Ker so moji dnevi do konca nagačeni s službenimi obveznostmi, druženjem z družino, gibanjem in še čem, sem zadnje čase svojo ljubezen do branja zamenjal s poslušanjem podcastov. Prednost podcastov je res ta, da jih lahko človek posluša povsod. En podcast na dan prežene dolgčas vstran ;-). V podcastih sem večkrat zasledil blazno dobre kritike glede knjige ROJENI ZA TEK in ko sem jo zadnjič zagledal v knjigarni, sem si jo kupil.

Glede na to, da sem tudi sam v preteklosti veliko tekel, mi je bila knjiga izredno všeč. Knjiga je v meni prebudila spomine, kako sem s prijateljem pretekel maraton v Avstriji in kako sem sam brez specifičnih tekaških priprav pretekel gorski maraton. Po prvem maratonu mi je bilo jasno, kako je nastal tai chi, saj hitro premikanje po maratonu ni bilo več možno.

Na gorskem maratonu sem spoznal to, kar je Christopher Mc Dougall razlagal v knjigi in sicer, da v hitrostnih športih in športih, kjer je pomembna velika mera moči, obstajajo precej velike razlike med moškimi in ženskami, a na ultravzdržljivostnem področju pa so te razlike zelo majhne. Zakaj? Trdi, da smo vsi bili rojeni za tek na dolge proge. Vsi, moški in ženske. Na tem gorskem maratonu me je namreč prehitela neka “mamika” in priznam, takrat mi ni bilo ravno vseeno. V tistem času sem vsak dan prekolesaril 20 kilometrov. Vodil sem razne telovadbe. Redno sem vodil tudi izlete po naravi, učil sem ljudi plavati, skratka, bil sem v odlični formi in potem me prehiti ženska srednjih let. Mobiliziral sem vse svoje moči in se zagnal za njo, ampak prehitel je pa nisem. Zdaj, ko sem prebral to knjigo, tudi bolje razumem, zakaj je to bilo možno. Danes na celoten dogodek ne gledam več skozi oči “mladega junca”, ker sem zdaj sam v letih, kot je bila takrat tista ženska, ki me je tako fantastično prehitela. Mladostni ego je tudi popustil in danes lahko tej ženski samo čestitam. Moje vzvišene in egocentrične mladostniške prebliske je takrat kaznovala sama mati narava, saj sem staknil povrhu še blago sončarico. Maratonski teki ponujajo torej cel kup priložnosti za učenje in osebno rast.

V knjigi celo izpostavi tezo, da smo neandertalce izpodrinili točno zaradi teh tekaških prednosti, ki jih oni niso imeli. Neandertalci so bili večji, močnejši, imeli so večje možgane, a preživeli smo mi, ne oni. Zanimivo. Avtor postavlja drzno tezo, da smo nekoč v skupini tekli za plenom, torej živaljo, dokler ta zaradi izčrpanosti in pregretja organizma ni omagala. Sliši se nemogoče, pa ni. Nekatera afriška plemena to počnejo še danes in povprečno potrebujejo 2 do 5 ur teka, da recimo na ta način ulovijo antilopo. V tem času tudi večina tekačev preteče maraton.

Da je temu bilo v preteklosti verjetno res tako, potrjuje dejstvo, da naša vrsta obstaja 2000’000 let, a prve najdbe lovskega orožja izvirajo iz obdobja pred 200’000 leti. V bistvu je to ena od neštetih zanimivih vzporednih zgodb v knjigi, v resnici pa se osrednja tematika ukvarja s Tarahumara Indijanci iz Mehike, ki jim tek predstavlja način življenja. Zgodba se nenehno stopnjuje do samega konca in potrjuje moja opažanja zadnjih let.

1. Naravna gibanja nam “civiliziranim ljudem” predstavljajo trpljenje, ker jih ne izvajamo več in ker jih pogosto izvajamo narobe. Sem spada seveda tek, ki danes mnogi sovražijo. Dober stavek v knjigi glede tega je bil ta (parafraziram), da človeku, ki sovraži tek še ni nihče pokazal, kako se pravilno teče.

2. Vrhunski dosežek za področju športa je lahko tudi samo “stranski učinek” določenega načina življenja. Tarahumare niso tekle, ker so si želeli odličij, temveč, ker je to zanje imelo čisto praktičen pomen in ker je tek del  njihove kulture.

3. Enostavne rešitve so pogosto najboljše in v mnogih primerih celo brezplačne. Tarahumare še danes tečejo v sandalih, ki si jih naredijo sami iz starih avtomobilskih pnevmatik in nekaj usnjenih trakov. Športni copati za 250 € so njim verjetno nerazumljiv strošek. Sam avtor je v nekem podcastu izustil, da ljudje tako dolgo izboljšujemo neko stvar, dokler ne zaidemo v nasprotno smer, v katero smo prvotno bili namenjeni. To velja tudi za današnjo športno obutev. Dražje ni vedno boljše. Nekje sem prebral, da je naš ultramaratonec Mravlje tekel v športnih copatih z zelo tankim in relativno trdim podplatom. Vedno več vrhunskih tekačev trenira tek tudi brez športih copat, torej bosi, kar gre industriji, ki proizvaja športne copate, seveda v nos.

K tretji točki bi rad dodal opozorilo, ki sem ga slišal pri Katy Bowman, ki svari pred prehitrim in preveč radikalnim preklopom iz obutega v bosonogi tek, kar se mi zdi smiselno. Ni namreč isto, ali pretečete 15 kilometrov obuti ali 15 kilometrov bosi, s stopali, ki se že 20 ali več let niso dotikali direktno tal.

Torej? Toplo priporočam branje te knjige vsem, ki jim je blizu gibanje, šport nasploh in seveda tek!

***

Odpiram vrata vsem tistim, ki bi se radi učili novih gibalnih veščin (borilne veščine, naravna gibanja, osnove gimnastike, dihalne vaje, kopanje v ledeni vodi, meditacija v gibanju…). Interesenti, ki bi bili radi lepi samo poleti, me ne zanimajo. Na individualnih urah poučujem namreč samo ljudi, ki jih zanima širjenje gibalnih horizontov in razvijanje gibalnih sposobnosti preko osvajanja novih gibalnih znanj. Moje delo poteka na dolgi rok, ker ne verjamem v instant rešitve in ker s poučevanjem spreminjam življenjski slog posameznika. Več informacij dobite, če mi pišete semkaj: roartdoo@gmail.com

Lep pozdrav,

Robert Lisac

Vesel bom, če všečkate: facebook O TELESU in če menite, da so zgornje vrstice zanimive še za vaš krog znancev in prijateljev, bom počaščen, če jih delite z njimi preko facebooka.

Podobni članki:

• Postanimo spet bolj divji, prvobitni in uporniški!
• Gremo na trening? Ne, na pivo!
• Da, bojevnik sem!