Moj prijatelj rad vzdržuje telesno kondicijo s precej nenavadnimi vajami. V samokolnico posadi svojo punco in jo potem vozi v klanec, navzgor, ne navzdol, da se razumemo. Drug prijatelj si je s »štilom« od metle tolkel po golenicah, da si jih je utrdil. Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si. Po tej logiki sodeč tudi jaz nisem normalen. Priznam, vmes na to dejstvo kar malce pozabim, ko pa občutim spet kakšne posledice svojih testosteronskih podvigov, sledi spet kratkotrajna faza ozaveščanja do naslednje pozabe lastne narave. Tako je bilo tudi ta konec tedna.
Pred tedni me je blazno navdušil članek nekega Nemca, ki je je pešačil iz Münchna preko Alp v Trst.
Minimalisti hodijo na izlete tako, da za sabo zaklenejo vhodna vrata in se od doma odpravijo kamorkoli že peš ali s kolesom. Tako sem se podal peš iz Orl mimo znane Plečnikove cerkve, Lipe, Podpeči do kraja Jezero, kjer sem v senci dreves pohrustal vse, kar je bilo užitnega v mojem nahrbtniku, nato pa sem nadaljeval pot skozi Podkraj, Tomišelj, Brest… Hotel sem na lastni koži doživeti vzdušje walkabouta, kot ga prakticirajo avstralski domorodci, pa čeprav v zelo instant obliki.
Plečnikova cerkev
Užival sem, ko sem se sprehajal ob vznožju Krima, narava me je pomirjala, čebelnjaki in brenčanje čebel na vsakem koraku, sokoli, ki so krožili nad mano in nadzirali moje početje in temperatura čisto po mojem okusu, tam okoli 30 stopinj.
Krim
Že malce pred Igom sem čutil bolečine v levi nogi, kot bi imel konstanten krč. Na bencinski črpalki, ki je bila slučajno odprta, sem kupil pivo. Če pivo pomaga Mravljetu, da preživi vse njegove ultra maratone, bo pomagalo še meni, da preživim še teh nekaj zadnjih kilometrov do doma, vsaj tako sem domneval.
V daljavi se že vidijo Orle
Nič več se nisem držal cest, ampak sem ga ucvrl kar čez polja in po raznih makadamskih cestah, ob katerih je raslo precej bezga, ki sem ga vmes nabiral, da bi malce pozabil na bolečine.
Še približno 10 kilometrov do doma
Do Lavrice je pivo naredilo svoje, pa kaj, ko je bilo treba še tri kilometre pešačiti v klanec!
Kot zaveden državljan sem, preden sem zavil domov, še volil. Ko je moja draga videla moj stil hoje, je pripomnila, da se premikam po prostoru kot gejša in res sem se. Daljših korakov sploh nisem bil sposoben narediti, tako me je vse bolelo. Iz gejša faze sem nato prešel v tai chi fazo počasnega premikanja z zavedanjem vsakega giba posebej!
Prehodil sem približno 38 kilometrov. Dovolj bi bilo, če bi jih prehodil samo 25. Sem spet nasedel zahodnjaški filozofiji pojmovanja športa hitreje-višje-močneje? Je to kriza srednjih let? Zakaj vedno pozabljam, da nisem več star 25 let? Zakaj nisem poklical žene, da pride z avtom po mene? Trma? Ego? Neumen »samurajski duh«? Ego minimalista, ki noče uporabiti avta, tudi, če mu odpadeta nogi? Nimam pojma. Definitivno sem se pa spet precenil. Ni bilo prvič, zadnjič pa očitno tudi ne.
Zdaj vsaj vem, kakšne dnevne ture lahko zastavim v bodoče. Prav tako pa zdaj, ko imam lastno izkušnjo, toliko bolj cenim pohodnike, ki so prepešačili ne samo posamezne države ampak tudi cele kontinente. Mogoče je kdaj v prihodnosti namenjena podobna izkušnja tudi meni, tudi, če se kdaj pa kdaj precenim.
PS: Se tudi ti redno precenjuješ? Če se, kdaj in kako?
(Članek je bil objavljen maja 2014 na moji drugi spletni strani www.robertlisac.com)
***
PS: Če želite brezplačno e-knjigo SAMOOBRAMBA ZA ŽENSKE, si jo lahko snamete tako, da se naročite na moje brezplačne e-novice in sicer tukaj: TUKAJ!
Podobni članki:
Nisi se precenil, samo pogosteje bi moral iti, seveda je postopnost priporocljiva… :))
Ha ha ha, res je :-)!