Priznajmo si, da se pogosto nekritično podrejamo mnogim družbenim normam, ki nam prej škodijo kot koristijo. Tipičen primer tega je splošno sprejeto družbeno prepričanje, kaj se v gibalnem smislu spodobi, ko si v srednjih letih ali upokojenec.
Kot predšolski otrok smeš delati kolesa na trati, plezati po drevesih, se loviti in skrivati, se spontano igrati nogomet s prijatelji, se kepati, graditi snežake, igluje, drevesne hišice, se ruvati z vrstniki, izvajati nore skoke na bazenu in še bi lahko našteval.
Če si odrasel človek, te pa označijo kot čudaka, ekstremista ali otročjega, če počneš vse to, kar je otrokom samoumevno in v tem vidim problem. Zakaj? Zato, ker s tem ne izkoriščamo svojega danega gibalnega potenciala in se zaradi tega vidno staramo in zaradi tega vidno opešamo gibalno in s tem tudi telesno!
Torej povedano malce bolj provokativno, ne opešamo telesno in gibalno, ker se staramo, ampak se staramo in opešamo, ker “starosti primerno” vedno bolj reduciramo svoje gibalne aktivnosti. Na koncu pristanemo v invalidskem vozičku in se pustimo hraniti, ker je to za starčke normalno in mi v to verjamemo. Sam sem se pred kratkim lotil učenja osnov gimnastike, tistih stvari, ki sem jih na fakulteti za šport že znal. Kupil sem si gimnastične kroge in vseeno mi je, kaj si drugi mislijo, s katerimi leti je primerno začeti z gimnastiko. Tudi drog mi je še vedno pri srcu, kot lahko vidite na spodnjem posnetku:
Seveda naredijo leta svoje, ampak trenutni trend, ki ga opažam, je zastrašujoč. Srednješolci so danes pogosto na gibalnem nivoju, kot je bil moj pokojni stari oče pri sedemdesetih. Mojim vrstnikom, torej štiridesetletnikom je nepredstavljivo iti v trgovino peš ali s kolesom, bog ne daj, da je na poti celo kakšen klanec.
Ne gre za to, da bi želel gojiti kult mladosti med starčki, tako kot ga prakticira groteskni Berlusconi. Gre za to, da ni OK, če gibalne sposobnosti VSEH generacij iz leta v leta padajo in se vedno nižje “telesne in gibalne norme” smatrajo kot normalne. Vseeno mi je, če je moj skalp siv, če se pojavljajo gube, to je normalno in verjamem, da se je možno dostojno starati tudi na drugačen, bolj živahen način, z manj podcenjevanja samega sebe.
Zato si sam vedno znova izbiram dokaj zahtevne gibalne projekte, da si vedno znova in znova dokazujem, da se da napredovati kljub staranju in da staranje ni izgovor. Takšen projekt je bil 100 zgibov v stilu Jocko Willinka, ki naredi tekom treninga vsega skupaj 100 zgibov, torej gre za seštevek in ne naredi jih naenkrat. Še vedno pa je to hudičevo zahtevna vaja, ne samo za psiho, temveč tudi za telo, ker so vnete kite lahko posledica nepravilne in nesistematične vadbe. Več o tem, kako se lahko tega podviga lotite tudi vi, si lahko ogledate tukaj:
Še enkrat, ne podcenujte se in ne nasedajte mnenju večine, ker se je v preteklosti že pogosto izkazalo, da se je večina motila (svet je ravna plošča). Moj trener juda, gospod Robert Danis je začel trenirati judo pri 35 letih! Leon Štukelj je bil pravi “kerlc” še pri stotih letih. Prepričan sem, da bi bilo potrebnih pol manj domov za ostarele, če bi starejši počeli podobne stvari, kot počnejo mladi, namreč se z veseljem in užitkom gibali, se igrali in požvižgali na to, kaj danes velja kot normalno, ker normalno že dolgo ni več normalno!
Za ta članek me je navdihnil Stephen Jepson, ki je izjavil “You don’t get old and then you slow down, you first slow down and then you get old.” To je njegova spletna stran: Never leave the playground
***
Če želite, se lahko naročite na moj Youtube kanal, kjer lahko pričakujete še precej več vsebin, da boste lahko bolj varni, fit in pripravljeni na izzive življenja. Kako? Kliknete na zgornji youtube filmček in nato kliknete na gumbek NAROČI / SUBSCRIBE pod filmčkom. Če želite biti obveščeni, ko naložim spet nov filmček na Youtube, pa kliknite še na zvonček.
Podobni članki:
Oj, z zgoraj napisanim se globoko strinjam :), saj vse to delam in se vsakič od srca nasmejim, ko kljub svojim 60 in sivem skalpu še vedno veselo plezam po drevju in strehi, prenašam skale, rijem po bregu in delam še kakšne podobne zanimive dejavnosti. Najbolj vesela sem bila komplimenta precej mlajšega soseda, ko me je vprašal kaj tako z vnemo delam, da še po temi vozim šajtrgo po parceli. Delala sem klančino iz zgornje terase na spodnjo. In ko sem mu rekla, da jo rabim za takrat, ko ne bom več mogla zaradi starosti lest po bregu gor in dol, mi je odgovoril:”A ti ne boš mogla? Dej no, še pri 100h boš gonila te skale po bregu dol, tako kot jih zdaj.” To je letelo na moj podvig, ko sem cel kamijon skal ročno znosila po bregu, da sem si naredila terasast vrt.
Da se vse, še posebno, če v tem uživaš. In jaz uživam, brezmejno 😀
Eva, hvala za tvoj prijazen komentar! 🙂 Tako naprej.
Robert odlično! Bravo! 😀
Jože, lepo, da si se oglasil. Hvala za kompliment :-)!