Malo prej mi je pisal mlad gospodič, ki me je spraševal, če je težko trenirati zaradi trenutnih razmer v naši prelepi Sloveniji? Lahko bi mu odgovoril, da je trenutno stanje zaradi ukrepov živa katastrofa, športna društva so zaprta, otroci ne morejo na treninge in mi odrasli tudi ne, ne moremo se družiti z drugimi v realnem svetu, da bi skupaj trenirali in še bi lahko našteval. Če bi se zgledoval po vseh, ki vidijo samo te opcije, bi mi tehtnica v tem trenutku verjetno kazala deset kilogramov več kot običajno, imel bi konstanten zadah po alkoholu in verjetno bi bil blizu samomoru, ker so mi gibanje, šport in narava res pomembni gradniki mojega življenja in vseh teh gradnikov praviloma ne bi bil deležen.
No, pa na srečo ni tako. Menim, da se je treba vedno zgledovati, če smo tega seveda sposobni, po tistih osebkih, ki jim stvari, ki so nam pomembne, uspevajo in ne po tistih, ki jim ne. Tako je tudi na področju gibanja, zdravja in dobrega počutja.
Zgledujem se po tistih, ki so kljub vsem omejitvam, kljub celotni godlji, skozi katero trenutno vsi manevriramo, fit. Zgledujem se po tistih, ki jim omejitve, ki smo jih deležni, predstavljajo kreativni izziv in si pač izmislijo čisto svoje rešitve, ki zanje delujejo. Če so lahko po najhujših zaporih neverjetno fit, pa imajo zaporniki bistveno bolj okrnjene možnosti kot mi, potem se je treba vprašati, kako jim to uspeva? Na voljo imajo zelo malo prostora, pogosto samo nekaj uteži, kakšen drog, kjer se lahko dvigujejo in seveda lastno telesno težo. Pred očmi imam Wes Watsona, youtuberja, ki zgoraj brez kriče deli svoje življenjske modrosti, nasvete za trening in tako preobraža “jajčkote” (Simonič, 2017) v moške, grelce zof v mišičnjake in kronično depresivne lenobe v kronično radožive državljane, ki jim beseda disciplina ni kletvica ali tujka, temveč pomembna beseda, ki gre z roko v roki pri vsaki preobrazbi.
V “čuzi” torej človek ni odvisen od tega, ali so fitnesi odprti, ker ima vsak svojo celico in dva kvadratna metra, kjer lahko dela sklece, trebušnjake, počepe, poskoke in če je zelo pogumen, lahko tam tudi pleše trebušni ples ali salso. Če lahko oni migajo na dveh kvadratih, lahko to počnemo tudi mi.
V kehi nihče ni odvisen od trenerjev, tudi, če množično zbolijo za korono, se jih to ne dotakne in bodo vztrajali naprej, ker edini trener, ki je v tej igri zares pomemben, so oni sami! Če lahko navaden kriminalec, ki se rad giblje trenira samega sebe, ne vem, zakaj tega ne bi bili sposobni tudi mi?
Če v tovrstnih inštitucijah lahko z “dealanjem” pridejo do dodatnega kosa mesa ali zelenjave in maksimalno iztisnejo iz kantinske hrane, potem ne vem, zakaj nam to ne bi uspelo, če pa so trgovine odprte in štedilnik normalno dela…
Tako kot pri zvezah, kjer se mnogi tolažijo, da tudi drugim precej škriplje in se vsi po vrsti ločujejo, verjetno ni ravno koristno, če smo sami v podobni situaciji, da se zgledujemo po najslabših, ampak raje poiščemo srečen par in se začnemo spraševati, zakaj sta še vedno skupaj? Kaj delata, da prebrodita skupaj tudi morebitne težave? Kako ravnata drug z drugim? Vem, da je to malce smešno, ker to pišem kot nedavno ločen moški, ampak za to trditvijo še vedno stojim.
Podobno je na področju gibanja, zdravja in dobrega počutja, se je treba res zgledovati po najslabših na tem področju? Mislim, da je odgovor na dlani, da je bolj smiselno, da si svoje heroje iščemo tam, kjer je to smiselno, v akcijskih filmih, ki jim pravimo življenje, ne pa v dramah, morbidnih in apokaliptičnih filmih. Mlademu gospodiču, ki ga omenjam na začetku tega opisa, sem odgovoril, da mi ni težko ostati fit in trenirati borilne veščine ter moje gibalne zadeve, ker mi res ni težko, saj se dnevno ponujajo nove in nove priložnosti, naj jih nekaj naštejem:
– Pred dnevi je hčerka dobila vabilo od profesorjev športne vzgoje za Triglaving (Triglaving). Gre za nabiranje višinskih metrov s pomočjo izletov na okoliške hribe znotraj občine. Ko v seštevku nabereš 2864 višinskih metrov, si opravil Triglaving. Kako dobra ideja! Še sam sem se tega lotil in ker na področju varovanja varujemo tudi stolpnice, je bilo zame logično, da pač griče in hribe zamenjam s stopnicami stolpnic. Stopnice sem izmeril, preštel in vse skupaj preračunal v višinske metre, ki jih zdaj res zagnano nabiram in računam s tem, da prav kmalu zbral dovolj višinskih metrov, da se bom lahko pohvalil, da sem opravil Triglaving. Tako sem združil prijetno s koristim.
– Danes sem hčerko peljal v mesto pogledati praznično Ljubljano, ker si je to želela, seveda sva šla po takšni poti, da sva šla kar čez grič, na katerem stoji grad in sva Triglavingu dodala oba še dodatnih 85 višinskih metrov.
– V službo se odpravim peš ali s kolesom in samo takrat, ko res ne gre drugače, tudi z avtom. To pomeni, da verjamem v koncept mikro treningov in vnašam raznoliko gibanje v svoj vsakdanjik, pa četudi samo za pet ali deset minut, kjerkoli in kadarkoli le lahko. V najrazličnejših pozah doma na tleh sem strl pet ali šest žakljev svojih orehov. Ko vidim kakšno vejo, ne mine pet sekund in že veselo bingljam in izvajam zgibe.
– Po praznih hodnikih v bloku izvajam sklece, poskoke in boks s senco, v dvigalu (po celem dnevu Triglavinga prav paše) v bloku vadim samoobrambne kombinacije, skratka, povsod se da trenirati, zakaj? Ker se zgledujem po tistih, ki jim to uspeva ne glede na okoliščine in ne po tistih, ki jim ne uspeva.
Veliko sem razmišljal o tem, kaj lahko jaz prispevam k temu kot nekdo, ki je opravil študij na fakulteti za šport in ima za sabo dolgoletno zgodovino poučevanja borilnih in drugih gibalnih veščin v vlogi trenerja. Kdor me že lep čas spremlja, ve, da sem pred leti začel z vlogi o gibanju, zdravju, bosonogi hoji, zimskem kopanju in podobnih tematikah in se je potem projekt iz slovenščine prelevil v projekt v angleščini s poudarkom tudi na modernem samurajstvu. Ugotovil sem, če želim ljudem v Sloveniji pomagati tukaj in zdaj, jih moram opolnomočiti, jim posredovati ribiško palico in ne ribe. Zato sem se vrnil k svojim idejnim koreninam in ustanovil nov Youtube kanal O TELESU, kjer vsebine podajam izključno v slovenščini.
Zakaj? Ne govorijo vsi angleško, no, pa verjetno tudi vsi ne razumejo moje balkansko-germanske angleščine, zato sem se odločil za ta korak in ne samo zaradi tega! Poznam res veliko strokovnjakov na področju gibanja, zdravja in dobrega počutja, ki imajo kaj za povedati. Intervjuji s temi strokovnjaki in tudi čisto praktični primeri, prikazi, vaje, tehnike in razlage bodo osrednji steber tega kanala, ki je v resnici samo filmski podaljšek moje spletne strani www.otelesu.com .
Če želite v teh časih postoriti nekaj za svoje telo, vaše zdravje, vaše dobro počutje, vas vabim, da se naročite na moj Youtube kanal O TELESU in jaz vam obljubljam, da vas bom razvajal s koristnimi vsebinami tistih najboljših, po katerih se je vredno zgledovati. Kanal si lahko ogledate TUKAJ.
Očitno živimo v času, kjer kapital tehnokratskih in drugih združb kraljuje nad politiki, kjer politiki brezobzirno kraljujejo nad ljudstvom, ker je ljudstvo načrtno razdvojeno in očitno še nesposobno dialoga. Živimo tudi v času, kjer je očitno normalno, da višje instance odločajo o tem, kje in kdaj se lahko sploh premikamo in kaj je dobro za nas vse, tudi za tiste, ki menimo, da posedujemo lastne možgane zato, da z njimi tudi razmišljamo.
Fitnesi so zaprti, trgovine, kjer je precej ljudi na kupu, so odprte. Brian Rose, možakar, ki mu je prekipelo in je kandidiral za župana Londona, trdi, da je prav v fitnesih prisoten zelo zanemarljiv procent možnosti okužbe z znanim virusom, če se ne motim, je govoril o 2 %, kar je res malo, če izhajamo iz tega, da je okužb v vsaki povprečni trgovini verjetno več, kaj šele v dolgih vrstah pred njimi.
Seveda, jesti je treba, res pa je tudi, da je življenjskega pomena tudi gibanje, ravno tako kot prehranjevanje. Ves prebavni sistem imamo z razlogom, prav tako imamo ves gibalni sistem z razlogom. Vseeno je, ali nam je naše telo ustvaril bog, evolucija ali neka nezemeljska entiteta, dejstvo je, da premoremo veliko število sklepov zato, da se z njimi čim bolj in čim več in čim bolj raznoliko premikamo.
Nam je to bilo to v zadnjih mesecih omogočeno? Niti ne. Fitnesi so zaprti. Športna društva, ki bi lahko varno opravljala svoje treninge, so zaprta. Tukaj imam v mislih svojega prijatelja in sošolca (skupaj sva hodila na fakulteto za šport), ki s pomočjo karateja in zelo široke gibalne palete daje otrokom vse to, česar ne dobijo doma ali v šoli. Mitja Stisovič (ŠPORT, KARATE, DRUŽINA… TO SEM JAZ ), tako mu je ime, je namreč eden tistih, ki se požvižga na medalje in mu je otrokov širok gibalni razvoj bistveno bolj pomemben.
Kolikor vem, se da cel kup tehnik in kat izvajati na varni in predpisani razdalji. Tega ni več. Ravno otroci potrebujejo karizmatično in strokovno vodstvo, da se jim vcepi veselje do gibanja. Mitja in vsi ostali trenerji to počnejo že vrsto let, ker za privzgajanje tovrstnih vrednot potrebujemo ne samo mesece, temveč leta. Težava je pa v tem, da ves ta trud hitro začne kopneti, ko otrok spozna, da se da živeti tudi brez karateja, brez športa, brez gibanja in da je bolj zabavno buljiti v ekrane različnih velikosti. Koliko otrok smo zaradi tega za vedno izgubili na področju gibanja, ki nam ga že tako ali tako kronično primanjkuje v našem vsakdanjiku?
Je kdo izračunal, koliko bo to stalo naše zdravstvo čez 10, 20, 30 in več let? Politiki gotovo ne, so pa to z nasmeškom na obrazih že zdavnaj preračunali predstavniki farmacevtske industrije, bolj kilava je generacija, ki odrašča, večji je dobiček. Bravo!
Obdelali smo samo otroke, kje so še vsi ostali, tudi šibkejši členi družbe? Moja sorodnica, ki so ji diagnosticirali raka ima prvi pregled v zvezi s tem šele čez nekaj mesecev? Govorimo o pregledu, ne o zdravljenju, kdaj bo na vrsti zdravljenje sploh pomisliti nočem. Je to nova realnost, v katero vstopamo?
Vse bolj se zdi, da vlada sprejema ukrepe, ki silijo državljane Slovenije v odrejen gibalni samomor, predvsem tiste, ki sami ne vedo in ne premorejo znanja ter volje, da sprejmejo SVOJE ukrepe.
Zato bi vam rad predstavil nekaj svojih “protikoronskih ukrepov”, vi si pa lahko izberete in modificirate tiste, ki se vam zdijo primerni.
(1) Najprej se moramo zavedati dejstva, da se lahko gibamo povsod in kadarkoli! Kdo pravi, da je možno telovaditi samo v fitnesih in telovadnicah? Povsod se da telovaditi. Vedno sem in bom trdil, da sta dva kvadratna metra tal vse, kar potrebujete, da ostanete in postanete fit. Na teh dveh kvadratih lahko delate sklece, poskoke, preskakujete kolebnico, dvigujete uteži, gonite sobno kolo, plešete, izvajate aerobiko in še bi lahko našteval.
(2) Pozabite na to, kako naj bi bil videti klasični trening! Če boste želeli v svoj dan, ki je napolnjen z delom na daljavo, šolo na daljavo, kuhanjem, pospravljanjem in vzgajanjem, stlačiti še dvourni trening, se vam bo “spipalo”. Raje izhajajte iz filozofije mikro treningov, ki meni osebno omogočajo že nekaj let, da ostajam fit in pri močeh tudi takrat, ko je ritem življenja bistveno hitrejši in intenzivnejši.
Pri mikro treningih gre za to, da si raje privoščimo čim več in čim bolj raznolikih gibalnih vložkov tekom dneva kot recimo dvourni trening. Ko so otroci napeti, se paše z njimi ruvati in žgečkati na postelji. Med kuhanjem je možno narediti 3 x po 10 sklec med tem ko čakamo, da voda za kuhanje ajdovih testenin zavre. Ko nesemo smeti v kontejner lahko uporabimo stopnice namesto dvigala. Moj prijatelj, vrhunski trener Robert Simonič pravi, da izvaja boks s senco, ko hodi po hodnikih. Na balkonu lahko namesto dihalnih vaj z dimom izvajamo takšne brez dima. Če hodimo na delo drugam, pojdimo tja peš ali s kolesom. Ravno včeraj sem šel peš v službo, ko je snežilo, kako blagodejna izkušnja, ki mi je polepšala cel dan! Če že uporabljamo dvigala in smo sami, lahko tistih nekaj sekund tudi čepimo v globokem (ass to the grass) počepu. Če utrjujete šolsko snov z otrokom, lahko to počnete med sprehodom. TV lahko gledate med tem, ko izvajate raztezne vaje ali sedite in gibate na kakšnem sobnem kolesu.
Skrivnost mikro treningov je, da lahko trajajo pol minute, minuto, pet minut, 10 minut in da se na koncu dneva lepo seštevajo in na ta način vnesemo lahko res ogromno količino gibanja v naš vsakdanjik. Zame je to najboljši način treniranja, ker gibam, kolikor pač lahko. Vedno znova pa sem presenečen, koliko vsega nanese v skupnem seštevku na koncu dneva.
10 sklec tu, 20 tam in jih v skupnem seštevku naredim tudi med 200 in 300 tisti dan, ko se odločam za sklece. Vmes si pustim dan ali dva odmora in potem se jih spet lotim. Ker delam v varovanju in zdaj tako ali tako ne morem izvajati svojih trenerskih poslov, varujem različne objekte po Ljubljani. Nekatere pregledam večkrat, samo zato, da lahko grem večkrat po stopnicah gor in dol. Tako je zadovoljen moj delodajalec, ker so objekti res maksimalno pregledani in varovani, naročnik pa tudi, jaz pa tudi, ko tako z lahkoto prehodim v delovnem času najmanj 100 nadstropij.
(3) Ustanovite svoje gibalne rituale. Da boste lažje razumeli, o čem govorim, vam bom podal nekaj primerov iz svojega življenja. Vsakič, ko grem iz službenega avtomobila do objekta, ki ga varujem peš, delam Wim Hofove dihalne vaje. (Če hočete izvedeti več o dihalnih vajah, kliknite semkaj, da vas v ta svet popelje vrhunski strokovnjak Milan Hosta: https://www.dihalnica.si/)
Vsakič, ko zagledam pred sabo ogledalo ali okno, v katerem se lahko vidim, izvedem kakšno borbeno kombinacijo ali dve. Vsakič, ko zagledam pozimi kakšno reko, mlako, jezero ali morje, se, če je le možno, vržem v to mrzlo vodo. Vsakič, ko grem mimo kakšne veje, droga ali arhitekturne kreacije, ki omogoča, da se je primem, to tudi storim in prosto bingljam, ker paše. Bingljam in zavestno sprostim vso hrbtenico in molim boga, da mi pri svojih 47 letih pokloni še kakšen dodaten centimeter telesne višine ;-). Kadar tovrstne prošnje niso uslišane, naredim še kakšen vzgib (ZGIBI) ali dva, tri, ko sem zelo v formi, tudi deset. Gibalni ritual cepite na neko drugo aktivnost, ki jo redno izvajate, to je vse. Enostavno in učinkovito!
Zgornje tri alineje povzemajo bistvo moje gibalne filozofije in upam, da vam bodo navedene ideje dobro služile. Če vas zanima še kaj več okoli vsega, kar sem zgoraj zapisal, bom podal spodaj vse potrebne povezave, da se poglobite v področja, ki vas zanimajo.
Tako, telesno raven smo obdelali. Poglejmo še eno, ki se mi zdi zelo pomembna! To je MEDSEBOJNA POMOČ (in krepitev medsebojnih odnosov). Ljudje smo socialna bitja in vsi smo kdaj boljše, kdaj pa tudi slabše volje. V obeh primerih je pomembno, da redno vzdržujemo stike s tistimi, ki nam pomenijo največ. Ko nam gre slabo, se lahko slišimo z drugimi družinskimi člani, se jim zaupamo, tudi pravi prijatelji so zato tu. Ko nam gre dobro, vzpostavimo mi stik s tistimi, za katere vemo, da jim trenutno ni lahko. Objem, empatija, pogovor, razumevanje, poslušanje, vse to lahko zelo pomaga, da človek, ki nam je pomemben, ne zdrsne v malodušje, depresijo ali pa še kam globlje.
Jaz temu pravim skrb za moje pleme. V mojem plemenu so moji družinski člani in moji najožji prijatelji. Čas, ki ga namenjate facebooku, instagramu in youtubu raje namenite živim bitjem, sočloveku, to je vaša najboljša investicija, ki jo lahko naredite. Zakaj? Ko boste vi kdaj na dnu, bo poskrbelo vaše pleme tudi za vas.
Še zadnji nasvet, ne glejte poročil, vse, kar je pomembnega, boste izvedeli v dveh stavkih od sodelavcev ali drugih sorodnikov. Tudi ta čas raje namenite sebi in drugim, ki jih imate radi.
Vse bolj se zdi, da skrb za svoje telo s pomočjo gibanja meji na državno nepokorščino, sploh v času, ko naj bi bilo potrebno vse po vrsti cepiti. Skrb za svoje zdravje, za svoje telo, za svoje gibanje je NAŠA skrb, ki je ne smemo delegirati politikom, farmacevtski industriji, nasploh tretjim osebam in inštitucijam, razen, če vam je vseeno, da drugi mislijo namesto vas, meni ni!
***
Spodaj imate obljubljene filmčke o mikro treningih. Res je, da so v angleščini, menim pa, da mojo angleščino razume res vsak. Vesel bom, če se boste prijavili na moj Youtube kanal in kliknili še na zvonček. Ta youtube kanal je namenjen sodobnemu samurajstvu. Sodoben samuraj mora biti sposoben poskrbeti za svojo varnost, svojo telesno pripravljenost in seveda za vse izzive življenja, s katerimi se srečuje in bo srečeval tudi v prihodnosti.
Kdor je rad deležen izključno slovenskih vsebin, ki se nanašajo na gibalne vsebine, bo vesel youtube kanala O TELESU, kjer večinoma objavljam intervjuje z zanimivimi sogovorniki in strokovnjaki na tem področju. Youtube kanal O TELESU si lahko ogledate TUKAJ in če želite, se lahko naročite tudi na tega.
Zakaj me zebe? To je bilo vprašanje, ki sem si ga pogosto zastavljal, ker me je ves čas zeblo. Stalen občutek mraza res ni prijeten in storil sem točno to, kar bi večina ljudi storilo v mojem primeru, še bolj sem se začel oblačiti. Je ta pristop pomagal? Niti ne. Tudi, ko sem bil na toplem v stanovanju, me je zeblo. Čudil sem se: “Zebe me v roke, zebe me v noge, pa kako je to možno, če sem se še bolj oblekel kot sicer?”
Začel sem se spraševati, kaj počnem narobe in tako sem začel iskati alternative. Bodo Schaefer, money coach, ki ga zelo cenim, ker ne prodaja ameriških instant resnic, je nekoč dejal nekaj v smislu: “Če delaš to, kar delajo vsi, dobiš to, kar delajo vsi!” To misel sem prenesel na mojo situacijo, ker pač res ni prijetno, če te ves čas zebe. Po Bodotovi logiki je rešitev pogosto ravno v nasprotni smeri, kjer jo išče in pričakuje večina.
Kot morda veste, sem poklicni “Tutti frutti”, delam na področju varovanja (prevoz gotovine), poučujem samoobrambo in borilne veščine, pa tudi v umetnosti uživam, podobno, kot Myamoto Musashi, najbolj znani samuraj in mečevalec vseh časov, ki je v vihtenju sablje prav tako užival kot v vihtenju čopiča. Da se razumemo, ne želim se primerjati z njim, le za princip se mi gre, da je dober borec pogosto še kaj več kot samo borec. Ko sem neke noči varoval nek objekt, sem si čas med obhodi krajšal s poslušanjem podcasta, kjer je Tim Ferriss intervjujal Wim Hofa. Wimov vzdevek je “The Iceman” in seveda sem se spraševal, kako lahko ta človek brez posledic plava v ledeni vodi med ledenimi gorami?
Zdelo se mi je noro, vendar bolj, ko sem poslušal ta podcast, bolj je Wim razlagal, da je tega sposoben VSAK ČLOVEK in ker znam dobro poslušati tudi med vrsticami, sem poslušal tisto noč še cel kup podcastov, kjer je Wim bil intervjujanec in sem tako dobil vse bistvene informacije, kako je prišel do te stopnje, da je lahko brez posledic vztrajal v najhujšem mrazu v vodi ali na kopnem po več ur in celo več dni.
Bistvo vsega je bil postopen trening in navajanje telesa na mraz. Naj izpostavim besedo “postopen”, torej gre za pristop, kjer počasi in sistematično izpostavljamo telo dražljaju, ki ga ni navajen, da se nanj navadi, kar pa je tudi bistvo vsakega treninga. Bolj, ko sem raziskoval v tej smeri, bolj sem ugotavljal, da je vprašanje “Zakaj me zebe?” v bistvu napačno vprašanje. Pravilno vprašanje bi bilo: “Kaj lahko storim, da me enkrat za vselej preneha zebsti?” In tako se je ponudila metoda Wim Hofa, ki premore, če jo seveda prav razumem, tri komponente, dihanje, namakanje v ledeni vodi in jogo.
Kot sem že omenil, zelo dobro slišim tisto, kar ljudje pravijo med vrsticami in slišal sem tudi, kar je dejal Wim Hof, da je bistvo njegove metode, če oklestiš vse na totalno bistvo, prhanje s hladno vodo. Aha! To je točno to, kar sem počel nato vsa ta leta in tako je nastal ta video:
Torej? Seveda razumem, da bi Wim rad živel od tega, kar širi in verjamem, da absolutno dela dobro. Če hočete torej podrobnosti njegovega programa, ga lahko nabavite na njegovi spletni strani, vendar, če je pa sam povedal, da je esenca njegovega pristopa v prhanju s hladno vodo, potem mislim, da je povedal vse ;-). Če vam je to, kar vam pišem tukaj, dovolj, super, če vam ni dovolj, se dodatno poglobite in nabavite njegov program, še bolje pa, da se udeležite njegovega programa, ker možakar, glede na to, kar sem videl na Youtubu, je res posrečen (Ne dobivam procentov).
Dokaz, da sem se z rednim prhanjem iz konstantno prezeble osebe prelevil v človeka, ki bistveno bolje prenaša mraz je pa tukaj:
Torej? Wim Hof je imel prav! Vsak je zmožen takšnega podviga! (Ne počenjajte tega sami! Posvetujte se s svojim zdravnikom! Ne prevzemam odgovornosti za posledice tovrstnih podvigov)
Moje ugotovitve po mnogih letih prhanja s hladno vodo so:
Tako, kot v konstantno gretih prostorih treniramo telo, da se privaja na toploto, tako ga lahko postopno, sistematično in nežno privadimo ponovno na mraz.
Mraz ima v naših glavah negativen pomen, vendar lahko ravno postopno in sistematično izpostavljanje mrazu bistveno izboljša naše zdravstveno stanje (vsaj po mojih izkušnjah sodeč) in si zato ne zasluži minusa, temveč velik plus! Če Wim Hof ves čas trdi, da je mraz njegov prijatelj, je pametno, če morda ne počnemo to, kar počnejo vsi, torej nehamo dvomiti v to trditev in začnemo raziskovati možnosti, ki se ponujajo, če ta trditev slučajno drži.
Zakaj me ves čas zebe? Zame osebno je odgovor ta, ker telo vedno in povsod izpostavljamo klimatiziranim 23 stopinjam, vseeno, ali je poletje ali zima, vseeno, ali je jutro ali večer, vseeno ali smo v avtu ali doma… No, takšnega načrta narava ni imela z našim telesom.
Tukaj je postopek navajanja na mraz, kot sem ga izluščil in modificiral zase:
Zame ta postopek deluje. Vprašanje “Zakaj me zebe?” je stvar preteklosti. Ali to pomeni, da me nikoli ne zebe? Sploh ne, seveda me kdaj tudi zebe, ampak mraz preprosto prenašam veliko bolje in po domače povedano, lažje “zakurim” svoje telo, ko je treba, kar mi pri mojem delu pride še kako prav.
Ko varujemo kakšne prireditve na prostem ne trpim več hudičevih muk, tudi, če sem po več ur na mrazu. Če posplošim iz sebe na druge, potem bi zgoraj opisano prakso predpisal vsem varnostnikom, policistom in vojakom, pa tudi vsem, ki preprosto želijo biti bolj utrjeni in konec koncev zaradi tega tudi bolj zdravi.
Seveda, v očeh nekaterih ljudi sem “prfuknjen”, sploh, ko me pozimi vidijo samo v puloverju, ampak to so ponavadi tisti, ki so bistveno bolj na debelo oblečeni in tudi bistveno večkrat bolni kot jaz. Priznam, da mi je šlo zadnjič (2. decembra 2019) malce na smeh, ko mi je sodelavec dejal: “Lisac, prvič te vidim v bundi…”
***
Če ste po duši tudi “moderni samuraj” in vas zanima divja mešanica gibanja, borilnih veščin in pripravljenosti v kriznih časih, vas vabim, da se, ko si ogledate zgornje posnetke, naročite na moj YOUTUBE KANAL in sicer TUKAJ. Kako? Kliknete na gumbek “NAROČI” in če želite biti obveščeni, ko posnamem nov video, kliknite še na “ZVONČEK” (vse je seveda brezplačno!).
Če me želite dodatno podpreti pa bom vesel, če moje video posnetke delite na svojih socialnih omrežjih.
Danes obstaja cel kup trenerjev, ki ponujajo karate za otroke. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi starši zares vedeli, h kateremu trenerju dejansko poslati otroka. Žal je danes v karateju in seveda tudi v drugih borilnih veščinah in športih tako, da je podobno kot v politiki, najbolj uspešen je tisti politik, oziroma trener, ki je najbolj glasen, ko gre za promocijo. Glasen politik še ni nujno dober politik. Glasen trener ni nujno dober trener. Situacija je pogosto podobna kot v prometni nesreči, tisti poškodovanci, ki se najglasneje derejo, potrebujejo najmanj naše pozornosti, našo pozornost potrebujejo tisti, ki so tiho. Žal je pogosto tudi v karateju in tudi drugih borilnih veščinah tako. S tem želim povedati, da “glasnost” in odlično promocijo karateja za otroke ne smemo vedno enačiti tudi z uspešnostjo trenerja v odnosu do otrok.
Seveda je karate za otroke odličen vir zaslužka in vsak trener, ki bi rad živel od borilnega športa, ki ga goji, bo seveda ponudil karate tudi otrokom. Logično. Starši zato svojega otroka pogosto vpišejo v klub, kjer je promocija na višjem nivoju, kar ni nujno napačno. Napačno pa postane, ko se trenerji več ukvarjajo s promocijo in služenjem denarja za vsako ceno in manj za dobrobit otroka.
Ko govorimo o tem, kaj je dobro za otroka, bomo imeli vsi različne poglede in vem, da so moji glede tega zelo specifični, vendar si jih drznem izpostaviti, ker sem v cirkusu borilnih veščin že več kot tri desetletja in mi je vseeno, kaj si mislijo drugi o meni. Zame bi moral vsebovati karate za otroke, pa ne samo karate, tudi vsi ostali borilni športi in vse ostale borilne veščine naslednje elemente:
Tekmovanja ne smejo biti glavni cilj pri karateju za otroke. Rezultati na tekmovanjih ne smejo biti glavni cilj! Glavni cilj naj bo vsesplošen gibalni razvoj otroka, ki je bistveno širši od karateja, juda, kung fuja, jiu jitsa itn.. Seveda, naj se otrok nauči osnov borilnega športa ali borilne veščine, ki jo goji, vendar brez široke gibalne osnove (atletika, gimnastika,orodna telovadba,plavanje, plezanje…) delamo otroku po mojem mnenju več škode kot koristi. Vem, da so prav na tem področju trenerji v precepu, ker jih sistem, znotraj katerega delajo, sili prav v to, da potiskajo otroke v tekmovalne vode, četudi so prišli otroci zaradi karateja samega, ne pa zaradi tekmovanj.
Karate za otroke in tudi čim več ostalih ter drugačnih gibalnih aktivnosti naj potekajo čim več na prostem, v naravi, v gozdu, na jasi, na svežem zraku. Otrok po celem dnevu v šoli, celem popoldnevu pred računalnikom res ne potrebuje za nagrado še prostočasno dejavnost, ki se izključno odvija v zaprtih prostorih, torej v dojojih ali telovadnicah.
Ni vseeno, kdo poučuje naše otroke v času, kjer v povprečju trener preživi več časa z vašim otrokom, kot oče otroka! Povprečen slovenski oče se ukvarja z lastnim otrokom 17 minut na dan. V tem kontekstu bi si jaz osebno želel, da bi mojega otroka učil karate ali bilo kakšno drugo gibalno veščino nekdo, ki je Človek z veliko začetnico, ne pa odličen promotor, ki gleda na poučevanje karateja izključno skozi očala posla in mu je vseeno, kaj otrok v danem obdobju zares potrebuje.
Glavni razlog, zakaj pišem te vrstice, pa je, da sem se srečal s svojim sošolcem na kavi, v času ko je potekala tekma Ljubljana Open in mi je bilo jasno, s kakšnim odporom se udeležuje z njegovimi učenci tekmovanj, ampak jih pač pelje, ker nekateri učenci SAMI želijo na tekmovanja in jih zaradi tega seveda tudi podpre in jim te izkušnje tudi omogoča. Mitja Stisovič, ki se lahko pohvali s petim črnim pasom, pa se s tem nikoli ne baha, goji karate za otroke več ali manj skozi prizmo zgoraj navedenih treh točk. S tem si je seveda nakopal cel kup težav, ker plava proti toku in sledi svoji viziji butičnega Kofukan Shito Ryu karateja.
karate za otroke
Briga ga za medalje in pokale, čeprav se lahko sam pohvali z zavidljivimi rezultati na področju karateja. Pomembno mu je, da otrokom da gibalno širino, da jim vcepi ljubezen do karateja in seveda do gibanja in zdravega načina življenja. Vse to počne na svoj tih in skromen način in prav zaradi tega ga tako zelo cenim in spoštujem. V času, kjer je kralj kapital in ne človek, je zanj kralj človek in ne kapital.
On in peščica njemu podobnih dela namreč na dolgi rok, ki se ne meri v olimpijskih ciklih ampak z dolžino človeškega življenja. Kaj želim s tem povedati? Res je, da lahko tekmovalno usmerjeni otroci, borci, karateisti v zelo kratkem času zelo napredujejo in na kratki rok bodo znajo biti rezultati tekmovalno usmerjenih trenerjev seveda boljši kot od nekoga, ki si je izbral za cilj daljši rok človeškega življenja, kjer privzgoji otroku karate in gibanje nasploh kot vrednoto, ki jo bo gojil celo življenje, ne samo do olimpijskega vrhunca. Spodnja grafika, ki sem jo narisal, pove verjetno vse.
Karate za otroke lahko sledi rdeči krivulji, kjer otroci zelo hitro napredujejo na zelo ozkem gibalnem segmentu in tam dosegajo vrhunske rezultate in se nato “skurijo” in jim kasneje, ko postanejo sami starši, ko jih ujame vrtinec kariere in dela, karate in vse ostale gibalne aktivnosti predstavljajo samo še breme, za katerega nimajo več časa in jim zato volja do gibanja uplahne in s tem tudi njihova vsesplošna fizična pripravljenost.
Mitja in njemu podobni trenerji ciljajo na dolgi rok, ki je prikazan z modro linijo. Morda s tem pristopom res niso najuspešnejši na tekmovanjih, ampak, če bi si se sam odločal, kaj mi je bolj pomembno za mojega otroka, ali doseže nekaj vrhunskih rezultatov, ali naj mu postane karate (gibanje nasploh) vrednota, zaradi katere bo živel bogato gibalno življenje do konca svojih dni, bi seveda izbral drugi pristop. Da Mitjova enačba drži in da je njegov pristop bolj v službi človeka, dokazujejo tudi veterani, ki več kot očitno radi hodijo k njemu na treninge.
Mitja, kot sem že dejal, spada med tihe in skromne trenerje, ki imajo kaj za pokazati in kaj za ponuditi in zato ga bom, kjerkoli ga bom lahko, vedno podprl, da bo lahko še naprej uresničeval svoje dolgoročne cilje. Je Mitja edini učitelj karateja, ki tako poučuje? Ne, ni, je pa gotovo eden redkih, ki to počne na ta način in še s srcem.
Mitja Stisovič je tudi na facebooku, najdete ga TUKAJ!
Njegov Youtube kanal, na katerega se lahko naročite tako, da kliknete NAROČI, si lahko ogledate TUKAJ!
Karate Klub Dinamik Celje, kjer Mitja poučuje ne samo karate za otroke, temveč tudi za dijake, študente in odrasle, prav tako premore svoj facebook fanpage, ki ga lahko všečkate in obiščete TUKAJ!
Naravne oblike gibanja kot so hoja, tek, lazenje, plazenje, plezanje, plavanje, goloroko bojevanje, predstavljajo najbolj osnovne oblike gibanja človeka, na katere zaradi modernega načina življenja vedno bolj pozabljamo. Zakaj? Ker za mnoge oblike naštetih gibanj preprosto ne obstaja več potreba v okolju, kjer živimo.
Kdaj ste nazadnje počepnili, ker ste na ta način počivali, šli na WC v gozdu ali ker ste se v tem položaju igrali z otrokom na tleh? Stoli in WC školjke ter naše civilizacijske navade so v tem primeru izrinile iz našega gibalnega spomina nizek počep kot položaj in hkrati tudi kot gib, v katerega recimo Japonci (stara generacija) z lahkoto prehajajo, ker so navajeni življenja na tleh.
Ker lahko vsak bizgec toži vzgojiteljice v vrtcu, otroci ne smejo več plezati po drevesih. Kar je bilo za mojo generacijo še normalno, je za trenutno generacijo otrok že skoraj znanstvena fantastika. Zaradi modernega načina življenja in sistemskih napak v vzgoji, tako doma kot v izobraževalnih inštitucijah, izumirajo naravne oblike gibanja, ki so še kako pomembna za človeka.
Morda se komu zdi, da to ni hudo, če kakšna oblika gibanja pač izgine iz našega gibalnega repertoarja, pa je res tako? Že sam termin “naravne oblike gibanja” nam pove, da so te oblike gibanja naravne in s tem del narave in s tem tudi del človeka, ki naj bi bil del te narave. Kakšno škodo delamo sami sebi s tem načinom življenja (seveda ne samo škodo, tudi prednosti so, samo v tem članku opozarjam na posledice, ki lahko nastanejo, če še naprej brišemo naravne oblike gibanja iz našega vsakdanjika), ponazarjam ljudem s tem, da preprosto vzamejo iz abecede črko A in naj govorijo tako, da odslej ne uporabljajo v svojih besedah črke A.
Rekli boste,sj to ni nič hudeg, se bo človek že navadil n to. Živimo v npredni civilizciji in je pč tko. Sčsom se nvdite n t nčin govorjenj, vendr je jsno, koliko je jezi n t nčin že izgubil in isto se nm dogj n giblnem področju.
In to je samo črk A! Zdj si p predstvljte, d zbrišemo še črko B. H! Nič hudeg, omo se že nekko znšli, omo imeli pč ol osiromšn jezik, p kj!
Nadaljeval bom spet po starem, s celim obsegom abecede, da boste lahko članek prebrali sploh do konca. No, na podoben način postopamo z našimi naravnimi oblikami gibanja. Torej, tistemu, ki še zdaj ni postalo jasno, mu ni več pomoči. Naravne oblike gibanja so nujno potrebne, ne samo zaradi samih naravnih oblik gibanj in da jih ohranimo kot neko gibalno kulturno dediščino, temveč zaradi našega zdravja samega.
Zato sem se dolgo spraševal, kako lahko čim bolj vpletam naravne oblike gibanja v svoj civiliziran vsakdanjik in uživam v prednostih civilizacije in prednostih, ki jih prinašajo naravne oblike gibanja? Več desetletij sem eksperimentiral in nastal je sistem vadbe, ki bi ga lahko morda še najbolj opisal kot “naravna ciklizacija” ali gibanje, kot ga narekujejo posamezni letni časi, ne po Vivaldiju, temveč po Liscu ;-)! Kako je to videti, si lahko ogledate tukaj:
Če želite, se lahko naročite tudi na moj Youtube kanal in sicer tako, da kliknete, ko odprete zgornji filmček na ikono NAROČI. Komu je ta Youtube kanal sploh namenjen? Vsem tistim, ki bi radi bili varni (osebna varnost, samoobramba, samozaščita, borilne veščine), fit (naravne oblike gibanja, naravni fitnes, gimnastika, zdrav način življenja) in pripravljeni (Pripravljeni na krizne situacije kot so naravne katastrofe, neredi, osebne in drugačne krize…).
In če si pozorno ogledate video, tudi, če ne razumete moje vzhodno evropske angleščine obarvane z Schwarzeneggerjevskim naglasom, boste že samo z gledanjem gotovo dojeli sporočilo, ki ga želim posredovati! Če živimo kot del narave, se naravno poslužujemo naravnih oblik gibanj in trdim, bolj, kot smo del narave, bolj se poslužujemo naravnih oblik gibanj. Konkretno, če nabiram kostanj, moram hoditi, se priklanjati, počepati na tisoč in en način na različnih terenih in na koncu sem deležen še izvrstnega eko obroka, ko si ta kostanj spečem. Če to počnemo pa še v skupnosti, pa še toliko lepše, ker se lahko družimo med gibanjem in med peko kostanja in med tem, ko ga jemo.
Naravne oblike gibanja prinašajo veliko veselja, kot lahko vidite v posnetku, ko se ruvam s prijateljem in tako oba krepiva svoje samoobrambne sposobnosti, hkrati pa na ta način tudi krepiva svoje telo. Vsako naravna oblika gibanja ponuja obilo pozitivnih učinkov, ki so med sabo neverjetno povezani.
Najlepše je trenirati naravne oblike gibanja seveda v naravi, torej v originalnem okolju, kamor homo sapiens dejansko spada, ne pa v fitnesih, gymih, dojojih in drugih zaprtih prostorih. Seveda nisem proti fitnesih in da nekdo trenira doma, vendar je to zame osebno druga najboljša opcija, ker najboljša vedno ostaja mati narava.
Če seveda ni možno trenirati naravnih oblik gibanja nikjer drugje, je bolje trenirati sredi mesta, kot pa sploh ne trenirati in se tolažiti, da tako ali tako nima smisla, ker to preprosto ni res. Povsod se da trenirati naravne oblike gibanja, kajti, če imate na voljo dva kvadratna metra, že lahko počnete marsikaj! Po domače, potrebujete samo tla in že lahko začnete trenirati. Če pa slučajno nimate na razpolago tal, je to najbolj izviren izgovor, kar sem ga kdaj slišal! 😉 Torej? Izgovorov ni! Vsak se lahko loti naravnih gibanj, vseeno, ali živi v velemestu, mestu, na vasi ali sredi pragozda.
Želim Vam veliko veselja pri gibanju!
Robert
ps: Če se zdaj sprašujete kako pravilno trenirati naravne oblike gibanja, kliknite TUKAJ!
Vsi, ki se ukvarjajo s športom pridejo do točke, ko se sprašujejo, kako pravilno trenirati? Zakaj? Zato, da bi hitreje prišli do konkretnih rezultatov, brez ovinkarjenja, brez eksperimentiranja, brez nepotrebnega zapravljanja časa, energije in denarja. Če se Janez želi rešiti tridesetih kilogramov odvečne telesne teže, torej maščobe, se bo hitro začel spraševati, kako pravilno trenirati, da bo za ta cilj potreboval leto ali dve, ne pa deset ali petnajst. Če želi motiviran rekreativni športnik doseči še boljše športne rezultate na maratonu, se bo tudi prej ali slej moral vprašati, kako pravilno trenirati, da se bo to res zgodilo.
Moj nasvet je, da po tovrstno znanje gremo k strokovnjakom, trenerjem, športnim pedagogom, ki so to, kar želimo sami doseči, že dosegli ali pa so to preverjeno pomagali doseči že mnogim drugim ljudem. Pomembno je, kot sem že dejal, da si natančno ogledamo, kdo nam daje nasvet, kako pravilno trenirati, kako bolj zdravo živeti, kako napredovati v življenju. Če nam soli pamet glede hujšanja debeli in zadihan zdravnik, potem to verjetno ni ravno kredibilen vir informacij. Če nam glede nogometa soli pamet magister nogometa in ta sam ni uspešno treniral niti vaške nogometne lige, potem tudi to ni relevanten vir informacij in znanja.
Tisti, ki nam daje informacije o tem, kako pravilno trenirati, mora biti na tem področju, ki ga želimo osvojiti in izboljšati dokazano boljši. Diplome, magisteriji in doktorati niso vedno zadosten dokaz, da je nekdo na svojem področju res strokovnjak, ker te titule govorijo več ali manj o tem, koliko časa in truda je nekdo vložil v izobraževanje, torej teorijo, ne pa nujno tudi v prakso.
Za trenersko delo se je treba nenehno izobraževati, ves čas preizkušati stvari v praksi in/ali na lastni koži in glede tega je moj vzornik definitivno Robert Simonič (www.supertrening.si ) in isto velja seveda, če želimo sami sebi (kot vrhunski ali rekreativni športnik) kar se da kakovostno odgovoriti na vprašanje, kako pravilno trenirati? Če treniramo sami, se je treba poglobiti v športno treniranje, v prehrano, v anatomijo, v pedagogiko in andragogiko, v regeneracijo in še bi lahko našteval. Vsako od naštetih področij je znanost zase. Na zgornji povezavi najdete cel kup zelo uporabnih, praktičnih in konkretnih člankov glede športnega treniranja, ki slonijo na znanosti in praksi.
Kako trenerji podajajo znanja in na kakšen način trenirajo druge je tudi zanimiva tematika. Nekateri zelo sistematično, premišljeno, načrtno, postopno, na podlagi športne znanosti in sem spada vsekakor moj prijatelj Robert Simonič, ki sem ga prej omenil, nekateri pa zelo intuitivno, nestrukturirano, po občutku in zelo eksperimentalno. Ta zadnji pristop mi je zelo blizu, kar pa ne pomeni, da se ne lotevam nekaterih projektov tudi zelo premišljeno, sistematično, postopno in z nekim načrtom v glavi in na papirju.
Res pa je, da ima vsak način svojo vlogo. Robertu Simoniču je pomembno, da lahko napredek preverja na osnovi številk, ker mu te pokažejo, ali gre trenažni proces v pravo smer ali ne. Od napredka njegovih športnikov je odvisno, ali bodo ti še hodili k njemu ali ne. Vsi, ki so že pri njemu trenirali, ga zelo cenijo in ta sloves si je gradil z nenehnim branjem, eksperimentiranjem in delom v praksi. Pri meni je situacija malce drugačna. Na Fakulteti za šport so me učili kako človeka nekaj naučiti, saj je to osnovna dejavnost športnega pedagoga. Seveda, imeli smo tudi vpogled v športno treniranje, ampak primarni cilj in fokus vseh let izobraževanja na fakulteti je bil kako človeka naučiti novih gibalnih veščin in ne nujno kako pravilno trenirati na dolgi rok z vrhunskim športnim rezultatom v mislih.
To je torej pristop, ki se ga sam poslužujem. Ljudi učim novih gibalnih veščin, vseeno, ali gre za samoobrambo, borilne veščine, gimnastične prvine in drugih gibalnih veščin, ki služijo ohranjanju zdravja in dobrega počutja. Seveda se tega lotevam tudi postopno, sistematično, vendar tukaj ni nujno pomemben končni rezultat v obliki športnega dosežka, ampak novo osvojeno gibalno znanje. Končni rezultat, na katerega sam ciljam, ko poučujem, je boljše zdravje, večja samoobrambna pripravljenost, osvojena znanja na področju borilnih veščin, večja odpornost in večje veselje do gibanja nasploh. Torej poskušam posredovati in implementirati pri ljudeh bolj zdrave in praktične navade kot trenirati ljudi za boljši športni dosežek. Zato poučevanje pri meni pogosto poteka zelo modularno. V enem modulu si lahko ogledamo eno tematiko, v drugem čisto drugo in v tretjem obe tematiki povežemo med sabo. Tako recimo poučujem samoobrambo za ženske.
Zelo lepo razloži oba načina poučevanja in s tem osvajanja znanja moj nekdanji učenec Gregor Štrakl, ki je na področju borilnih veščin dosegel zelo zavidljive mednarodne rezultate in me glede znanj na področju borilnih veščin že dolgo prekaša. Video si lahko ogledate tukaj:
Oba načina imata svoje mesto in pogosto, ko se sprašujemo, kako pravilno trenirati, kako trenirati, da dobimo optimalne rezultate zase, je resnica nekje v sredini med enim in drugim načinom. V pogovoru z Robertom Simoničem sem zasledil, da treninge skrbno načrtuje, vendar se napisanega ne drži kot pijanec plota, če ugotovi, da športnik določenih parametrov ni sposoben doseči in v tem primeru sproti prilagaja in modificira trening.
Res pa je, da si mora na to vprašanje, kako pravilno trenirati, kako trenirati, odgovoriti vsak sam in si oblikovati odgovor glede na to, v kakšni situaciji se nahaja in kakšen je njegov cilj. Zanimivo mi je, da recimo Cron Gracie, borec na svetovnem nivoju, trenira zelo intuitivno, po občutku, med tem, ko nekateri drugi borci prisegajo na analitičen in sistematičen pristop, recimo George St. Pierre. Pomembno je, da si najde vsak svoj odgovor, kako pravilno trenirati in da mu ta odgovor tudi služi, kar se pokaže pa v rezultatih, vseeno, ali gre za boljši športni dosežek ali boljše zdravje ali večjo samoobrambno usposobljenost.
Sam raje ljudi naučim določenih gibalnih veščin, po katere prihajajo k meni in kako te gibalne veščine vtkejo ljudje v svoj dolgoročni trenažni proces prepuščam njim in njihovim trenerjem.
***
Če ste po duši tudi “moderni samuraj” in vas zanima divja mešanica gibanja, borilnih veščin in pripravljenosti v kriznih časih, vas vabim, da se, ko si ogledate zgornje posnetke, naročite na moj YOUTUBE KANAL in sicer TUKAJ. Kako? Kliknete na gumbek “NAROČI” in če želite biti obveščeni, ko posnamem nov video, kliknite še na “ZVONČEK” (vse je seveda brezplačno!).
Če me želite dodatno podpreti pa bom vesel, če moje video posnetke delite na svojih socialnih omrežjih.
Glede na to, da preživljamo cele dneve sede v pisarnah, v avtomobili in še kje, se mi zdi pomembno, da cepimo na naš vsakdanjik čim več raznolikega gibanja. Zakaj? Zato, ker v pisarno in avto ujeto telo civiliziranega človeka dobesedno kriči po večji gibalni pestrosti in svobodi.
Če že govorimo o gibalni svobodi, še mnogi zaporniki se bolj zavedajo pomena raznovrstne vadbe telesa, kot pisarniški molji in taksisti, šoferji tovornjakov, prevozniki gotovine in še bi lahko našteval.
Kdor bi rad ponovno vzpostavil stik z lastnim telesom in ne ve kako, potem so vaje za raztezanje krasna vstopna točka na tej poti.
Niso naporne in omogočajo nam, da se spet začnemo zavedati kje imamo kakšen del telesa in kako deluje ter v katere smeri ga lahko upogibamo, zvijamo, iztegujemo in krčimo.
V spodnjem filmčku si lahko ogledate, kako raznolike so lahko raztezne vaje in nakakšen način se jih lotevam jaz.
Metod, šol in filozofij raztezanja je res veliko. Gotovo jih lahko delimo na tiste, ki prinašajo rezultate in takšne, ki jih ne. Ponekod se širi tudi mnenje, da je stretching brez veze. Vsak naj zase razišče, kaj zanj drži ali ne.
Meni je raztezanje mišic pomeni čas zase, čas za raziskovanje mej lastnega telesa ter preseganje le teh in preprosto paše mi. Nekatere vaje predstavljajo železni repertoar, druge so bolj dopolnilne narave, tretje pa mi služijo za zabavo in zadovoljevanju trenutnega navdiha.
Kadar ne negujem železnega repertoarja se mi hitro pojavijo bolečine v hrbtenici in ker je življenje bistveno lepše brez bolečin, se hitro spet lotim redne vadbe.
Moj železni repertoar razteznih vaj si lahko ogledate tukaj:
Prikazane vaje niso ves čas iste, uporabljam tudi inačice le-teh.
***
Če ste po duši tudi “moderni samuraj” in vas zanima divja mešanica gibanja, borilnih veščin in pripravljenosti v kriznih časih, vas vabim, da se, ko si ogledate zgornje posnetke, naročite na moj YOUTUBE KANAL in sicer TUKAJ. Kako? Kliknete na gumbek “NAROČI” in če želite biti obveščeni, ko posnamem nov video, kliknite še na “ZVONČEK” (vse je seveda brezplačno!).
Če me želite dodatno podpreti pa bom vesel, če moje video posnetke delite na svojih socialnih omrežjih.
Pred mnogimi leti sem delal kot vodja animacije v zdravilišču v Topolšici. Takrat sem učil ljudi plavati, vozil sem jih na izlete, skrbel sem za telovadbo hotelskih gostov in vodil sem rekreacijo za delavce iz Gorenja. Rad sem delal z njimi, saj so hvaležno sprejemali vsa znanja,ki sem jih posredoval. Obvezen del telovadbe z njimi je zajemal tudi telovadbo s palicami, ki so ležale v kotu in so sicer bile rezervirane za fizioterapijo. Uporabil sem jih na svoj način in ljudje so bili zadovoljno, jaz pa tudi.
Neverjetno je, kaj vse se da početi s palicami! Rad jih vihtim, ko gre za borilne veščine, rad jih pa uporabljam tudi pri svoji vadbi in ko poučujem samoobrambo. S pomočjo palic se da krasno krepiti mišice in po takšni seansi lahko isto palico, ki je še malo prej odslužila vlogo fitnes naprave, uporabimo še za masažni valj, s katerim si lahko zmasiramo stegenske mišice, podlakti in še kaj. Kako? Tako, da palico uporabljate kot valjar za valjanje testa.
V spodnjem filmčku sem podal nekaj idej, kako lahko kratko palico uporabite pri treningu moči. Preden se jih lotite sami, vedite, da gre pri prikazanih vajah za dokaj zahtevni nivo, ki seveda ni primeren za zdravilišča, za kakšne bolj trenirane športnike, ki si želijo malce spremeniti gibalni vsakdanjik pa prav gotovo. Pazite na členke, in zapestja, hitro jih lahko poškodujete, če vadite do mišične odpovedi. Zato s posamezno vajo prenehajte še preden pride do mišične odpovedi, da lahko na varen način odložite palico.
Vaje s palico, ki sem jih demonstriral v spodnjem filmčku so torej precej zahtevne. Poskusite in verjeli boste! 😉 Če boste brali spodaj še naprej, podajam ključne točke za posamezne vaje seveda ustrezno razlago.
Če želite, se lahko naročite na moj YouTube kanal, kjer objavljam takšne in podobne vaje in seveda tudi tudi bojevniške vsebine. Kako? Kliknete na ikonco NAROČI pod filmčkom. Še bolj vesel pa bom, če se ne boste obnašali kot tipični Slovenci, ki dobro radi obdržijo samo zase. S tem želim povedati, da boste z deljenjem tega članka ali filmčka na vaših socialnih omrežjih lahko inspirirali druge, da zapustijo zofo in odložijo čips in začnejo malce migati, seveda z lažjimi vajami za začetek! Tako boste pomagali seveda tudi meni, saj več ogledov pomeni večje veselje za vse vpletene. Če boste pa na Youtubeu kaj pokomentirali ali povprašali dobite pa pri meni velik plus. Seveda se bom potrudil, da bom odgovoril na vse vaša vprašanja in komentarje, kar pomeni, da boste na ta način dobili kakšno informacijo, ki je sicer ne bi dobili in to brezplačno.
Trenutno raziskujem tudi kako se uporablja za telovadbo daljše palice in zna se zgoditi, ko bom imel kaj za pokazati, da bom posnel na to tematiko tudi še kakšen filmček.
Vaja prikazuje sklece na eni roki, druga roka počasi valja palico na stran, torej vstran od sebe, ko gremo dol in k sebi, ko gremo nazaj gor. Vsekakor je dobro, da odlično obvladate navadne sklece, preden se lotite te inačice.
2. Spodaj prikazane sklece so tudi bolj eksotične narave. Pazite, da si ne obrusite členkov na hrapavi podlagi!
3. “Plank” s palico. Višje gor, ko držite palico, bolj majava je celotna zadeva, zato začnite s prijemom tik nad tlemi. Vaja živi od tega, da pač palica ne ponuja stabilne podlage in je treba palico ves čas stabilizirati.
4. “Sprehajanje okoli centra” je bolj dinamična verzija prejšnje vaje. Videti je nedolžna, vendar že en krog lahko opravi svoje in se boste združili z materjo Zemljo! 😉
5. Spodnja vaja je nekakšna čudna verzija Superman sklec, prej bi rekel, da gre za šoferske sklece, ker so videti, kot bi obračali volan in to zelo na silo. Videti so smešne in stopnja zahtevnosti nič ne zaostaja stopnji smešnosti.
Resnici na ljubo ne vidim nekega blazne koristi med zgoraj prikazanimi vajami, ko gre za bojevanje s palico, ker pač gibi niso podobni tistim, ki jih izvajamo med borbo s palico. Res pa je, da si lahko s palico, s katero se sicer borimo, na ta način pozabavamo in krepimo svoje telo na malce drugačen način.Lahko uporabimo vaje tudi za kakšno tekmovanje med borci (športniki drugih gibalnih panog) in na ta način razbijemo standardno dogajanje.
***
Če se čudite moji rumeni obutvi, pa si oglejte spodnji video;-)!
Kot otrok sem vsako prosto minuto preživljal v naravi s prijatelji. Izdelovali smo si bojne sekire in seveda tudi loke in puščice. Še večje je bilo veselje, ko smo skupaj streljali na razne tarče in tekmovali, kdo bo prej zadel sredino tarče. To so nepozabni trenutki mojega otroštva in menim, da je pomembno, da starši naučijo svoje otroke tudi tovrstne spretnosti, torej izdelovati loke in puščice in seveda tudi kako z njimi varno rokovati.
Zakaj? Konec koncev gre še vedno za orožje in z vsakim orožjem je treba ravnati s spoštovanjem in upoštevati vse pravilnike, ki govorijo o varnosti vseh, ki se tega čudovitega športa lotevajo.
Navodila za izdelavo loka in puščice si lahko ogledate tukaj:
***
Če ste po duši tudi “moderni samuraj” in vas zanima divja mešanica gibanja, borilnih veščin in pripravljenosti v kriznih časih, vas vabim, da se, ko si ogledate zgornje posnetke, naročite na moj YOUTUBE KANAL in sicer TUKAJ. Kako? Kliknete na gumbek “NAROČI” in če želite biti obveščeni, ko posnamem nov video, kliknite še na “ZVONČEK” (vse je seveda brezplačno!).
Če me želite dodatno podpreti pa bom vesel, če moje video posnetke delite na svojih socialnih omrežjih.
Za zagotavljanje najboljše možne izkušnje na tej spletni strani uporabljamo piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te spletne strani se s piškotki strinjate.PotrdiPreberi več
