Ko sem živel še v Švici, sem se vsak dan vozil s kolesom v srednjo šolo. Redno sem pri tem prehiteval svojega takratnega profesorja športne vzgoje, ki se je na delo vozil v Porscheju. Redno pa sem srečeval tudi bančne uslužbence, menedžerje in direktorje podjetij, ki so delali v četrti blizu šole. V poslovnih oblekah in s kravatami, ki so plapolale v vetru so se tudi oni vozili na delo s kolesi.
Kolesarska kultura je v Švici zelo razvita, kar se je kazalo tudi v obzirnem odnosu voznikov avtomobilov do kolesarjev. Prav tako se tam smatra kolesarjenje kot nekaj naprednega. V Sloveniji smo glede te miselnosti še daleč za Švicarji, vsaj po mojem mnenju.
Osebno ne poznam niti enega direktorja, ki bi hodil s kolesom na delo, kaj šele na poslovne sestanke, ker bi to tukaj izpadlo preveč študentsko in neresno. Pa je to res tako? Ni prav kolesarjenje pravilna, inteligentna in praktična rešitev za mnoge težave, s katerimi se trenutno ukvarja človeštvo?
Ko hodim v vrtec po svojega otroka, če le morem s kolesom, sem tudi med redkimi, ki to počne na ta način. Tisti, ki stanujejo v isti ulici kot je vrtec, pridejo po otroke peš, vsi ostali z avtom.
Dejstvo je, da je kolo močno podcenjeno prevozno sredstvo. Zakaj?
Vse lokacije, ki so oddaljene od našega doma 10 do 15 kilometrov je s kolesom mogoče doseči v pol ure. Pri tem prevažamo naokoli samo sebe in kolo, torej en sedež, ki je zapolnjen, ko se vozimo naokoli z avtom, pa nas pogosto spremljajo trije prazni sedeži. To ni ravno ekološko. Sem proti uporabi avtomobila? Ne nisem. Sem pa za to, da vsak pri sebi razmisli, koliko ga zares potrebuje in ob katerih priložnostih.
Iz ekološkega vidika je tudi absurdno, da je potrebno ogromno goriva, da gorivo za avto sploh pride do bencinske črpalke. Ni bolj pametno, da je naše “gorivo” zelenjava, sadje, testenine in meso slovenskih proizvajalcev?
Vsak, ki se vozi s kolesom daljšo razdaljo do dela, mu zvečer ni potrebno hoditi z avtom na v fitnes, kjer potem eno uri goni sobno kolo. Če se kolesar vozi vsak dan na delo, ki je oddaljeno 10 kilometrov, s tem prihrani na mesec približno za 400 kilometrov bencina. Če se vozi osem mesecev na leto (ko je toplo), tako prihrani denarja za 3200 kilometrov. V tem času prav tako prihrani karto za fitnes, ki pogosto stane okoli 60 € na mesec, kar znese v osmih meseci 480 €.
To seveda ni neka grozno velika vsota denarja, a glejmo tudi dolgoročno, kajti na ta kolesarski način direktno nalagamo “kapital” v svoje zdravje. Koliko nam je vredno zdravje, nam postane jasno, ko ga izgubimo mi ali kdo od naših bližnjih.
Seveda ne moremo vplivati na to, kdaj se bomo srečali s smrtjo, imam pa občutek, da prej dohiti “zagrižene” avtomobiliste kot počasne kolesarje.
Trenutni trend kaže, da je vsaka naslednja generacija gibalno bolj pomehkužena od prejšnje. Vem, da so bili moji starejši soborci v klubu bistveno boljši od mene in verjetno sem bil zanje gibalni “pomehkuženec”. Zadnja leta sem v vlogi trenerja samoobrambe in borilnih veščin opazil, da so gibalne sposobnosti mladine, s katero sem delal, vedno slabša.
Ni čudno, saj je danes vse na klik. Hrano si lahko naročiš po računalniku, TV se upravlja z daljincem in programov ni treba prestavljati “ročno”, kot smo to morali še pred tremi desetletji. Otroci ne hodijo več peš v šolo, ker jih vozimo starši. Prav zaradi vsega tega se mi zdi nujno, da se zavestno, ponovno in redno izpostavljamo naporu kolesarjenja (in drugim športom), sicer bomo ljudje čez nekaj tisoč let videti kot glavonožci, ki obvladajo iz gibalnega vidika samo še frcanje s prsti po ekranih.
***
Odpiram vrata vsem tistim, ki bi se radi učili novih gibalnih veščin (borilne veščine, naravna gibanja, osnove gimnastike, dihalne vaje, kopanje v ledeni vodi, meditacija v gibanju…). Interesenti, ki bi bili radi lepi samo poleti, me ne zanimajo. Na individualnih urah poučujem namreč samo ljudi, ki jih zanima širjenje gibalnih horizontov in razvijanje gibalnih sposobnosti preko osvajanja novih gibalnih znanj. Moje delo poteka na dolgi rok, ker ne verjamem v instant rešitve in ker s poučevanjem spreminjam življenjski slog posameznika. Več informacij dobite, če mi pišete semkaj: roartdoo@gmail.com
Lep pozdrav,
Robert Lisac
Podobni članki: