Ko sem bral članek na tvojem blogu, si napisala, da rada opazuješ ljudi, kako se gibajo in da ti njihova telesa pripovedujejo zgodbe. Katera je najbolj pogosta “telesna zgodba”, ki jo opaziš pri ljudeh?
Maja Kenda: Z današnjim načinom življenja (večinoma sedeče delo, premalo gibanja, hitenje, usmerjenost k produktivnosti in še bi lahko naštevala) se je pojavil vzorec nepravilne drže. Naš steber – hrbtenica – se je zamajal. Pri večini ljudi ni v nevtralni, pokončni legi oz. drži, kar na daljši rok povzroča neravnovesje telesa. Drža hrbtenice in telesa odraža našo notranjo držo (naša prepričanja, naš odnos do sebe in življenja). Izgubili smo stik s samim seboj.
Telesa so utrujena, hitijo sem ter tja. Že kar redko srečam telo, ki je pokončno in se giba sproščeno, lahkotno. Prav lepo se je zazreti vanj. Svet se nagiba k temu, da je telo lepo oblečeno, pomemben je njegov zunanji izgled in ne toliko, kakšna je njegova notranjost. A telo ne laže. Telo ima lastno inteligenco in sporoča zgodbo našega življenja.
Zdi se, da zavedanje lastnega telesa tesno povezuješ z neposrednim stikom z naravo. Kako je po tvojem mnenju narava povezana s telesom in obratno?
Maja Kenda: Ko govorim o telesu, imam v mislih naše fizično telo kot tudi mentalno in čustveno.
Narava je del nas in mi smo del nje. Narava, če jo opazujemo, lahko postane naša učiteljica, in preko nje spoznavamo, bolje razumemo sebe, svojo naravo. Vsi pojavi v naravi se dogajajo tudi v nas samih.
Za primerjavo bom dala DREVO:
korenine so naša stopala,
deblo naša hrbtenica,
veje naše roke,
lubje naša koža,
listi čutila.
Kot drevo tudi mi za rast in življenje potrebujemo hrano, svetlobo, vodo, zrak. Potrebujemo določene pogoje. Ti pogoji in okolje, v katerem živimo, pa vplivajo na naš razvoj. Če bomo poskrbeli za telo in mu nudili optimalne pogoje (gibanje, zdravo hrano, pozitivne misli), se bo odzvalo z zdravjem in dobrim počutjem.
Narava se glede na letni čas in obdobja spreminja. Nenehno kroži, deluje v ciklih. Enako tudi mi. Ampak imamo premalo zavedanja in znanja o teh ritmih.
Globlje razvijamo stik z naravo, bolj kot jo opazujemo, raziskujemo, zaznavamo, čutimo in vidimo njene lepote, globje prihajamo v stik s svojo notranjo naravo, ki je sproščeno stanje uma in telesa. Ta potencial nosimo v sebi in od nas je odvisno, ali ga bomo prebudili. Naj narava postane navdih na naši poti življenja.
Ukvarjaš se z maserstvom, jogo, plesom in tako dobivaš uvide glede telesa, delovanja telesa, “nošenje” telesa iz različnih zornih kotov. Katere so glavne tri napake, ki jih ljudje delajo v odnosu do svojega telesa?
Maja Kenda: Nismo v stiku s svojim telesom in svojo notranjostjo. Premalo pozornosti in opazovanja mu posvetimo. Telo nam sporoča in prav je, da mu prisluhnemo. Da sodelujemo z njim.
Prevelik poudarek damo na izgled telesa in premalo na počutje. Velikokrat nam je izgled pomembnejši od počutja. Premalo raziskujemo telo, se o njem in od njega učimo. Premalo znanja imamo o tem, da je telo povezano z našimi mislimi in čustvi. Da smo za naše fizično stanje odgovorni mi sami. Vsako neravnovesje je tako priložnost, da pogledamo globje vase, da bolje razumemo sebe. Premalo cenimo in spoštujemo telo, premalo ga imamo radi.
Če bi lahko napisala nov učni načrt glede športne vzgoje, kaj bi spremenila? Kaj bi dodala? Kaj bi odvzela?
Maja Kenda: Učni načrt bi sestavila z ljudmi, s katerimi imamo podoben pogled na življenje. Z ljudmi, katerim so pomembne vrednote: spoštovanje, zdrav odnos do sebe in drugih, zavedanje drugačnosti, srečen posameznik – srečna skupnost …Vsak od nas bi doprinesel delček, ki bi tvoril celoto. Celoto, prijazno do učiteljev in do otrok. Ravno zadovoljen in srečen učitelj je ključnega pomena, da otroci v šolah z veseljem usvajajo nova znanja, veščine. Zato bi se najprej vprašala, ali sistem šole omogoča, da učitelji radi hodijo v službo, opravljajo svoje delo. Omogočila bi jim redna izobraževanja na temo osebnostne rasti. Starejši smo vzor mlajšim.
Šola naj bi otroka pripravila na življenje. Pripravila na soočanje z različnimi življenjskimi situacijami. Ga naučila razumevanja svoje ženske ali moške narave, trdnega in spoštljivega odnosa do sebe in drugih …
Športna vzgoja bi potekala večinoma zunaj, ne samo na betonskih igriščih, ampak predvsem v naravi, kjer so idealni pogoji za razvoj gibalnih, motoričnih sposobnosti. Že narava sama je odličen poligon za to, poleg tega pa ponuja svež zrak in živost, raznolikost. In prav ta raznolikost nas bogati, v nas izzove potrebo po raziskovanju, razmišljanju, prilagajanju dani situaciji, trenutku.
Športna vzgoja bi potekala preko igre. Otroci bi preko igre spoznavali svoje telo ter razvijali nove gibalne in umske sposobnosti. Igre bi bile prilagojene starosti. Spodbujali bi učenje mlajših (otrok) od starejših. Tako bi starejši razvijali odgovornost. Otroci imajo radi, da se jim dodelijo določene naloge, še posebej v povezavi z igro. Radi pokažejo, kaj znajo in to znanje podelijo z mlajšimi. Učni načrt bi pri otrocih spodbujal zavedanje, raziskovanje in čutenje svojega lastnega telesa. Spodbujal bi timsko delo kot tudi samostojnost, brez razlikovanja in poudarjanja, kdo je boljši in kdo slabši. Da je športna vzgoja nekaj, kar prispeva h kvalitetnejšemu življenju, in da ni usmerjena le v cilj: zmaga ne glede na posledice. Gibanje je nekaj najbolj naravnega in naj bo prisotno v vseh obdobjih življenja.
Kaj bi svetovala človeku, ki se športa loti samo zaradi lastnega izgleda? Sprašujem zato, ker pač danes zelo veliko damo na zunanjost in hodimo v fitnes zato, da bi se nam videle trebušne mišice, ne pa zato, da bi začeli raziskovati, kaj vse smo sposobni s telesom, v katerem domujemo, udejanjiti. Kako gledaš ti na ta trend?
Maja Kenda: Kakršno koli gibanje je vseeno boljše kot sedenje na kavču oz. negibanje. Dobro je, da se iskreno vprašamo, zakaj želimo imeti lepo postavo, zakaj nam zunanji videz toliko pomeni? Morda, da bomo ugajali? Morda …
Pomembno je, da poleg lepega videza poskrbimo predvsem za dobro in zdravo počutje. Da damo prednost lepemu izgledu naše notranjosti. Naša družba spodbuja k popolnosti. Popolno telo, hiša, žena … A je ta popolnost resnično pomembna, potrebna za našo srečo?
Ljudje smo ustvarjeni za gibanje. A kakšno gibanje je za nas primerno, moramo ugotoviti sami. Karkoli že počnemo, naj bo čutenje in zavedanje lastnega telesa na prvem mestu. Bodimo čuječi do sebe. To nam bo pomagalo h globljemu razumevanju lastne narave. Narava je raznolika. Je trdna in močna ter nežna in sproščena. Tako naj bo tudi gibanje.
Katere tri stvari, vaje, pristope, v odnosu do lastnega telesa bi predpisala prav vsakemu človeku?
Maja Kenda: Kot sem že večkrat omenila, je bistvenega pomena, da v naše gibanje, delovanje vključimo čuječe samoraziskovanje. Opazujemo, kako se naše telo in misli odzivajo na gibanje, ki ga izvajamo, in obratno. Na tak način postane gibanje hkrati učenje o nas samih. Povedala bom svojo lastno izkušnjo: S športom se ukvarjam že od malih nog. Do pred nekaj leti je gibanje zame pomenilo čas, ko nekaj naredim za svoje telo. Telo se je gibalo, um – moje misli pa so bile nekje drugje (v prihodnosti ali preteklosti). Nisem bila pozorna, kaj se resnično dogaja z menoj med samo vadbo.
Novo spoznanje – čuječe samoraziskovanje – me je veliko naučilo in me še uči o mojem telesu, o sebi. Postopoma sem začela opažati nepravilnosti diha, kam uhajajo moje misli, da so moja stopala, kolena, medenica in celotna hrbtenica v nepravilni legi (nepravilni drži) in posledično, da moje težave izhajajo od tam. Spoznala sem, da konstantno dvigujem, krčim ramena (mišice) in še bi lahko naštevala. Vse to je bilo prisotno že leta, a ker se nisem čutila, poslušala, tega nisem opazila.
Vsak naj najde svoj ritem in način gibanja, ki bo spodbujal delovanje dveh kvalitet: moči in stabilnosti na eni strani ter sproščenosti in lahkotnosti na drugi. Le prepletanje teh dveh bo ustvarilo ravnovesje. Primer: če smo zelo aktivna, ognjena oseba, ves dan v pogonu, je za nas pomembno, da vključujemo v vadbo počasnost, sproščanje, umiritev. Ali obratno, če smo zelo lena, počasna oseba, poskrbimo, da vključujemo v naš vsakdan vadbo, ki nas bo poživila.
Poleg giba naj je poudarek na dihu. Povezava giba in diha nas postavi v zavedanje danega trenutka, umirja naš um. Hrbtenica je steber našega telesa, zato bi v vse vrste gibanja vključila tudi vaje za zdravo hrbtenico. Hoja je naše najbolj naravno gibanje, zato jo vključujmo v naš vsakdan. Pojdimo v naravo, nadihajmo se svežega zraka in opazujmo njene lepote.
Poleg aktivnosti je za današnjega sodobnega človeka pomembno sproščanje, zato si po vsaki vadbi vzemimo nekaj trenutkov mirovanja, kjer samo opazujemo dogajanje v svojem telesu, opazujemo dih. Pritisnemo na gumb, ki izklopi vse naše mišice. Samo smo. Pri vsem tem pa imejmo spoštljiv odnos do sebe, do svojega telesa. Telo je naš tempelj in po svojih najboljših močeh mu ponudimo najboljše. Korak za korakom do globljega razumevanja sebe.
Kje in kako lahko ljudje izvedo več o tebi in tvojem delu?
Maja Kenda: Mojo življenjsko zgodbo in moja razmišljanja lahko spremljate v mojih blogih na naslovu: http://centerdih.si/category/blog/
Izkušnjo mojega načina dela preko celostne joge, vadbe prisotnosti in drugih antistresnih programov pa lahko doživite v DIH centru prisotnosti v Kopru. Vabljeni vsi, ki si želite delo zunaj in znotraj sebe.
***
PS: Če želite 2 x na mesec prejemati koristne informacije o tem, kako ravnati s svojim telesom na področju gibanja, se prijavite na moje brezplačne e-novice. Ob prijavi dobite geslo za prenos moje brezplačne e-knjige SAMOOBRAMBA ZA ŽENSKE
Samoobramba za ženske
Podobni članki: