Zdaj je moderno vse, kar diši po paleo sceni. Tudi na gibalnem področju se pojavljajo poskusi uveljavljanja novih pogledov na človekovo gibanje. Bil si na seminarju, ki ga je vodil Ido Portal, ki spada med vodilne figure na tem področju. Po tem, kar si videl, občutil in doživel, me seveda zanima, kje ti vidiš razlike med športom in recimo sistema, kot ga zagovarja Ido?
Ida spremljam že približno osem let. Moje prvo „srečanje“ z njim je bilo preko video posnetka intervjuja, ki je bil objavljen na Youtube-u. Že po nekaj minutah poslušanja sem ugotovil, da Ido ni kdorkoli in da ne govori na običajen način. Tam se je začelo, nadaljevalo se pa je tako, da sem poiskal vse, kar je bilo na internetu dostopnega o njem in od njega. Sprašuješ me, o razliki med športom in „sistemom“, ki ga zagovarja Ido. Ido ne zagovarja nikakršnega sistema – on govori o gibanju.
Gibanje pa je dobesedno vse, kar vključuje telo in njegovo premikanje (takšno ali drugačno) po prostoru, vključno z manj vidnimi in otipljivimi procesi (fiziološke reakcije, duševna stanja, itn.). Največja težava pri razumevanju tega, o čemer Ido govori in „kaj zagovarja“, je v tem, da je njegova širina gledanja tako zelo obsežna, da je preprosto nismo vajeni.
Kdor je zrasel v modernem fitnes svetu, gibanje v dobršni meri povezuje s treningom. Torej – grem v fitnes, naredim trening (boljši ali slabši, že tukaj je veliko spregledanega!) in to je to. Moj odnos s telesom (dejansko te dualnosti sploh ni, ker moje telo in jaz sva eno!) je bolj ali manj omejen na sila specifično in ciljno dejavnost. Nekoliko bolj obširno gledišče zavzemajo recimo tisti, ki so bili (kot sva bila midva) vzgojeni v borilnih veščinah. Na tem področju je že nekaj več „vsebine“ – hitro pride do omenjanja discipline, borbenega duha, razvoja karakterja, skupinski duh, itn. Skratka, borilne veščine so že stopničko višje, ker razumejo gibanje in – dejmo temu tako reči – nekatere duhovne elemente.
Z ravnokar skicirano razliko med „fitnesom“ in borilnimi veščinami lahko morda „začutimo“ neko kvalitativno razliko v razumevanju gibanja kot ključne človeške dejavnosti. No, Idov pogled je še radikalno bolj kompleksen od te razlike. Če govorimo izključno o „fizikalnem“ aspektu (torej gibanje samo), gre pri njem za poudarjanje pomembnosti razvijanja kompleksnosti gibanja. En način, kako bi lahko to tematizirali, je da bi šli od linearnih gibalnih vzorcev (npr. dvigovanje uteži, kalistenika, itn.) do kompleksnih (ples, borilne veščine, prosto gibanje, itn.).
Ampak to je zgolj generična opredelitev, izpušča namreč veliko malenkosti, kot so: spoznavanje diha in različnih oblik dihanja, raziskovanje hitrosti premikanja določenih udov, protokoli krepitve sklepov za specifične namene, treniranje oči, zadrževanje diha, nelinearni vzorci moči, itn. Z omenjenim (ki se veže zgolj na „meso in kosti“) pa se sploh še nismo dotaknili bolj specifičnih perspektiv, ki se vežejo na raziskovanje čustvenih stanj v povezavi z gibanjem, meditativnimi praksami, skupnostnim elementom gibanja (gibanje kot zadeva skupnosti ljudi!), itn. Skratka, Idova zasluga je predvsem v tem, da neutrudno poudarja pomen razumevanja gibanja in nas samih na veliko bolj kompleksen način, kot smo v našem „prostoru in času“ vzgojeni. On sam pogosto iskreno pove, da ni izumil ničesar novega, temveč da zgolj povezuje različne perspektive na svoj način. Ravnokar napisano bi bilo potrebno veliko bolj razdelati, ampak naj to zadostuje za mimobežnega bralca. Tiste, ki jih Idova zgodba zanima, bodo tako ali tako brskali in raziskovali dalje in tako prišli do bolj celovite podobe.
Katere so glavne praktične prednosti njegovega gibalnega sistema?
Kot rečeno, on nima svojega gibalnega sistema. Gre bolj za to, da povezuje različne aspekte gibanja, jih veže skupaj in skozi te povezave pokaže, (prvič) kako zares kompleksno je človeško gibanje, ter (drugič) v končni instanci nakaže, da je učenje ene „discipline“ učenje vseh disciplin sploh.
Ravnokar izražena misel je razmeroma kompleksna in upam, da jo bom lahko dovolj dobro prikazal v naslednjih nekaj stavkih. Pomagal pa si bom z eno od Idovih izjav, ki bo omogočila eno linijo razlage. V enem intervjuju Ido reče (parafraziram), da „ni najbolj pomembno, kaj se učiš, dokler se učiš od dobrega učitelja“.
Potreboval sem nekaj časa, da se vsaj približno razumel, kaj je želel povedati s tem stavkom. Na hitro in čez palec gre za tole: učenje ene veščine (katerekoli; igranje kitare, učenje karateja, ples, nogomet, itn.) je vedno učenje Veščine same, oziroma, učenje učenja. Najpomembnejša stvar tako ni predmet učenja (igranje kitare, ples, brcanje, itd.), pač pa učenje samo! Biti učenec (ang. „to be a student“) je tisto, za kar v resnici gre. Ključni vrednoti (če se tako izrazim) sta (nenehno) raziskovanje in učenje. V ozadju tega pa pot od preprostosti h kompleksnosti, tako gibanja, kakor tudi razumevanja samega. Danes vse prepogosto skušamo dosegati znanje in vednost in držo absolutnega Znalca.
Ido Portal in Jan Hrvatin
Pomembno je – tako sugerira Ido in se z njim popolnoma strinjam – bolj pogosto iti v drugo smer in biti učenec. Skratka, veliko bolj dragoceno je vedeti, da zelo malo veš, kot pa misliti, da vse veš. Živeti na način, da zelo malo veš, namreč omogoča, da se neprestano učiš nove stvari in dodajaš kompleksnost svojemu spoznavanju tega življenja. Banalno in preprosto rečeno – vsi mi smo umrljivi in smrtni, nobena od naših sposobnosti ne bo trajala večno, zato je najpomembnejše to, da ohranjamo radoveden odnos do sveta in nas samih in se naučimo, kolikor le lahko.
Kaj je tebe osebno prepričalo, da raziskuješ tudi v tej smeri?
Od malih nog sem imel rad gibanje, bil sem precej aktiven in živahen otrok. Če se pravilno spominjam, sem najprej hodil na plesne vaje, potem na košarko, zatem pa sem začel z borilnimi veščina, najprej s Tae Kwon Do-jem. Sicer sem še vedno veliko hodil po igriščih, ampak borilne veščine so za dolga leta ostala prva in edina gibalna ljubezen. Poskusil sem marsikaj (tajski boks, karate, samoobrambo, itn.), vendar sem večino časa bil na terenu kickboxinga, kjer sem dolga leta tudi deloval kot trener. Kasneje se je k treningu borilnih veščin priključil klasičen trening moči, zatem gimnastika, itn. Danes počnem marsikaj in skušam počasi prodirati v različne dimenzije gibanja, kar pa sploh ni lahko. Potrebnega je veliko dela, raziskovanja in predvsem re-strukturacije notranjih predstav o tem, kako je gibanje sploh umeščeno v življenje. Skratka, ko sem prvič poslušal Ida, je nekaj „kliknilo“ in od takrat dalje se to klikanje še ni ustavilo.
Lahko predstaviš kakšno vajo ali gibalno aktivnost, ki se ti zdi še posebej koristna za vse bralce?
Vsekakor – čepenje in visenje. Torej to, kar tudi Ido neprestano poudarja. Čepenje in visenje sta najbolj bazična elementa, ki naslovita tako veliko struktur v telesu, da bi bilo potrebno kazensko preganjati tiste, ki tega redno ne počnejo. Šalo na stran – z rednim čepenjem ohranjamo gibčnosti gležnjev, kolen, kolkov. Stimuliramo vaskularizacijo tkiv spodnjega uda, sproščamo ledveni del, ohranjamo gibko medenično dno, pomagamo prebavi, itn. In kar je čepenje za spodnji del telesa, je v veliki meri visenje za zgornji del. Ohranjanje prožnosti ramenskega sklepa, raztezanje vseh mišično-vezivnih struktur zgornjega uda, sproščanje hrbtenice,.. vse to in še več se dosega z enostavnim visenjem. Čepimo lahko kjer koli in kadar koli, za visenje pa potrebujemo zgolj nekaj, za kar se lahko primemo. Vsakemu od svojih vadečih svetujem nakup gimnastičnih obročev. Vsak dom bi jih moral imeti.
Kakšen vtis si dobil o Idu? Kakšen se ti zdi kot človek, trener, učitelj gibalnih veščin?
Kdor Ida pozna zgolj iz posnetkov in intervjujev, ki so dostopni na internetu, si lahko kaj hitro o njem zgradi prenagljeno mnenje. Izpade lahko nadut, aroganten, elitističen, itn. Jaz sem od nekdaj slutil, da ni tak in ta slutnja se mi je potrdila, ko sem ga spoznal v živo. Potrebno je namreč vedeti, da v nekaterih od svojih nastopov (po mojem) namenoma izreka ostre stavke, ker želi jasno zarisati resnost tematike, o kateri govori. Nekateri se lahko s tem načinom ne strinjajo, jaz ga osebno sprejemam in razumem. Ido je človek z veliko začetnico. Nimam sicer obsežnih empiričnih izkušenj z njim (bil sem samo na dveh seminarjih, na katerih sem sicer tudi govoril z njim na štiri oči), vendar po tem, kar sem videl in slišal, lahko s precejšnjo gotovostjo rečem, da je preprost, spoštljiv, skrajno karizmatičen, iskren in predan. Kot trener pa zahteven, podpirajoč in s pravo kritiko na pravem mestu.
Kako lahko ljudje stopijo v stik s tabo in kaj je tvoje poslanstvo na področju gibanja in telesa?
Nerad uporabljam besedo „poslanstvo“. Danes je vse preveč tovrstnega religiozno-poslovnega čveka, ki mi ni všeč. Najraje postavljam zadeve bistveno bolj preprosto. Sem nekdo, ki rad nenehno razvija svoje sposobnosti, raziskujem nova področja in se v prvi vrsti ukvarjam s telesnostjo, gibanjem in vsem, kar sodi zraven. Rad učim, kar znam in skušam pomagati ljudem, ki mi zaupajo. Za tiste, ki me še ne poznajo, pa berejo ta intervju, je najlažje, da pogledajo, kaj od časa do časa objavim na svoji FB-strani in me – če želijo – tam kontaktirajo. https://www.facebook.com/telesnavzgoja/
***
Podobni članki:
***
Odpiram vrata vsem tistim, ki bi se radi učili novih gibalnih veščin (borilne veščine, naravna gibanja, osnove gimnastike, dihalne vaje, kopanje v ledeni vodi, meditacija v gibanju…). Interesenti, ki bi bili radi lepi samo poleti, me ne zanimajo. Na individualnih urah poučujem namreč samo ljudi, ki jih zanima širjenje gibalnih horizontov in razvijanje gibalnih sposobnosti preko osvajanja novih gibalnih znanj. Moje delo poteka na dolgi rok, ker ne verjamem v instant rešitve in ker s poučevanjem spreminjam življenjski slog posameznika. Več informacij dobite, če mi pišete semkaj: roartdoo@gmail.com