Robert Lisac: Če bi moral našteti tri stvari, ki jih mora vsak športnik početi, da se izogne poškodbam pri vadbi in na tekmah, katere bi to po tvojem mnenju bile in zakaj prav te?
Robert Simonič: Pravilno planiranje celega vadbenega procesa skupaj z regeneracijo in ustrezna prehrano, ki podpira napore. Konkretno, ne moreš dati v fičaka nitro in pričakovati, da bo raztrgal na cesti. Se pravi, ne moreš pričeti priprav na novo sezono na polno, kot, da si še vedno v prejšnji sezoni. Postopnost je mati modrosti v življenju in prav tako v športu in predstavlja pot k dolgotrajnejši vadbi in s tem napredek, kar posledično pripelje do cilja in zadovoljstva športnika/rekreativca.
Rehabilitacija zaključena, zdaj pa novim zmagam naproti
Robert Lisac: Še pred nekaj leti je veljalo, da v dobro ogrevanje spada tudi raztezanje mišic, tudi z vidika prevencije pred poškodbami. Kako je s tem danes?
Robert Simonič: Raziskave so pokazale, da raztezanje (tu se v večini primerov misli na statično raztezanje) ne pripomore k zaščiti pred poškodbami ne pred in ne po treningu. Vse kaže, da raztezanje pred/po vadbi izgublja na pomenu (statično). Ampak pozor, govoriva o prevenciji pred poškodbami. Recimo, če tvoja izbrana panoga zahteva večjo gibljivost kot jo trenutno premoreš, potem ni drugega izhoda, kot, da jo z raztezanjem povečaš. Oblik za dosego večje gibljivosti je več, statično raztezanje je samo eden. Izbira je odvisna od športnika in športa. Recimo borci, ki uporabljajo visoke brce, kjer je amplituda giba zelo velika in prav tako sila, ki jo razvijejo, njim ni priporočljivo izvajati statičnega raztezanja pred treningom, kajti takšen način raztezanja zavira proizvodnjo velikih sil še več ur po izvedbi. Kar pomeni, da lahko zaradi tega izvedejo počasnejši udarec in jih zaradi tega “nalomijo” ali pa proizvedejo večjo silo kot jo je možno kontrolirati v mišici in se poškodujejo.
Seminar Boris Sheiko 2016 Novi Sad
Robert Lisac: V kar nekaterih vzhodnjaških borilnih veščinah so že pred tisočletji poudarjali, da je treba z ustrezno vadbo okrepiti kite in da je to zelo pomembno. Tudi Christopher Sommer, nekdanji trener ameriške gimnastične reprezentance trdi nekaj podobnega, da močne kite predstavljajo nekakšen temelj, ki ga je potrebno ustvariti, preden se gre načrtno v neko pretirano rast mišic. Kako gledaš ti na to? So krepke tetive za prevencijo pred poškodbami? Obstajajo vaje, s katerimi dejansko okrepimo kite?
Robert Simonič: O tem so govorili že “praočetje” moderne periodizacije (to je pač kunštni izraz za planiranje športne vadbe) Matveev, Verkoshansky in o tem je Bompa v svojih knjigah vedno dal poudarek. Da trening za krepitev kit in ostalih obsklepnih struktur, vedno prehiteva trening za same mišice (seveda sta zadevi povezani, gre samo za različen način izvedbe giba). Tudor Bompa govori o anatomski adaptaciji, kjer na začetku novega pripravljalnega obdobja izvajamo gibe počasneje, v celotnem razponu gibanja, z večjimi ponovitvami v seriji med 10 in 20 in v skupnem treningu med 45 do 60. Če izvajamo gibe presunkovito ali so bremena prevelika sama mišica preko tetiv, ki delujejo na okostje proizvede preveliko silo in lahko pride do poškodbe le teh. Poznane so poškodbe kit t.i. hamstringov mišic upogibalk kolen pri šprinterjih, kjer radi rečejo, da jih zapeče pod ritjo.
Robert Simonič in Boris Sheiko 2016
Robert Lisac: Katere so najpogostejše napake s strani trenerjev, da so njihovi varovanci po nepotrebnem izpostavljeni poškodbam?
Robert Simonič: Ne vem, ker ne spremljam napak drugih 🙂 in o drugih ne bi govoril. Lahko pa napišem nekaj mojih dosedanjih napak. Pred letom ali dvema sem dal mojemu smučarju za izvajati tik pred sezono Poskoke vstran na preagresivni podlagi in pri tem je zaradi spleta okoliščin prišlo do zvina gležnja zaradi preslabe kontrole – koncentracije športnika, agresivne podlage in ker sem sam zahteval še tisto eno serijo “po knjigi” včasih je treba popustiti sami stroki in se prilagoditi trenutni situaciji: utrujenost, začetek sezone… Kot je dejal nek trener: “športno treniranje je edina znanstvena panoga, kjer ima umetnost prilagajanja veliko vlogo” Pri matematiki je vedno 2×2=4 v športu pa je včasih 3, včasih 4 včasih 5 in zopet včasih n kot neskončno. Preveč je dejavnikov, ki vplivajo na končni izdelek.
Robert Lisac: Poškodbe pogosto povzročajo upad forme tako rekreativcev, kot tudi vrhunskih športnikov. To pomeni, da se športnik vrne na fizični nivo, na katerem je bil pred meseci ali celo pred leti. Kaj lahko nekdo naredi, ki se je poškodoval, da upočasni ali celo zaustavi upad forme zaradi poškodbe?
Robert Simonič: Najprej oceni resnost/stopnjo poškodbe z obiskom primernega zdravnika specialista, ki postavi diagnozo in da neke smernice. Tako se lahko loti rehabilitacije pod vodstvom fizioterapevta ali pa primerno usposobljenega trenerja, ki se posveča rehabilitaciji. To je prvo. Osebno me najbolj moti, ko športnik tako rekreativec kot vrhunski športnik zavlačuje z obiskom pri specialistih in s tem podaljšuje zdravljenje. Mi trenerji NE smemo postavljati diagnoz, nismo k temu poklicani. Lahko imamo mnenje, vendar samo to ni merodajno. Če ima tisti, ki vodi rehabilitacijo na voljo več podatkov lahko lažje pristopi k načrtu in izvedbi le te. Se pravi:
– obisk zdravnika specialista
– fizioterapija za odpravljanje posledic poškodbe
– korekcijska vadba, da se poškodba sanira dokončno in kjer trener z ustreznim programom postavlja temelje, da se poškodba ne ponovi, ne pride do kroničnih težav ipd.
– včasih lahko treniramo mimo poškodbe. recimo poškodovana noga mi pa izvajamo trening za zgornji del…
Naj poudarim, da sam napotim svoje stranke na pregled k ustreznemu specialistu ali k fizioterapevtom s katerimi sodelujem saj tako dobim popolnejšo sliko o poškodbi.
Robert Lisac: Pri nekaterih športnih panogah velja skoraj za normalno, da je športnik ves čas vsaj malo poškodovan. Dober primer so mešane borilne veščine (MMA), kjer borci ves čas trenirajo nekako “okoli” aktualne obstoječe poškodbe. Je takšen pristop sploh smiseln? Če je, ga je možno prenesti tudi na druge športne panoge?
Robert Simonič: Ne samo MMA, tudi nogomet in ostale športne panoge, zaradi predolgih tekmovalnih sezon in prekratkih priprav, preveč tekem…
Če je smiselno ve športnik sam. Če se mu izplača, recimo, če se gre za doseganje vrhunske forme tik pred velikim in pomembnim športnim dogodkom, kot so olimpijske igre, potem to razumem. In v takem primeru je potrebno nadaljevati z treningom okrog poškodbe (seveda, če s tem ne ogrožaš športnika) ponavadi se športnik sam odloči, naša naloga je, da trening prilagodimo in, da ga čim bolje pripravimo. Velikokrat pa naletim na neko posebno trmo predvsem rekreativcev, največkrat so to tekači, ki si delajo škodo samo zato, da se bodo lahko udeležili naslednje rekreativne prireditve, brez pomislekov za vnaprej. To zame nima smisla. Priznana ameriška fizioterapevtka Diana Lee je lepo navedla mantro rekreativnih tekaških navdušencev: Trening, tekma, bolečina, rehabilitacija, trening, tekma, bolečina, rehabilitacija, trening… začaran krog vrtenja na mestu.
Robert Lisac: Je iz vidika prevencije pred poškodbami danes sploh še smiselno trenirati do mišične odpovedi. Vprašano drugače, je danes sploh še smiselno trenirati do mišične odpovedi?
Robert Simonič: Tu ne vidim pomislekov zaradi poškodb samih, ampak bolj zaradi smotrnosti treninga. Zame ni vedno najbolje trenirat do odpovedi, ker s tem programiraš možgane na odpoved. Sam planiram treninge okrog uspešnih izvedb v posameznih serij in na koncu koncev celotnega treninga. Bolgarski dvigalci uteži so bili veliki zagovorniki velike količine treninga tudi po 8 ur so bili na dan v telovadnici pa so le redkokdaj šli do maksimuma. To so privarčevali za tekme, takrat ko je bilo to najbolj potrebno. Seveda so predhodno tudi naredili “štih probo” ali gre trening v pravo smer ali ne.
Če delaš preveč in predolgo na maksimumu pride do iztrošenosti materiala. Kot je rekel prof. Rajtmajer: “človek je biologija in on vse akumulira” in tako tudi tukaj v smislu “okvar” Tukaj zopet naletimo na pomembnost planiranja športne vadbe. Koliko ljudi pride na letališče in se tam vpraša: “kam bi šel pa danes?” Vsak že ima karto, prtljago, plan poti… Med tem ko je stanje v fitnes centrih popolnoma kontra temu. Del se po občutku, velikokrat enolično, brez stopnjevanja in popuščanja, Naloži se kolikor gre na palico ipd. Sam se zelo rad poslužujem raznoraznih pripomočkov pri planiranju postopnosti vadbe, V ta namen s pridom uporabljam excel razpredelnice. Pravkar končujem 16. tedenski program za pridobivanje moči, ki vsebuje vse kar je potrebno za uspešnost izvedbe. Program deluje po principu manj je več.
Najprej vpišeš svoje trenutne zmožnosti, plan je že prednastavljen vendar ima možnost individualnih variacij od glavnih vaj, dodatnih vaj, serij, ponovitev, intenzivnosti. Trenutni plan je narejen po vzoru na trenerja Borisa Sheika. Prav tako ima program možnost spremljanja vnešenega preko številk in grafov. Spremljaš lahko posamezno vajo, trening, teden, cikel in skupno 16 tedensko vadbo. Na podlagi tega in z malo predznanja zelo težko kiksneš. Zelo priročna stvar tako za posameznike kot za trenerje. Vpišeš lahko neomejeno število ljudi (tabela se sama dopolnjuje) in samo z izbiro športnika dobiš cel plan. Včasih sem za podobne zadeve porabil več ur, da sem vse preračunal za enega športnika, zdaj se to naredi v nekaj minutah.
Robert Lisac: Na katere tri stvari morajo starši biti pozorni, ko vpisujejo otroke v športne krožke in v društva, da njihov otrok ne bo ves čas zaradi nestrokovnega dela poškodovan?
Strokovno in ustrezno delo. Pa tukaj ne mislim na licence, certifikate in podobno sranje, ki so dan danes namenjeni sami sebi in temu, da nekdo, ali neka organizacija služi denar. Veliko je trenerjev, ki obvladajo svoje delo tudi brez njih. Starši naj se pozanimajo pri starših, katerih otroci že trenirajo v dotičnih klubih, krožkih, naj poiščejo info na spletu, kako uspešen je klub… Kako ima poskrbljeno za logistiko, prevoze in podobne reči.
Kontakt: Robert Simonič: www.facebook.com/robert.simonic.5
PS: Če želite 2 x na mesec prejemati koristne informacije v zgornjem slogu, se prijavite na e-novice. Vesel bom, če všečkate: facebook O TELESU
***
Podobni članki: