za premagovanje strahu. Neverjetno je bilo, da sva jih po 6 mesecih začela delati v Španščini. Agni je znala že od prej govorit, jaz pa sem se naučil vse na poti.
Telo pri takšnih podvigih kriči po kakovostnem gorivu v obliki hrane. Kako se vidva prehranjujeta, da zdržita tovrstne napore?
Gregor Kelt: Največ sva jedla zelenjavo in sadje iz tržnic ter oreščke iz narave. Sva posegla tudi po kruhu, ki pa nama ni dal energije, samo tisto staro hrepenenje je zadostilo. Z energijo nisva imela problemov. Sva pa pojedla ogromno sadja. Tega sva dobila, ko so se zapirale tržnice. Takrat se precej vrže stran in je med tem dovolj sadja in zelenjave, ki jo obrežeš in poješ. utrudilo naju je, kadar sva jedla nek velik, pretirano kuhan obrok pri ljudeh. Večina se jih ne zaveda, da s prekuhavanjem hrana izgubi vrednost in postane obremenitev za telo. Nič narobe s tem, da se pokuha, samo ponavadi se je zelenjava cmarila celo uro, preden smo jo jedli. Iz vljudnosti nisva preveč pritiskala glede hrane. Sva bila vljudna gosta. Sva svojim gostiteljem kar naprej pripravljala zelene smoothije, da sva stvari zbalansirala.
V bistvu živita kot so nekoč živeli lovci in nabiralci na zelo nomadski in prvinski način. Ker sta bolj usmerjena v rastlinsko prehrano, lovljenje odpade, vendar gre še vedno za zelo prvinski način življenja. Se vama zdi, da se je treba spet vračati k tej prvinskosti? Če je temu tako, zakaj?
Gregor Kelt: Nisva bila čisto divja. Se nama obema sicer zdi zanimiva ideja, o kateri se večkrat pogovarjava. Kaj je bila prerana naših prednikov, kaj so jedli, da so bili siti, če so samo sem pa tja kaj odtrgali. Eno dejstvo iz zgodovine je to, da so jedli bistveno manj kot mi. Populacija je bila manjša in v naravi je bilo naravno rastje. Danes ni več ista slika. Večinoma sva se sprehajala po naravi, v katero je posegla človeška roka. Ogromno je površin, kjer je zemlja popolnoma oropana hranljivosti ali pa biotske raznovrstnosti. Me para srce ob tem, a kaj naj. Narediva največ, kar lahko. Jeva zdravo, čim več od kmetov, ki dajo kaj na naravo in da drugim neprisiljeno deliva koristi zdrave prehrane.
Z Agni poznava okoli 20 različnih divjih zelenih rastlin, ki so užitne. Teh sva tudi nekaj nabrala, a bolj poredko. V Franciji in Španiji sva šla čez površine, ki so bile špricane s pesticidi in zastrupljene od odplak svinjereje, tako da ni bilo najlažje najti najdišč, ki uspevajo v ohranjeni naravi.
Če imava kakšen nasvet glede prehranjevanja, je to, da porabimo to, kar imamo, da ne zapolnjujemo polic in hladilnika z nečem, kar potem stoji in gnije. Da sproti porabljamo, kar smo kupili. In da od kmetov nabavimo večje količine zdravo pridelanih pridelkov, ki jih redno uporabljamo. Če pa ima kdo svoj vrt, naj si pridela svoje, vsaj tisto, kar mu je najdražje. Bo to tudi z veseljem delal.
Da bi živeli divje, ne znava reči. Kar nama je pomembno, je svoboda in skrb za okolje, da ga ne preobremenimo in da upoštevamo naravne dinamike. Prav bi bilo, da lahko obstajamo vsi. Tisti, ki bi radi živeli kot nomadi in tisti, ki bi se radi ustalili. Prav tako pa tudi tisti, ki bi radi bili oboje. Se nama zdi, da preveč iščemo prave odgovore, da je en način pravi. Potrebe se spreminjajo. Ljudje se spreminjamo. Prav je, da spoštujemo eden drugega in naravo, in da eden drugemu omogočimo svobodo, da živimo v skladu s tem, kar nas v tistem trenutku kliče.
Hoja spada med najbolj osnovne oblike gibanja, gibanje je pa povezano s telesom. Kaj vaju je hoja naučila o vajinem telesu?
Gregor Kelt: Hoja naju je najbolj naučila to, da imava vsak svoj ritem. Da se sicer lahko za en čas prilagodiva, drugače pa si morava pustiti, da gre vsak po svoje, s svojim ritmom. To ne velja samo za hojo.
Skozi hojo sva videla, da ni problem prehoditi kakršnokoli razdaljo. Kakršnokoli. Začela sva tudi upoštevati, da telo potrebuje svoj predah. 3 dni sva lahko hodila brez težav. Ali pa kdaj le 2, če je to pomenilo celodnevno intenzivno hojo. Po temu sva opazila, da telo hrepeni po predahu. Poznalo se je, ko tega predaha nisva naredila. Vse je prišlo za nama in sva bila potem po enem tednu hoje iztrošena. Definitivno nama ni za 1 mesece neprekinjene hoje. Če bi to delala midva, bi bilo to ali zaradi dokazovanja sebi ali pa nekega trpinčenja, da bi na silo hotela nekaj spoznati skozi težko preizkušnjo. Tega se odvajava 🙂
Če hojo povežemo z nekim duhovnim ali religioznim ciljem, to imenujemo romanje, torej hoja z nekim namenom. Kakšen je vajin namen, da se zdaj lotevata hoje na 10’000 kilometrov?
Za pot sva si zadala, da naravno pride do naju, kar bi midva delala, kako naj bi midva prispevala svetu. Prej sva garala za preživetje, delala vse sorte projetov in porabljala vso svojo energijo, da bi se nekaj premaknilo. V prakso sva želela spraviti načela aikida, da živiš brez borbe in naprezanja. Želiva se prepustiti, da nama tudi strah pred preživetjem ne pride do kosti. Da se soočiva s tem, da slediva svojemu srcu, tudi če vmes ostaneva brez denarja, kot tudi sva, 4 mesece. Pripravljena sva sprejeti tudi smrt, če je to del najine poti. V glavem, da zaupava neglede na karkoli. Ker več kot to, da poslušava sebe, ne zmoreva. In je to edino, na kar se lahko resnično zaneseva ali pa se naučiva zanašati.
Na poti sva doživela toliko globokih osebnih spoznanj in osebnostnih sprememb, tako da težko ne bi bila to duhovna pot. In čeprav ta tema za vsakega pomeni nekaj drugega, čutiva, da sva se povezala z bogom, najinim najboljšim prijateljem. Na splošno pa sva skozi izkušnje začela verjeti, da je cel svet le zrcalo tega, kar čutiva in misliva, najine notranjosti, in da sva kreatorja. Da se vse projicira v ljudi in okoliščine, ki jih doživljaš. Da so ti lahko kot popolno zrcalo, da predelaš vse, kar stoji med teboj sedaj in tisto osebo, v katero želiš zrasti. Videla sva, kako lahko ta zakon zrcala (ne privlačnosti) uporabiva, da si z vizualizacijo kreirava ljudi, dogodke in stvari. Toliko podrobnosti in neverjetnih stvari se nama je uresničilo, da ne dvomiva v to, da kreacija deluje. O tem govoriva na najinih predavanjih in delavnicah. Predvsem je bilo pomembno odkritje, kdaj kreacija ne deluje in zakaj. Takrat se namreč večini ustavi, da vse skupaj vržejo v koruzo.
Na vajinih delavnicah poudarjata pomen vizualizacije, ki jo prakticirajo tudi vrhunski športniki. Kako jo uporabljata vidva? Lahko opišeta vajin postopek?
Odvisno od priložnosti si vizualizirava na več načinov. Osnova je to, da imava ali svoj notranji monolog ali pa se pogovarjava, da z besedami kreirava ali artikulirava to, kar želiva ustvariti. Pri tem pa se osredotočava na občutke, za katere si predstavljava, da bi bili prisotni ob tem, ko npr. kreirava stanovanje ob morju za cel teden, zastonj. In nama ga potem ponudi nekdo, ki ga še danes nisva osebno spoznala, samo preko facebooka. Ja, take neverjetne stvari so se nama dogajale. Pa življenje na barki na morju, vse brez denarja.
Kje izvedo ljudje več o vaju dveh?
Redno objavaljava vse, kar se dogaja okoli projekta Walk Fearless, na najini facebook strani: www.facebook.com/wewalkfearless
Če bi radi odkrili svoj notranji kompas, pojdite na najino spletno stran www.walkfearless.org, tam ga dobite ob prijavi na najine vzpodbudne novičke.
PS: Če želite 2 x na mesec prejemati koristne informacije v zgornjem slogu, se prijavite na e-novice. Vesel bom, če všečkate: facebook O TELESU
Podobni članki: