Ko smo odraščali, so nam govorili, kdaj se lahko gibamo in kdaj ne, kje se lahko gibamo in kje ne, na kakšen način se lahko gibamo in na kakšen način se ne smemo gibati. To se nam je dogajalo tekom vzgoje, predvsem pa v šoli, pri športni vzgoji in v prostem času v športnih društvih. Da se razumemo, odlično je, da obstaja v današnjem času, ko otrok sedi po osem ur in več na stolu, športna vzgoja, čeprav je zame klasična športna vzgoja bolj odpravljanje simptomov gibalno siromašnega življenja, ne pa zdravljenje vzrokov, ampak to je že druga tematika. V tem članku izhajam iz pogleda na človeštvo, kot ga ima Daniel Vitalis, ki trdi, da ljudje živimo kot udomačene živali. Udomačene živali so recimo krave, psi in kure. Lastnik živali si od njih seveda obeta korist, torej mleko, meso, jajca, naklonjenost in še bi lahko našteval.

Mi smo udomačeni ljudje. Vprašajmo se, kdo je naš gospodar? Kakšno korist hoče naš gospodar od nas? Glede na to, da živimo v kapitalizmu, nas “gojijo” za to, da gospodarjem prinašamo profit preko našega dela, življenjskega časa in energije, ki jo investiramo v podjetja in v množenje kapitala, predvsem kapitala drugih. Udomačeni smo do te mere, da je v nas ostalo le malo divjega, prvobitnega, uporniškega. Da se razumemo, kot zaposleni zelo jasno vemo, kdaj imamo nadrejene, ki so na naši strani in kdaj ne. Na tem mestu čestitke vsem, ki lepo ravnajo s svojimi zaposlenimi.

Šport in gibanje je danes pogosto zastavljeno tako, da nas udomačene homo sapiense nekako drži pri življenju, da nas po kapljicah osrečuje, da ostajamo fit in dobičkonosni za naše gospodarje.

Pa poglejmo trditve prvega stavka. Ko smo odraščali, so nam govorili, kdaj se lahko gibamo in kdaj ne. V šoli je treba stati pri športni vzgoji v vrsti, pri miru seveda. Šele, ko profesor športne vzgoje dovoli, se lahko otroci spet premikajo, seveda na predpisan način, tako kot on veli. To je sicer razumljivo, kajti, če vsak počne to, kar bi rad počel v telovadnici, bi bil kaos, kajne? Ni tako tudi v službah? Si predstavljate, da se med službo odločite, da bi radi šli na tek, da bi radi plezali po fasadi poslovne stavbe, hitro vam bodo razložili, da za to ni pravi čas, da si lahko tovrstna nagnjenja prihranite za po službi. Torej gre ves čas, ko se obnašamo civilizirano, za to, da se večino časa gibamo na predpisan način in nam je določeno, kdaj se lahko gibamo in kdaj ne. V šoli pri pouku se ne smemo gibati, na delovnem mestu se ne smemo gibati.

Tudi kje se smemo gibati in kje ne, je zanimivo. Če naredimo skleco v razredu je to čudno, če jo naredimo pri pouku športne vzgoje, je to ok. Če naredimo skleco na delovnem mestu, je to čudaško, če jo naredimo v fitnesu, kjer za to še plačamo, je to ok. Če se odrasli lovimo v mestnem parku, je to čudno, ker lovijo se otroci, ne pa odrasli, če to počnemo v sklopu kakšne organizirane “funkcionalne vadbe”, je to ok.

Zelo čuden vidik se mi zdi, ko nam družba pove, kako se smemo v določenih situacijah gibati in kako ne. Ko se državniki srečujejo, je dovoljeno mahanje z rokami, prijateljsko objemanje, togo sedenje v stolih, kot ga predpisuje protokol. Vse ostalo je nesprejemljivo. Zanimivo bi bilo, če bi kakšen od svetovnih voditeljev sezul čevlje in se za pogovor usedel na tla. Že navadna tajnica ne sme sedeti veliko drugače, kot se pač od nje pričakuje. Kolena mora držati skupaj, višek gibanja je, ko lahko še med sedenjem prekriža noge.

Vidite, kako toga pravila glede gibanja smo si sami nadeli? Smo si jih nadeli, ker smo civilizirani ali bolj zato, ker smo že tako udomačeni, da sploh ne vemo več, kaj je naravno in kaj ne? Globok počep je iz našega vsakdanjega gibalnega repertoarja skorajda izginil. Lahko ga delamo v fitnesu, ko počepamo z utežjo na ramenih, čudno pa je, ko tako čakamo na avtobus, ko na ta način hodimo na veliko potrebo v gozd ali doma na WC. Globok počep je bil nekoč položaj za počivanje in čakanje, danes pa velja kot “prvinsko in eksotično gibanje”, ki ga je treba vaditi na ustreznih vadbah. Če želite izvedeti o nizkem počepu in čepenju še kaj več, si oglejte spodnji filmček, ki sem ga posnel prav v ta namen:

Seveda v zgornjem besedilu namerno pretiravam in vztrajam v precej izzivalnem tonu, to pa zato, da prikažem, v kakšno absurdno stanje smo ljudje pristali na gibalnem področju. Smo tako udomačeni, tako indoktrinirani, da postopno naša prava narava postaja vedno bolj ukročena, zato, da nekomu prinašamo še večji profit.

Če menite, da pretiravam, vas izzivam, da se recimo na tleh pet minut gibate in pri tem improvizirate in kombinirate najrazličnejše oblike gibanja. Iz sklece morda preidete v preval, iz prevala pristanete v počepu, iz počepa naredite breakdancerski sixstep, iz tega gibanja preidete v judo preval, obležite na tleh, se začnete valjati okoli vzdolžne telesne osi in tako dalje.

Hitro se vam bo pojavilo vprašanje: “Kaj naj sploh naredim?” Hitro vam bo zmanjkalo idej, ker nimate nikogar ob sebi, ki bi vam govoril, kaj morate storiti. Nismo več navajeni prisluhniti sami sebi, ne zaupamo svoji inteligenci, da bi izbrali sami gibanje, ki nam pride v tistem trenutku na pamet. Če smo iskreni, pogrešamo “gospodarja”, da nam pove, kaj naj naredimo. Halo! Govorimo o najbolj osnovnih oblikah gibanja, ki jih obvlada vsak otrok! Težje, ko nam gre takšna gibalna improvizacija, bolj smo “civilizirani”. Kot reakcija na to situacijo je nastala tudi ta spletna stran www.otelesu.com, ker želim, da se ljudje spet začenjajo zavedati svojega telesa, pomembnosti lastnega telesa, užitkov, ki jih lahko prinaša gibanje, če se ga lotimo na prav način.

Zadnjih nekaj let sem se spraševal, kam se naj usmerim z vsem tem znanjem, ki sem si ga nabral v 36 letih kot borec ter trener borilnih veščin in športov. Šport v klasičnem pomenu besede, se mi je uprl, zato raje uporabljam besedo gibanje in dojel sem, da si spet želim med ljudi, spet poučevati “gibanje”, vseeno, ali gre za borilne športe in borilne veščine, ali prvinske oblike gibanja, ljudem želim vrniti veselje do gibanja, kjer lepa postava ni glavni cilj, ampak stranski učinek. Ljudem želim prikazati, kako si lahko vsakdanjik začiniti z majhnimi gibalnimi izzivi, ki se tekom dneva seštevajo in imajo pozitiven učinek na počutje, zdravje, postavo ljudi. Predvsem si pa želim ljudi gibalno “osvobajati”, torej jim pokazati, da so najboljši učitelji sami sebi, da niso odvisni nujno od športnih društev, fitnesov, trenerjev, tudi od mene ne, če presodijo, da sem jim dal toliko, da lahko sami nadaljujejo svojo pot.

Ko učimo človeka plavati, ga lahko to učimo 20 let, zato, da na osnovi tega služimo, ker smo pohlepni, ali pa v enem tednu, ker se človeku v tem času človeka da naučiti plavati.  Moj cilj je človeka naučiti v čim krajšem času čim več, predvsem ena na ena, ali pa v majhnih skupinah, ker lahko na ta način dam kar največ. Kje? Zaenkrat v naravi, ker je to najboljša telovadnica, kjer so podani vsi pogoji, da postanemo spet bolj divji, prvobitni in uporniški, ampak tudi bolj zdravi in srečni.

Lep pozdrav,

Robert

PS: Če želite, se lahko naročite na moj Youtube kanal, ki je vmes postala že kar mala enciklopedija, ki govori o tem, kaj vse lahko storite za svojo osebno varnost, za svoje telo, da ostanete fit in nasploh pripravljeni na vse izzive, ki jih ponuja življenje. Kako? Kliknete na zgornji youtube filmček in nato kliknete na gumbek NAROČI / SUBSCRIBE  pod filmčkom. Če želite biti obveščeni, ko naložim spet nov filmček na Youtube, pa kliknite še na zvonček.

***

Podobni članki:

• Jerica Lebar: Telo je naš tempelj duše
• Bingljanje za zdravo hrbtenico
• Smo zaradi tega narod hlapcev, ker se ne znamo držati pokončno?