Verjetno ste že slišali za novodobne lovce in nabiralce? Moj prijatelj in moja malenkost sva takšna lovca in nabiralca, odkar sva obiskala Bohinj. Na spodnji sliki vidite mojega prijatelja, kako se je lotil avtohtonega rastlinja zaradi izredne lakote, ki naju je ves čas pestila. Saj bi si privoščila kakšno postrv, originalne lokalne žgance, vendar so nam pobrali ves denar že ob samem prihodu v Bohinj. No, pa gremo lepo po vrsti.
Kot verjetno veste, je v Bohinju vedno problem s parkiranjem. No, problemov je več. Prvi problem je ta, da parkirišč primanjkuje, drugi problem pa je ta, da so tista parkirišča, ki pa so na voljo, seveda draga. Zato sva že ob prihodu v ta okoliš morala soočiti s tem, da sva ves proračun porabila za plačevanje parkirnine.
Tako je lokalni turistični lobi stanjšal že tanke denarnice. Tudi moj sopotnik je takoj po parkiranju moral na bankomat.
Prvotno sva nameravala najeti luksuzni sobi v hotelu, ampak to zdaj ni bilo več možno. Proračun je bil porabljen. Seveda se nisva dala in sva se v trenutku prilagodila, kajti ne preživijo najpametnejši, temveč tisti, ki se najhitreje in najbolje prilagodijo. Pravijo, da se je nesmiselno upirati toku in zato sva pač plačala to neverjetno parkirnino.
Ker je zdaj v ezo sceni v trendu “downsizing” in “minimalizem”, sva tako pristala na seniku prijaznih in empatičnih domačinov.
Ker sva oba gledala redno “Naked and afraid”, sva bila pravzaprav optimistično razpoložena. V teh dokumentarcih so vedno poudarjali, da je najprej potrebno poskrbeti za streho nad glavo, recimo takrat, ko prideš v kakšno kočljivo situacijo v divjini in to sva z odliko opravila. Zdaj sva morala poskrbeti še za hrano. Podala sva se na lov za hrano.
Vendar sva že kmalu pokurila vse svoje glikogenske rezerve in sva začasno omagala nekje na pol poti do Uskovnice. Prežvečila sva nekaj bilk in homeopatsko ekstrahirala nekaj klorofila. Vegansko okrepljena sva nadaljevala pot, na kateri so se nam postopno razodevala razna znamenja, vendar nikoli na prvi, ampak na drugi pogled. Ko sva šla mimo te cekrve, sva ugotovila, da je glavni sponzor cerkve, glede na emblem na fasadi, verjetno Mitsubishi.
Vmes sva prišla seveda tudi v stik z domorodci, ki sva jih spoznala že na ekspedicijah pred 17 leti. Bohinjci so krasni ljudje, korenjaki, ki delajo nekatere stvari pač po svoje, na takšen konkreten način. Tako tudi naš kolega na spodnji sliki, ki je transcendiral idrijsko čipko in celotno zadevo nadgradil in zdaj kleklja z najlonsko vrvjo, ki je debela kar 1 cm!
Ker se od umetniških kreacij pač ne moreš najesti in nama je pošteno krulilo po želodcu, sva se odpravila naprej. V Ukancu sva slučajno odkrila, da sta nama najini ženi vtaknili v nahrbtnika več dobrot, ki sva se jih z užitkom lotila.
Načeloma se trudiva, da bi bila brez greha, ampak na svežem zraku sredi divjine je to pač res težko. Priznam, oba sva v Bohinju precej grešila že lansko leto, ko sva lazila na Triglav. O tem podvigu si lahko več preberete tukaj: Triglav tudi ni več to, kar je nekoč bil! 😉
Glede najinih grehov je bilo potrebno nekaj ukreniti. Ta napis na klopi v Ukancu nama ni prav nič olajšala vest!
Zato sva se odpravila v Brezje, kjer sva lahko zelo razkošno parkirala in to brezplačno! Brezje je seveda znano po tem, da je to zelo pomembno romarsko središče.
Z zanimanjem sva si ga ogledala od daleč…
…in od blizu.
Začutila sva, da je spet vse v redu. Pozabila sva na oderuške parkirnine v Bohinju in našla sva svoj notranji mir.
Ugotovila vsa namreč, da parkirnine morda sploh niso tako slabe, da bo ostal Bohinj, ki nama je zelo pri srcu, še vedno relativno nedotaknjen.
ps: Drage dame, če ste mestne redarke v Bohinju (ali kakšnem drugem turističnem kraju), vam pa svetujem, da si snamete mojo brezplačno e-knjigo SAMOOBRAMBA ZA ŽENSKE. Kako? Prijavite se na moje e-novice O TELESU in sicer TUKAJ! in dobili boste kodo, s katero si lahko snamete e-knjigo. Če bi imeli pri prenosu e-knjige kakšne težave, mi lahko pišete semkaj: roartdoo@gmail.com . Tudi moški se lahko prijavite na moje e-novice in potem e-knjigo podarite vaši ženi, sestri, mami, stari mami ali celo tašči. V e-novicah, ki jih boste dobivali 2 x na mesec, bo govora o gibanju, zdravju in samoobrambi. Seveda je e-knjiga primerna tudi za vse ostale poklicne profile, ne samo za mestne redarke! 😉
Bolj resni članki: